Jedro

Za duševne bolečine ob smrti bližnjega je bila pravnomočno prisojena odškodnina (1.sodba 24.8.1993): vdovi 700.000 SIT (9.971,59 DEM), mdl. otrokom po 500.000 SIT (7.122,56 DEM) in staršema po 350.000 SIT (4.985,79 DEM).

Pri izračunu odškodninske rente mld. otrokom se v nasprotju z določanjem preživnine ne upoštevajo dohodki in prispevki preživelega roditelja, ampak samo tiste prispevke, ki bi jih za mld. otroke iz svojega dohodka prispeval umrli roditelj, če bi še živel.

Izrek

1.Pritožbi druge toženke se ugodi in se izpodbijana sodba glede druge toženke tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne.

2.Pritožbi prve toženke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (8. točka izreka) tako spremeni, da se glasi: "Prva toženka je dolžna povrniti tožečim strankam pravdne stroške v znesku 626.729,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1993 dalje do plačila, v 15.dneh pod izvršbo" 3.V preostalem delu se pritožba prve toženke kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu glede prve toženke potrdi.

4.Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženki njene pravdne stroške v znesku 89.737,00 SIT v 15. dneh pod izvršbo.

5.Tožeča stranka in prva toženka morata sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta obe toženki dolžni solidarno plačati tožnikom določene zneske in rento in sicer: prvi tožnici znesek 923.970,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi določenimi posameznih zneskov za različna obdobja (1. točka izreka).

Vsem trem mladoletnim tožnikom sta dolžni toženki plačati vsakemu po 500,000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1993 dalje do plačila na roke njihove matere in zakonite zastopnice B. M. (2. točka izreka). Vsem trem mladoletnim tožnikom morata plačati vsakemu po 800,00 SIT mesečne rente od 1.2.1990 do 30.9.1990, po 2.000,00 SIT mesečno od 1.10.1990 do 31.1.1992, po 6.500,00 SIT mesečno od 1.2.1992 do 30..6.1993 ter po 10.000,00 SIT mesečno vsakemu od 1.7.1993 dalje, vse na roke matere in zakonite zastopnice B. M. do vsakega 5. dne v mesecu v naprej, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov do dneva plačila (3. točka izreka). Petemu tožniku sta toženki dolžni plačati znesek 353.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka). Šesti tožnici sta toženki dolžni plačati znesek 354.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Sedmi tožnici sta dolžni toženki plačati znesek 3.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka). V presežku je vse tožbene zahtevke pod točkami 1., 2., 3., 4., in 5 zavrnilo (7. točka izreka). Toženima strankama pa je naložilo tudi solidarno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 636.315,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (8. točka izreka).

Proti sodbi se pritožujeta obe toženi stranki in obe uveljavljata pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Prva toženka izrecno izpodbija prvostopno sodbo v točkah 3 in 8 izreka, smiselno pa tudi v delu 1. točke izreka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v teh delih ustrezno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo v temobsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V utemeljitvi svoje obrazložitvi prva toženka med drugim navaja, da je prvostopno sodišče nepravilno izračunalo materialno prikrajšanje mladoletnih tožnikov zaradi smrti njihovega očeta, ker je upoštevalo le očetove dohodke v določenem obdobju, razdeljene na štiri družinske člane in to primerjalo s pokojnino in otroškim dodatkom. Sodišče bi pri tem izračunu moralo upoštevati tudi materine dohodke in dejstvo, da bi v družini, če ne bi bilo škodnega dogodka, živelo pet družinskih članov. Nadalje sodišče ni ocenilo deleža družinskih dohodkov, ki bi ga mati in pokojni oče porabila za tekoče družinske stroške, kot so voda, elektrika TV, časopis in drugo in dela dohodkov, ki bi ga starša porabila zase. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče primerjalno upoštevati vsoto materinih in očetovih prejemkov v določenem obdobju na 5 družinskih članov in jih primerjati z vsoto materinih dohodkov, pokojnine in otroških dodatkov v istem obdobju na štiri družinske člane, pri čemer pa bi obe primerjalni vsoti dohodkov moralo najprej znižati za okoli 20 %, kolikor običajno znašajo fiksni družinski stroški. Ker sodba nima podatkov o višini materinih zaslužkov v posameznih obdobjih, prva toženka ne more opraviti preračuna, zato tudi ne more natančno povedati, do katere višine prereka dosojeno rento. Ne gre namreč prezreti, da gre v konkretnem primeru za odškodninsko in ne za preživninsko rento, ki je sodišče ne more dosojati po prosti presoji. Nadalje ne gre prezreti, da za izgubo zaposlitve matere nedl. tožnikov toženi stranki odškodninsko ne odgovarjata, zato bi moralo sodišče od trenutka, ko je mati izgubila zaposlitev in pravico do nadomestila za čas brezposelnosti upoštevati, da bi pokojni oče, če bi bil še živ, s svojimi dohodki moral preživljati pet družinskih članov in bi bil zato delež na posameznega člana toliko manjši. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je mati nedl. tožnikov izgubila zaposlitev marca 1993 in da prejema nadomestilo 25.000,00 SIT. Ti njeni prejemki niso upoštevani pri določitvi rente za obdobje od 1.2.1992 dalje. Za to obdobje so rentni zahtevki nekoliko previsoki, vendar jih je sodišče kljub temu priznalo, upoštevajoč dodatne zaslužke očeta in po prosti presoji dokazov. Tako stališče pa je po mnenju pritožbe nepravilno. Prva toženka se izrecno pritožuje tudi glede pravdnih stroškov, ker prvostopno sodišče ni upoštevalo njenega uspeha v pravdi, temveč le delni uspeh tožeče stranke. Storilo je napako tudi zato, ker je stroške za izvedenska mnenja priznalo prvi toženki, čeprav je dejansko stroške za vse izvedence založila prva toženka, ne pa tožeča stranka.

Druga toženka pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Svojo pritožbo utemeljuje s tem, da je zahtevek proti drugi toženki zastaran. Določila 376. člena ZOR so povsem jasna. Odškodninska terjatev zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Nepravilno je stališče prvostopnega sodišča, da naj bi tožniki zvedeli, da je za škodo soodgovoren tudi L. B., šele takrat, ko je izvedenec avtomobilske stroke ugotovil njegovo sokrivdo. Tako stališče je nevzdržno, zahtevki praktično ne bi nikoli zastarali, o zastaranju pa bi odločali izvedenci cestnoprometne stroke in to šele tedaj, ko bi bili angažirani.

Pritožba druge toženke je utemeljena, pritožba prve toženke pa je le delno utemeljena.

Tožeča stranka v tej pravdni zadevi uveljavlja škodo, ki je nastala posameznim tožnikom zaradi smrti S. M. Ta se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči, ki se je zgodila dne 6.9.1987 na magistralni cesti Ljubljana - Zagreb izven naselja v kraju J. V tej prometni nesreči so bili neposredno udeleženi oziroma je prišlo do trčenja med voznikom tovornega avtomobila italijanske registracije, B.L., za katero odgovarja druga toženka, med pokojnim S. M., ki je vozil svoj lastni tovornjak in med voznikom P. H., ki je vozil osebni avtomobil - Avtodom nemške registracije, posredno pa je bil pri nesreči udeležen še voznik neznanega vozila, za katerega odgovarja prva toženka. Po mnenju sodnega izvedenca cestnoprometne stroke mr. J. S., dipl. ing., z dne 10.12.1991 je vzrok za nastanek prometne nezgode treba iskati v tem, da je pred tovorni avtomobil italijanske registracije zapeljal z desne bankine voznik neznenega osebnega avtomobila, s čimer je povzročil kritično prometno situacijo, katero je voznik tovornega avtomobila italijanske registracije lahko rešil edino s takojšnjim in intenzivnim zaviranjem in tako preprečil nalet v neznani osebni avtomobil. Zaviranje v ovinku in na mokrem vozišču pa je povzročilo zanašanje vozila, katero je zaneslo na levo stran vozišča, po kateri je takrat iz nasprotne smeri pripeljal pok. S. M., ki kljub zaviranju nesreče ni mogel preprečiti. Pri takem poteku dogodkov, ki ga nobena od pravdnih strank ne izpodbija, saj so izvedeniško mnenje v celoti sprejele, se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo druge toženke, da nikakor ni mogoče šteti, da je tožeča stranka zvedela za krivdo voznika italijanske registracije in s tem za odgovornost druge toženke šele takrat, ko je navedeni izvedenec podal svoje mnenje.

Tožeča stranka je lahko že kratek čas po nesreči, ko se je seznanila s potekom nesreče in njenimi posledicami, prav lahko z veliko stopnjo verjetnosti ocenila, da za škodo, ki je nastala v tej prometni nesreči, odgovarja drugotožena stranka. Kljub temu pa je tožeča stranka tožbo vložila najprej samo proti prvi toženki in šele 28.5.1992, torej po skoraj petih letih, je vložila tožbo še proti drugi toženki (P 68/92), nakar sta bili obe pravdni zadevi združeni v enotno obravnavanje. Po določbi 376. člena ZOR pa odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Ker je bila tožba vložena daleč po izteku triletnega roka od nesreče in od tedaj, ko je tožeča stranka zvedela , da je bil v nesreči neposredno udeležen voznik italijanskega tovornjaka, ki je zapeljal na levo stran vozišča in zaprl pot pok. S. M., druga toženka pa je že ves čas postopka izrecno ugovarjala zastaranje, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi navedene določbe ugodilo pritožbi druge toženke in sodbo sodišča prve stopnje glede druge toženke spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek proti drugi toženki zavrne (4. točka 373. člena ZPP).

Prva toženka pa sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija po temelju, tudi ne glede višine prisojenih zneskov za negmotno škodo, izpodbija jo le glede prisojenih rentnih zneskov za razdobje od 1.10.1987 dalje. Pritožbeno sodišče je po preizkusu prvostopne sodbe v tem delu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je dovolj raziskalo vse odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo. Prvostopno sodišče je v tem delu tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav ima pritožba, da v stvari ne gre za preživninsko, ampak za odškodninsko rento. Pri taki renti pa sodišče presoja v skladu z določbo 194. člena ZOR kakšno škodo so utrpele osebe, ki jih je umrli preživljal, pri tem pa denarno rento odmeri gledle na vse okoliščine primera in ne more biti večja od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi ostal živ. Tako je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče tudi ravnalo. Pri določanju preživnine, ki jo uveljavljajo otroci proti svojim staršem, je potrebno upoštevati zmožnosti obeh staršev in ne samo enega. V tem primeru, ko je sodišče določalo odškodninsko rento, pa je pri tem pravilno upoštevalo iste zneske, ki bi jih pokojni S. M. ob normalnem in pričakovanem poteku stvari, če ne bi umrl, dajal svojim trem mladoletnim otrokom. Prav je, da pri takem izračunu ni upoštevalo dohodkov matere otrok, ki je imela ves čas svoje dohodke iz redne zaposlitve, od 2.marca 1993 pa prejema nadomestilo za brezposelne v znesku 25.000,00 SIT, ki pa ni bistveno manjše od osebnih dohodkov, ki jih je prejemala pred tem. Vsekakor pa tudi nadomestilo ob dodatnem zaslužku, za katerega je sama povedala, da ga dobiva od dela na kmetiji, zadostuje za njeno lastno preživljanje in torej njenemu pokojnemu možu, če bi bil seveda še živ, ne bi bilo potrebno skrbeti tudi zanjo in zato tudi njegovega pričakovanega dohodka ni potrebno deliti na 5 oseb, kot zmotno meni pritožba, ampak le na 4, torej na pokojnega in na tri mladoletne otroke.

Prvostopno sodišče je razen za zadnje obdobje upoštevalo pri izračunu rentnih zneskov le 35 % tistih zneskov, ki bi jih pokojnik dobival od L., če bi še naprej zanje pobiral in razvažal mleko. Med pravdnima strankama je bilo nesporno dogovorjeno, da je kot čisti dohodek pokojnika iz tega naslova potrebno upoštevati 35 % zneskov, ki jih je sicer dobil, ostalo pa gre za stroške tovornjaka in za druge izdatke v zvezi s tovornjakom. Ob tem pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da je poleg teh dohodkov imel pokojnik prej in bi jih imel tudi v bodoče, če bi bil še živ, tudi znatne dohodke za opravljanje prevozov za druge naročnike, kot tudi dohodke na posestvu svojih staršev, kjer je bil določen za prevzemnika in kjer je z delom zaslužil toliko, da je cela družina imela zastonj hrano, stanovanje in ogrevanje. To so nedvomno precejšnje premoženjske koristi. Tudi zoper te ugotovitve prva toženka ne ugovarja in se torej z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, strinja. Če bi bil dohodek, ki ga je dobival od L., edini dohodek S. M., potem seveda ne bi bilo pravilno, da bi se ta dohodek enostavno delil na štiri dele. Četrtino tega dohodka šteje prvostono sodišče za tisti znesek, ki bi ga pokojnik dajal za vsakega otroka, če bi še živel. Glede na prej navedene ugotovljene dejanske okoliščine, da je ta dohodek od L. predstavljal le del dohodka pokojnika, pa pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da je kot pričakovani dohodek vsakega otroka, ki bi ga dobil od očeta, potrebno šteti 1/4 tistega dohodka, ki bi ga dobival od L. Prvostopno sodišče je izvedlo številne dokaze in je skrbno raziskalo, kakšne dohodke bi imel pokojni S. M., če bi še živel, na drugi strani pa je tudi pravilno ugotovilo vse tiste dohodke, ki jih po njegovi smrti imajo njegovi nedl. otroci, to je družinsko pokojnino in za čas, dokler je bila njihova mati še zaposlena, tudi otroške dodatke, poleg tega pa še posebno pomoč družini. Vse te dejanske dohodke nedl. tožnikov je pravilno primerjalo s tistimi dohodki, ki bi jih dobivali od svojega očeta in pri tem ugotovilo, da za vsa prva razdobja razlika v škodo mladoletnih tožnikov daleč presega njihove zahtevke, zato jim je v celoti ugodilo. Le za zadnje obdobje, to je od 1.7.1993 dalje, ko je sodišče prisodilo vsakemu od nedl. tožnikov po 10.000,00 SIT mesečne rente, je prvostopno sodišče ugotovilo, da razlika v njihovo škodo znaša le 8.093,94 SIT. Kljub temu jim je priznalo po 10.000,00 SIT z utemeljitvijo, da bi njihov oče iz svojih ostalih dohodkov prispeval toliko, da bi zneslo po 10.000,00 SIT. S tako ugotovitvijo se pritožbeno sodišče povsem strinja.

Pritožbenega ugovora, da bi moralo sodišče upoštevati, da bi moral pokojni oče mld. tožnikov, če bi bil še živ s svojimi dohodki preživljati 5 družinskih članov, torej tudi svojo nezaposleno ženo, pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Kot je bilo že obrazloženo, prva tožnica oziroma mati mlad. tožnikov zaenkat še prejema takšno nadomestilo za brezposelne in ima druge dohodke, s katerimi lahko sama skrbi za svoje potrebe. Glede na sedanje razmere je torej prisojena renta pravilna. V kolikor pa se bodo razmere spremenile oziroma bi prva tožnica izgubila nadomestilo, ne da bi prej našla zaposlitev ali drug vir dohodkov, bo lahko prva toženka v skladu z določbo 196. člena ZOR zahtevala spremembo rente, če se bodo torej znatneje spremenile okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče ob izdaji sedanje sodbe.

Pritožbo tožene stranke zoper odločitev o renti je pritožbeno sodišče glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. člena ZPP neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

Pritožba prve toženke je delno utemeljena le glede odločitve o stroških. Ne drži sicer pritožbena trditev, da je prvostopno sodišče napačno naložilo prvi toženki v plačilo tudi stroške izvedenca, ki naj bi jih predhodno založila sama prva toženka. Res je prva toženka založila za izvedenca cestnoprometne stroke J. S. več zneskov in sicer 16.9.1991, 7.000,00 (list 26), 15.4.1992 4.000,00 SIT (list. 93) ter dne 26.5.1992 še 2.075,00 SIT (list 110). Skupno je torej prva toženka založila za izvedenca 13.075,00 SIT. Pač pa je tožeča stranka za istega izvedenca, ki je bil kasneje postavljen še kot cenilec z nalogo, da oceni škodo na tovornjaku pok. S. M. založila predujem za stroške po odredbi sodišča in sicer znesek 25.000,00 SIT, ki jih je plačala dne 2.3.1993 (list 137). Sodišče je s sklepom odmerilo stroške izvedenca za cenitev tovornjaka le na 11.662,00 SIT in le-ta znesek je upoštevalo kot stroške tožeče stranke. Pritožba prve toženke v tej smeri je torej neutemeljena.

Utemeljeno pa se prva toženka pritožuje zato, ker sodišče ni naložilo tožeči stranki, da povrne prvi toženki glede na njen uspeh v pravdi sorazmeren del njenih pravdnih stroškov in nato opravi poračun medsebojno dolgovanih zneskov. Po določbi 2. odstavka 154. člena ZPP sodišče v primeru, da stranka deloma zmaga v pravdi, lahko odloči glede na doseženi uspeh, da trpi vsaka stranka svoje stroške ali pa naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki sorazmeren del stroškov.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka v tej pravdi uspela z 81,5 %. Takega zaključka pritožba ne izpodbija. Uspehu tožeče stranke v pravdi sorazmeren del strokov tožene stranke je prvostopno sodišče ocenilo na 636.315,50 SIT in tudi tega zaključka pritožba ne izpodbija. Prva toženka je na koncu zadnje obravnave vložila stroškovnik, v katerem je uveljavljala 15 točk za pregled spisa, 200 točk za obravnavo 29.6.1993, 400 točk za obravnavo 24.8.1993 in še 10 točk za končno poročilo stranki. Ta njen zahtevek je v celoti utemeljen in ob pravilni uporabi odvetniške tarife znese celo nekaj več. Pritožbeno sodišče je zato stroške pooblaščenih odvetnikov prve toženke odmerilo na skupno 625 točk, kar ob vrednosti točke, veljavni na dan pritožbenega odločanja, to je 62 SIT, znese 38.750,00 SIT. Poleg tega je priznalo prvi toženki tudi materialne stroške in sicer zneske, ki jih je založila za izvedenca, plačilo sodne takse za odgovor na tožbo in stroške v zvezi s prihodom na obravnavo v skupnem znesku 12.831,50 SIT, kar skupno ob odvetniški nagradi znese 51.581,50 SIT. Glede na uspeh prve toženke v pravdi, to je 18,5 %, gre torej prvi toženki povrnitev dela njenih pravdnih stroškov v znesku 9.585,80 SIT. Ob poračunu obeh dolgovanih zneskov pa se pokaže razlika v korist tožeče stranke v znesku 626.729,70 SIT, kot je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo prvi toženki in v tem obsegu spremenilo stroškovni izrek prvostopne sodbe.

Glede stroškov druge toženke je pritožbeno sodišče odločilo, da jih mora po načelu uspeha v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP) tožeča stranka v celoti povrniti drugi toženki, torej njene stroške tako na prvi kot tudi na drugi stopnji. Stroške na prvi stopnji je druga toženka priglasila na sami zadnji glavni obravnavi in sicer v višini sodne takse za odgovor na tožbo, ki znese 16.164,00 SIT ter delne stroške za izvedenca v višini 7.000,00 SIT ter potne stroške za prihod na obravnavo v znesku 1.000,00 SIT, kar skupno znese 24.164,00 SIT. Stroške je pritožbeno sodišče v celoti priznalo. Kot stroške pritožbenega postopka pa je druga toženka uveljavljala plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 65.573,00 SIT, kar ji pritožbeno sodišče tudi priznava. Skupni stroški druge toženke v celotnem tem pravdnem postopku torej znašajo 89.737,00 SIT, kar mora tožeča stranka plačati drugi toženki.

Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o pritožbenih stroških prve toženke in tožeče stranke za dva odgovora na pritožbo. Odločilo je, da morata tožeča stranka in prva toženka sami nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP zato, ker pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo. Prva toženka pa je s pritožbo glede glavne zadeve, torej glede odločitve o renti, propadla, zato mora po načelu uspeha v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP) sama nositi svoje stroške. Le majhnega uspeha tožeče stranke glede pravdnih stroškov pa pri tem ni mogoče upoštevati.