Jedro

Toženka je v postopku pravočasno ugovarjala, da vsega blaga, ki je navedeno na specifikaciji kot zaloga na dan 9. 5. 2010, v poslovnem prostoru in tudi v skupnih prostorih ni bilo. Navedla je tudi, da je bila tožnica obveščena o tem, kje je odpeljano blago in bi ga lahko prevzela, pa tega ni storila. S temi trditvami je toženka dokazno breme prenesla nazaj na tožnico, ki bi morala v postopku konkretneje izkazati obseg nastale škode. Tega dokaznega bremena ni zmogla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 191341/2010 z dne 23. 12. 2010 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 97.003,63 EUR. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 5.043,00 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v času, ko je toženka na nedovoljen način odpeljala stvari tožeče stranke, veljala najemna pogodba za skladiščne prostore. Za najem je toženka tudi redno izstavljala mesečne račune. Domnevno neplačilo računov za obratovalne stroške in najem prostora še ni podlaga za poseg v poslovanje tožnice ter za odvoz in uničenje njenih stvari. Gre za nedopustno izsiljevanje, zato je bila razumljiva poteza tožnice, ki je toženki za odpeljano blago izstavila račune. Blago je odpeljal izvršitelj S. U., s.p., pri čemer ni izkazano, da bi ga skladiščil na enak način, kot je bilo poprej. Stvari so bile poškodovane do te mere, da predstavlja obseg neposredne škode najmanj vrednost, ki je enaka višini računov, izstavljenih toženki. Tožnica je računom priložila računovodske evidence pravne osebe, kot so specifikacije zalog materiala na dan odvoza in popis odpeljane opreme in aparatur v amortizirani vrednosti. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožnica škode ni izkazala. Za specializirano maloprodajno koncesijsko trgovino ni večje škode, kot če v najetih prostorih ostane brez lastne, v naprej plačane stalne zaloge pripomočkov, brez skladiščne opreme in aparatur. Sodišče bi moralo upoštevati predpise Zakona o zdravilih in zakona o medicinsko tehničnih pripomočkih ter Pravilnika o pogojih za opravljanje zdravstvene dejavnosti, se seznaniti z zahtevami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter obveznostmi dobaviteljev medicinskih pripomočkov. Tožnica dejanj ni mogla preprečiti ne omiliti, saj ni pomislila, da namerava toženka postopati na tako primitiven in nizkoten način. Sodišče bi moralo uporabiti 2. točko 153., 3. točko 164., 166. ter 1. in 4. točko 168. člena Obligacijskega zakonika. Škodo je tožnica dokumentirano izkazala in zahtevek oblikovala v višini zneska izstavljenih računov za odvzeti material in opremo. Že s primerjavo slik trgovine in skladiščnega prostora s seznamom blaga iz prilog računov bi sodišče lahko ugotovilo, da se v majhni trgovini nahaja samo majhna količina blaga, vsi dražji medicinsko-tehnični pripomočki pa so se nahajali v skladiščnem prostoru. 80 odstotkov prihodkov od dejavnosti je predstavljala izdaja medicinsko-tehničnih pripomočkov iz stalne, dobaviteljem vnaprej plačane zaloge po pogodbi z ZZZS. V spisu so tudi dokazi posredne škode, ki je nastopila kot posledica nezakonitega dejanja toženke (pisno obvestilo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odjavni dokumenti iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja). Tožnica je opustila poslovalnico na registriranem naslovu, kjer je dejavnost opravljala kar 14 let. Sodišče bi toženki moralo prisoditi denarno odškodnino za uničeno stvar, odvzeto na nedovoljen način, po 166. členu OZ, v višini, ki je najmanj enaka višini izstavljenih računov. Tožnica se v postopku zastopa sama in je bila postavljena v neenak položaj s toženo stranko, ki je imela odvetnika. Sodišče bi ji zato moralo pomagati pri uporabi procesnih pravic. Sodišče je kot nepotrebno zavrnilo pričo A. N., ki je bila edina osebno udeležena v prav vseh v tožbi opisanih dogodkih. Dejanje sodišča je enostransko diskriminatorno v škodo tožeče stranke. Priče tožene stranke, ki sploh niso bile neposredno vpletene v dogodke, so v izjavah večino dogajanja le opisovale na osnovi razgovorov in telefonskih klicev, dokazov k njihovim trditvam pa toženka ni predložila. To je v nasprotju z vsebino 214. člena ZPP. Tožnica predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi ter citirano odločbo razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi dveh računov v skupni vrednosti 97.003,63 EUR za dobavo blaga po priloženih specifikacijah. Oba računa sta bila izdana fiktivno, saj je dokazni postopek pokazal, da tožnica toženi ni dobavila zaračunanega blaga in zato tudi ni imela podlage za izdajo faktur kot verodostojnih listin. Ugovor dolžnice (sedaj toženke) v tej smeri je bil nedvomno utemeljen, zato je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo ter v nadaljevanju zadevo vsebinsko obravnavalo skladno z novimi trditvami, postavljenimi v tem pravdnem postopku (prvi odstavek 437. člena ZPP).

5. Tožnica zahteva povrnitev škode, ki naj bi jo povzročila tožena, ko ji je iz najetega skladiščnega prostora odpeljala blago, namenjeno opravljanju njene poslovne dejavnosti. Pritrditi je mogoče pritožbi, da je bilo takšno ravnanje protipravno, čeprav tožnica najemnine ni v celoti poravnavala. Najemna pogodba za poslovne stavbe in poslovne prostore se namreč odpoveduje sodno, in sicer tudi če je že potekel rok, za katerega je bila sklenjena, pa najemnik prostore še naprej uporablja (26. do 28. člen ZPSPP).

6. Vendar zgolj nedopustnost nekega ravnanja še ne predstavlja zadostne podlage za ugoditev zahtevku na plačilo odškodnine. Na tožnici je materialno dokazno breme tudi glede obstoja škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženke in nastalo škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da obsega vtoževane škode tožnica ni izkazala. Toženka je namreč v postopku pravočasno ugovarjala, da vsega blaga, ki je navedeno na specifikaciji kot zaloga na dan 9. 5. 2010, v poslovnem prostoru in tudi v skupnih prostorih ni bilo. Navedla je tudi, da je bila tožnica obveščena o tem, kje je odpeljano blago in bi ga lahko prevzela, pa tega ni storila. S temi trditvami je toženka dokazno breme prenesla nazaj na tožnico, ki bi morala v postopku konkretneje izkazati obseg nastale škode. Tega dokaznega bremena ni zmogla. Že z zaslišanjem same zakonite zastopnice tožnice je sodišče ugotovilo, da v specifikacijah našteto blago vsebuje tudi blago, ki se ni nahajalo v skladiščnem prostoru, temveč v prodajalni, katere pa toženka ni izpraznila. Torej vrednost vsega blaga po specifikacijah ne more predstavljati realne vrednosti nastale škode. Pritrditi je mogoče tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da bi bilo vse odpeljano blago uničeno in neuporabno. Že iz površnega pregleda specifikacije je namreč razvidno, da tožnica zahteva tudi plačilo za vsa osnovna sredstva, za katera pa nedvomno ne veljajo posebni zdravstveni normativi glede njihovega skladiščenja. Najmanj za to blago bi torej tožnica morala zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja, saj v skladišču še vedno obstaja, denarno odškodnino pa šele, če bi se izkazalo, da je slednje uničeno. Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na določilo 166. člena OZ, saj v postopku ni podala trditev o uničenju stvari zaradi višje sile.

7. Tožnica dokaznemu bremenu glede višine nastale škode ne more zadostiti zgolj s pavšalnim navajanjem, da ji je ta nastala najmanj v znesku, kot ga vtožuje, saj je poleg neposredne utrpela še posredno škodo zaradi opustitve poslovanja. Konkretnih trditev o višini slednje namreč nikoli ni podala. Prav tako v danem primeru ne gre za škodo, ki je ne bi bilo mogoče določiti, saj bi z enostavnim popisom blaga v skladišču tožnica lahko podala zadostne trditve o tem, katero blago zahteva nazaj, katero pa je zaradi uničenja propadlo in zato zahteva denarno odmeno. Da je toženka tak popis omogočila, tožnica ni prerekala.

8. Neutemeljeno je pavšalno sklicevanje na kršitev določila 12. člena ZPP. Pomoč prava nevešči stranki je namenjena predvsem opozarjanju na procesne pravice strank, o čemer je bila tožnica ustrezno poučena, saj je sodelovala v vseh fazah postopka. Ni pa dolžnost sodišča, da stranko opozarja na njen trditveni in dokazni primanjkljaj, še posebej, če na to opozori že nasprotna stranka. Dolžnost vsake stranke namreč je, da navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP), sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva iz 285. člena ZPP pa pazi predvsem, da takšna dejstva ne bi ostala spregledana.

9. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče A. N. Ker tožeča stranka ni podala potrebnih trditev v zvezi z obsegom nastanka škode, da bi bilo sploh mogoče ugotoviti njeno višino, tudi po oceni pritožbenega sodišča izpoved omenjene priče o dogajanjih po izpraznitvi prostorov glede odločitve o zahtevku ne bi bila odločilnega pomena. Zato opustitev izvedbe tega dokaza ne predstavlja take procesne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

10. Ker tožnica ni izkazala ene od predpostavk za priznanje odškodnine, saj njene višine ni mogoče ugotoviti oziroma oceniti, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, pri čemer je višje sodišče odgovarjalo le na pritožbene trditve, ki so pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je glede na navedeno neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da kljub pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnica kot lastnica stvari še vedno lahko zahteva njihovo vrnitev.