Jedro

Če je v carinskem postopku jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga izhodni carinarnici prevzel tožnik, ki je v enotni carinski listini opredeljen kot glavni zavezanec, je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga, deklariranega kot blago v tranzitu, s tem prevzel rizik, da bo sam nosil breme plačila carine in drugih uvoznih davščin, če tuj prevoznik blaga ne bi predal izhodni carinarnici. Ker po podatkih carinarnice blago tam ni bilo predano, carinarnica ni bila dolžna v posebnem ugotovitvenem postopku ugotavljati, da blago ni prešlo carinske črte, ampak bi moral tožnik, ki temu ugovarja, predložiti potrdilo, ki ga izda izhodna carinarnica prevozniku, ki bi ji moral blago v odrejenem roku predati. Če blago ni bilo predano prevzemni carinarnici, tožnik pa nasprotnih dokazov ni predložil, je pristojni organ utemeljeno štel, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo carinarnice z dne 29.6.1993, s katero je ta tožnika zavezala k plačilu carine in drugih uvoznih davščin v znesku 77.703.- SIT za neprodano blago, ki je bilo z enotno carinsko listino z dne 12.8.1992 Carinske izpostave ... napoteno k mejni Carinski izpostavi ... Izpodbijana odločba v obrazložitvi v zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami navaja, da je bilo z navedeno enotno carinsko listino dne 12.8.1992 prijavljeno blago z rokom predaje blaga 13.8.1992 navedeni namembni carinski izpostavi, blago pa ni bilo predano. Zato je organ prve stopnje izdal odločbo za plačilo navedenih dajatev tožniku kot glavnemu zavezancu. Po določbi 1. odstavka 200. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ) mora prevoznik, če se blago pošilja prevzemni carinarnici s cestnimi prevoznimi sredstvi, priložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in kot varščino plačati znesek, enak obračunani carini in drugim uvoznim davščinam, ki se obračunajo pri uvozu takega blaga. Po 2. odstavku 249. člena CZ pa carinski organi po uradni dolžnosti uvedejo postopek carinjenja, če ugotovijo, da je blago dano v prosti promet pred izvršenim carinskim postopkom in plačilom carine in drugih uvoznih davščin. Smiselno 1. odstavku 24. člena CZ je carinski zavezanec oseba, ki prenaša blago na carinsko območje države ali ga od tam odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih določenih v tem zakonu dolžan plačati carino. Carinarnica je ravnala pravilno, ko je tožnika zavezala k plačilu navedenih dajatev za neprodano blago po navedeni enotni carinski listini in se pri tem sklicevala na določbo 249. člena CZ. V enotni carinski deklaraciji je bil v polje 50 kot glavni carinski zavezanec vpisan tožnik. V navedeno polje se po pravilniku o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku vpiše naziv in naslov špedicije, ki pri odhodni carinarnici za tujega prevoznika položi varščino ali garancijo banke v smislu navedenega pravilnika. Glede na to, da blago dejansko ni bilo predano, je organ prve stopnje pravilno ugotovil carinskega zavezanca v smislu 24. člena CZ. Tožena stranka je pritožbeni ugovor tožnika, češ da je odločba preuranjena, zavrnila, saj je ugotovila, da blago dejansko ni bilo predano namembni carinarnici in je bilo zato šteti, da je bilo blago dano v promet pred opravljenim carinskim postopkom oziroma plačilom dajatev. Tožena stranka je zavrnila tudi pritožbeni ugovor glede prometnega davka, ker spada k uvoznim davščinam tudi prometni davek in je uvoz proizvodov obdavčen, kot to določa zakon o prometnem davku.

Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku prenapotitve blaga izhodni carinarnici z enotno carinsko listino z dne 12.8.1992 dal Carinarnici garancijsko izjavo, da bo plačal carinske dajatve, če blago ne bo predano izhodni carinarnici. Z garancijsko izjavo tožnik ni prevzel nobenih obveznosti, ki jih ima carinski zavezanec (2. odstavek 24. člena CZ), prevoznik (1. odstavek 202. člena CZ) in posestnik blaga (2. odstavek 389. člena CZ). Navaja, da se organ prve stopnje napačno obrača na garanta, namesto na carinskega zavezanca oziroma prevoznika. Odločba organa prve stopnje je preuranjena, saj ni bil izpeljan ugotovitveni postopek z zaslišanjem odgovorne osebe - prevoznika. To bi bilo bistveno pri ugotavljanju usode blaga, ki ga je prevoznik prevzel na prevoz do izhodne carinarnice. V odločbi organa prve stopnje ni nikjer naveden dokaz, da blago ni bilo predano izhodni carinarnici oziroma da bi bilo dano v prosti promet v Republiki Sloveniji. Tega sklepa ne more sprejeti na podlagi urgence pri izhodni carinarnici. Carinske dajatve bi morala odmeriti odgovorni osebi, to je prevozniku. Šele če ta ne bi plačal obveznosti, bi bilo umestno zahtevati plačilo od garanta. Ker vsega tega tožena stranka ni storila, predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Carinskega zavezanca opredeljuje 1. odstavek 24. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90): to je oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih s tem zakonom dolžan plačati carino.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik podal garancijsko izjavo, da bo plačal carinske dajatve, če blago ne bo predano izhodni carinarnici, kar v tožbi tudi sam navaja. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je v enotni carinski listini v polju 50 kot glavni carinski zavezanec vpisan tožnik. V navedeno polje se po pravilniku o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 20/92) vpiše naziv in naslov špedicije, ki pri odhodni carinarnici za tujega prevoznika položi varščino ali garancijo banke v smislu navedenega pravilnika. Tožnik je torej garant in glavni zavezanec v smislu 24. člena CZ, ki pride v poštev za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če tuj prevoznik v odrejenem roku ne bi predal blaga izhodni carinarnici. Zato ni utemeljena tožbena pripomba, da se je organ prve stopnje napačno obrnil na tožnika, namesto na prevoznika, ki naj bi ga pristojni organ v ugotovitvenem postopku zaslišal glede usode blaga. Ker je v carinskem postopku jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga izhodni carinarnici prevzel tožnik, ki je v enotni carinski listini opredeljen kot glavni zavezanec, je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga deklariranega kot blago v tranzitu, s tem prevzel rizik, da bo sam nosil breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik blaga ne bi predal izhodni carinarnici. Ker po podatkih carinarnice blago tam ni bilo predano, carinarnica ni bila dolžna v posebnem ugotovitvenem postopku ugotavljati, da blago ni prešlo carinske črte, ampak bi moral tožnik, ki temu ugovarja, predložiti potrdilo, ki ga izda izhodna oziroma prevzemna carinarnica prevozniku, ki bi ji moral blago v odrejenem roku predati, kakor je to tožena stranka v izpodbijani odločbi tožniku pravilno pojasnila (1. odstavek 202. člena CZ). Sodišče glede dejanskega stanja in dokazne ocene, kakor izhaja iz izpodbijane odločbe, nima pomislekov. Tožena stranka je pravilno ocenila, da je organ prve stopnje ob ugotovitvi, da blago ni bilo predano prevzemni carinarnici, tožnik pa nasprotnih dokazov ni predložil, utemeljeno štel, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem in je zato pravilno uvedel postopek carinjenja blaga po 249. členu CZ. Pritožbeni ugovor o preuranjenosti odločbe organa 1. stopnje je zato tožena stranka utemeljeno zavrnila. Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 242. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe carinskega zakona, zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.