Jedro

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki naj bi ji jo povzročil njen organ v smislu 1. odstavka 172. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Podlaga za tovrstno odgovornost je neposredno urejena tudi v 26. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa,da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Tožeča stranka bi tako morala izkazati protipravnost ravnanja organa tožene stranke. S tem v zvezi se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da zaseženje predmetov samo po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja pod pogoji, kot so urejeni v 37. in 152. členu Zakona o prekrških in 173. člena Carinskega zakona. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da protipravnosti ni mogoče utemeljevati zgolj na dejstvu, da je bil postopek o prekršku zoper tožečo stranko ustavljen zaradi zastaranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo škode v višini 3,756.277,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni izkazala potrebnih elementov odškodninske odgovornosti in sicer protipravnega ravnanja tožene stranke.

Zoper prvostopno sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča ni podana bistvena kršitev postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sam s seboj v nasprotju. Pritožba sicer konkretno ne pojasnjuje v čem naj bi se kazala tako zatrjevana nejasnost in nasprotje, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa tovrstnih kršitev ni ugotovilo. Prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti drugih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.člena ZPP).

V zvezi s pritožbenimi očitki glede zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na naslednje relevantna dejstva:

- tožeča stranka je dne 22.5.1996 začela carinski postopek za carinjenje štirih vozil, uvoženih iz Italije, - 28.6.1996 je carinski organ vložil predlog za uvedbo postopka za prekršek po 9. točki 1. odstavka 168. člena Carinskega zakona, - 8.7.1996 je carinski organ izdal odredbo o zasegu blaga po 1. odstavku 176. člena Carinskega zakona, - carinski organ je vozila vrnil tožeči stranki 18.9.1997, - postopek o prekršku zoper tožečo stranko po predlogu z dne

18.6.1996 je bil ustavljen zaradi absolutnega zastaranja postopka.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki naj bi ji jo povzročil njen organ v smislu 1. odstavka 172. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Podlaga za tovrstno odgovornost je neposredno urejena tudi v 26. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa,da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Tožeča stranka bi tako morala izkazati protipravnost ravnanja organa tožene stranke. S tem v zvezi se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da zaseženje predmetov samo po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja pod pogoji, kot so urejeni v 37. in 152. členu Zakona o prekrških in 173. člena Carinskega zakona. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da protipravnosti ni mogoče utemeljevati zgolj na dejstvu, da je bil postopek o prekršku zoper tožečo stranko ustavljen zaradi zastaranja. V tem delu je prvostopno sodišče pravilnost postopanja organa tožene stranke z izdajo odredbe o zasegu predmetov utemeljilo na sklepanju, da je iz listin, ki jih je predložila tožena stranka (poročilo pristojne direkcije italijanskega ministrstva za finance z dne 11.7.1997 - B 26) razvidno neskladje med deklarirano vrednostjo spornih vozil ob pričetku carinskega postopka in dejanske vrednosti, iz česar je prvostopno sodišče sklepalo, da gre za ravnanje, ki je po 9. točki 168. člena Carinskega zakona opredeljeno kot carinski prekršek. Takšno sklepanje prvostopnega sodišča ni v nasprotju s predloženimi listinami, pritožnik pa v pritožbi teh dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča ne izpodbija. Ker je bil v skladu s 1. odstavkom 173.člena takrat veljavnega Carinskega zakona (Ur.l. Republike Slovenije št. 1/95) za prekršek iz 9. točke 168. člena tega zakona predpisan obvezen varstveni ukrep odvzema predmetov prekrškov, ob izdaji odredbe o začasnem zasegu predmetov v tem ravnanju carinskega organa ni zaznati protipravnosti.

Iz pritožbenih navedb je razbrati, da tožeča stranka protipravnost ravnanja organa tožene stranke utemeljuje predvsem na neupravičeno dolgotrajnem postopanju organov tožene stranke. S tem v zvezi ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da naj bi tožena stranka brez pravne osnove sporne avtomobile zadrževala že od 22.3.1996 dalje, saj je tožeča stranka sama v tožbi zatrjevala, da je tožeča stranka preko svojega carinskega deklaranta s prijavo carinski postopek pričela šele z dnem 22.5.1996. Vprašanje pravočasnosti v postopanju carinskega organa v postopku carinjenja vozil bi bilo lahko tako relevantno samo v obdobju od pričetka carinskega postopka do izdaje odredbe o zasegu vozil v postopku o prekršku dne 8.7.1996. Navedeno obdobje pa po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja nerazumno dolgega postopanja carinskega organa. V času po izdaji odredbe o zasegu stvari pa je ravnanje organa tožene stranke potrebno presojati v okviru postopka o prekršku, ki ga je vodil organ tožene stranke proti tožeči stranki. Ker je bila odredba o zasegu stvari vezana do izdaje odločbe o carinskem prekršku, se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati v tem obdobju na nepravočasnost postopanja tožeče stranke v upravnem postopku, saj tudi v primeru, da bi carinski organ prej izdal odločbo iz 3. odstavka 52. člena Carinskega zakona tožnik ne bi imel dostopa do vozil do preklica odredbe o zasegu vozil v postopku o prekršku. Tako je protipravnost ravnanja tožene stranke v tem obdobju potrebno presojati zgolj v okviru vprašanja, ali je tožena stranka neupravičeno odlašala z odločitvijo v postopku o carinskem prekršku in s tem neutemeljeno dolgo zadrževala blago tožeče stranke z izdano odredbo o zasegu predmetov. Iz trditev tožeče stranke v tožbi je razvidno, da so bila vozila vrnjena tožeči stranki

16.9.1997, torej pred odločitvijo carinskega organa v postopku o carinskem prekršku, ki je odločbo o tem izdal 28.11.1997. Preklic odredbe o zasegu predmetov pred odločitvijo organa v postopku o carinskem prekršku je skladen s 7.odstavkom 152.člena Zakona o prekrških. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da je po izdaji odredbe o zasegu vozil z ustreznim ugovorom v smislu 7.odstavka 152.člena Zakona o prekrških organu tožene stranke predlagala preklic izdane odredbe. Ker je tožena stranka postopanje v postopku o prekršku očitno vezala na pridobitev ustreznih podatkov s strani tujega upravnega organa, katere je le-ta poslal toženi stranki šele

11.7.1997 (B 26) tako ni mogoče govoriti o neupravičeno dolgem postopanju organa tožene stranke, ki je odločitev o vrnitvi zaseženih vozil sprejel hkrati ob izdaji odločbe iz 3. odstavka 52. člena Carinskega zakona.

Ker so bila sporna vozila tožniku vrnjena še pred odločanjem o carinskem prekršku je tako neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na protipravnost ravnanja organa tožene stranke, ki naj bi bila v tem, da z odločbo o prekršku o začasnem zasegu vozil ni bilo odločeno.

Tožeča stranka v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da predlagani dokazi o bistvenih in relevantnih dejstvih v postopku pred prvostopnim sodiščem niso bili izvedeni, pri čemer ne pojasni katera naj bi bila ta bistvena in relevantna dejstva, ki jih prvostopno sodišče ni ugotavljalo in katere predlagane dokaze bi s tem v zvezi moralo izvesti. Pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče preizkuša samo v okviru določno opredeljenih pritožbenih razlogov.

Iz pritožbenih navedb je razbrati tudi očitek, da naj bi tožena stranka tožeči stranki škodo povzročila tudi zaradi dodatnega malomarnega ravnanja pri hrambi vozil. Iz trditvenih navedb tožeče stranke v postopku pred prvostopnim sodiščem je s tem v zvezi razbrati edini konkretiziran očitek v tem, da naj bi bilo v času hrambe vozil vlomljeno in iz njih odvzeti določeni deli vozila.

Tožeča stranka ob specifikaciji škode, ki jo je uveljavljala s tožbenim zahtevkom, tako nastale škode ni uveljavljala (točka Ad 3 na peti strani tožbe), saj so uveljavljani zgolj stroški servisiranja vozil, pri čemer tožeča stranka ni zanikala trditve tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je bila tožeča stranka za navedeno škodo poplačana s strani zavarovalnice (šesti odstavek 3. točke odgovora na tožbo).

Na osnovi takšnih ugotovitev se izkaže kot materialnopravno pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala protipravnosti v ravnanju tožene stranke kot elementa odškodninske odgovornosti, zato je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP). .

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.