Jedro

Za odkrivanje prekrškov prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje v cestnem prometu je dovoljena tudi uporaba laserskih merilnikov hitrosti, ki meritev slikovno ne dokumentirajo, saj ti sodijo v kategorijo nesamodejnih merilnikov hitrosti, ki merijo z nepremične točke, za katere pogoje določa 16. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa k plačilu sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Šmarje pri Jelšah z dne 26. 3. 2021 ter ga po uradni dolžnosti spremenilo v delu, ki se nanaša na pravno kvalifikacijo prekrška tako, da se storilca spozna za odgovornega storitve prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in v delu, ki se nanaša na izrečene sankcije tako, da se storilcu navedeni prekršek izreče glavna sankcija globa v višini 120,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, glede stroškov postopka pa odločilo, da se sodna taksa na podlagi drugega odstavka 147. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ne določi. 2. Zoper sodbo se pritožuje storilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnega prava, ki ima za posledico, da se izrečena pravna sankcija v praksi ne more izvršiti, s čimer smiselno uveljavlja pritožbene razloge po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo meritorno odločanje s predlogom, da postopek o prekršku ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da je storilec v predmetnem pritožbenem postopku vložil tudi dopolnitev pritožbe, ki jo je poslal 11. 4. 2022, kar je bilo po izteku pritožbenega roka. Ker pa v tej dopolnitvi pritožbe podaja navedbe glede izvajanja meritev hitrosti v nasprotju s 17. členom Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, kar je sicer uveljavljal že v pritožbenih navedbah, bo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe tudi na te navedbe odgovorjeno.

5. V predmetni zadevi je bil storilec z izpodbijanim plačilnim nalogom spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je storil 26. 3. 2021 s tem, ko je kot voznik tovornega vozila v naselju ..., kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo 66 km/h, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je vozil s hitrostjo najmanj 61 km/h, kar je za 11 km/h več kot je dovoljena hitrost vožnje v naselju.

6. Ker je storilec v obsežni zahtevi za sodno varstvo, ki jo dobesedno ponavlja tudi v pritožbenih navedbah na straneh 5-17 pritožbe, problematiziral postopek opravljanja meritve hitrosti, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo priči - policista A. A. in policistko B. B., prebralo zapisnik o izvajanju meritev hitrosti, potrdilo, da se je policist A. A. udeležil strokovnega usposabljanja za uporabljanje laserskega merilnika hitrosti v cestnem prometu za merilnik tip TraffiPatrol XR, potrdilo o skladnosti uporabljenega merilnika hitrosti. Storilca ni zaslišalo, saj se le-ta kljub pravilnemu vabljenju ter opozorilu, da bo sodišče odločilo o prekršku tudi brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev njegovo zaslišanje ni potrebno, na vabilo ni odzval, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da je storilec 26. 3. 2021 vozil tovorno vozilo Mercedes Benz z registrsko oznako ... v naselju ... s hitrostjo 66 km/h, kar je je bilo ugotovljeno z laserskim merilnikom hitrosti, tipa TraffiPatrol XR, za katerega je izdano ustrezno in veljavno potrdilo o skladnosti tega merilnika s predpisi s področja meroslovja; (-) da je hitrost izmeril policist A. A., ki je strokovno usposobljen za opravljanje meritve hitrosti s tovrstnim merilnikom hitrosti; (-) da je hitrost vožnje vozila, ki ga je vozil storilec, bila izmerjena na razdalji 178,9 m od kraja, kjer so se opravljale meritve hitrosti; (-) da se je pri tem storilec nahajal v naselju ..., saj je tabla, ki označuje začetek naselja postavljena 350 m od mesta, s katerega so se opravljale meritve hitrosti; (-) da je bil storilec ustavljen in mu je bil rezultat meritve hitrosti predočen takoj po zaustavitvi na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti; (-) da storilec na kraju dogodka ni imel pripomb na izmerjeno hitrost vožnje in da tudi ni zahteval, da bi mu policist pokazal potrdilo o strokovni usposobljenosti za delo z laserskim merilnikom hitrosti. Ob takih ugotovitvah, na katere je pritožbeno sodišče vezano, saj sodbe o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialne predpise, ko je ugotovilo, da je storilcu storitev očitanega mu prekrška v celoti dokazana in ob nadaljnjem upoštevanju, da je po storitvi prekrška prišlo do spremembe predpisa, ki določa prekršek in da je novejši predpis za storilca milejši, odločilo tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

7. Ker je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nazorno povzelo obsežne navedbe v storilčevi zahtevi za sodno varstvo ter na navedbe, ki so bistvene za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega plačilnega naloga odgovorilo v 7. točki obrazložitve, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodnica do vsebine vložene zahteve za sodno varstvo sploh ni opredelila in da je dejstvo, na podlagi katerega se je razbremenjeval odgovornosti za očitani prekršek, ostalo nepojasnjeno.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo resda upoštevalo tudi zapisnik o meritvi hitrosti, ki ga policija sicer uporablja za nadzor izvrševanja del in nalog policista, vendar s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, na kar smiselno nakazuje storilec v pritožbenih navedbah. Storilec namreč zmotno meni, da določba 57. člena ZP-1 ne dovoljuje merilni rezultat merjenega vozila vpisati v zapisnik na podlagi operaterja in brez prisotnosti pritožnika oziroma da ni mogoče dokazovati pripisa rezultata meritve na podlagi operaterja, ki upravlja z merilnikom hitrosti. Zapisnik o meritvi hitrosti namreč ni zapisnik, katerega vsebina bi bila predpisana z zakonom, temveč gre za interni zapisnik policije, ki pa ga je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno upoštevalo kot enega izmed dokazov, na podlagi katerih temeljijo očitki storilcu o storitvi očitanega mu prekrška in je ta zapisnik, ki ga sicer ni mogoče šteti kot javno listino, uporabilo kot kontrolni dokaz za preverbo trditve policistov o tem, da je storilec prekoračil hitrost vožnje v naselju, kot se mu očita v plačilnem nalogu.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da uporabljeni merilnik hitrosti ne predstavlja zakonitega merilnega inštrumenta, ker ni zmožen sam ali z uporabo tehničnih sredstev meriti in ker nima zaščitne nastavitve časa oziroma ni zmožna samodejno nastaviti zimski čas v letnega, pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da v primeru, če uporabljeni merilnik hitrosti ne bi izpolnjeval meroslovnih zahtev po veljavnih predpisih, pristojni organ ne bi izdal potrdila o njegovi skladnosti z meroslovnimi predpisi. Kar se tiče navedb o tem, da je dovoljena zgolj uporaba merilnikov hitrosti, ki merijo samodejno in slikovno dokumentirajo meritve hitrosti, pa je potrebno storilcu pojasniti, da se poleg takih merilnikov, za katere pogoje določa 17. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, na katerega se sklicuje tudi storilec v svoji pritožbi in dopolnitvi pritožbe, obstaja tudi laserski merilnik hitrosti, kot je bil uporabljen v obravnavanem primeru, katerih uporaba pa je dovoljena v skladu s 16. členom Pravilnika, v skladu s katerim je dovoljena uporaba tudi nesamodejnih merilnikov hitrosti, ki merijo iz nepremičnine točke, pod pogojem, da omogočajo takojšen prikaz rezultatov meritve na prikazovalniku ter ostalih podatkov v skladu s Pravilnikom. Zato je za zakonitost uporabe takih merilnikov hitrosti v skladu s sodno prakso obvezno, da policist, ki izvaja meritve, izmerjeno vozilo ustavi ter vozniku nemudoma po zaustavitvi, do katere mora priti v razumnem času, predoči storjeni prekršek in pokaže izmerjeno hitrost. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sklicevanje na to, da bi prekršek prekoračitve hitrosti vožnje bilo mogoče dokazovati le na podlagi dokumentirane meritve hitrosti s strokovnim gradivom, na podlagi katerega bi bilo mogoče nedvoumno pripisati izmerjen rezultat točno določenemu vozilu, neutemeljen. Glede na pojasnjeno so zato tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je razpravljajoča sodnica zavestno kršila predpise Zakona o meroslovju (ZMer-1) ter Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu. Brez vsake osnove pa so tudi pritožbene trditve, da uporabljeni merilnik hitrosti ne podleže meroslovnemu nadzoru, ker na kraju vodenja postopka ni bila ugotovljena identiteta uporabljenega merila, saj je iz zapisnika o meritvah hitrosti jasno razvidno, kateri merilnik je bil uporabljen, sodišče pa je tudi pridobilo potrdilo o skladnosti tega merilnika hitrosti z meroslovnimi predpisi.

10. Prav tako pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da izpoved policistke in policista pred sodiščem ter uporaba vsebine internega zapisnika o meritvi hitrosti ne predstavlja dokaza o meritvi pritožnikovega vozila in nedvoumen pripis rezultata meritve hitrosti merjenemu vozilu. Z zaslišanjem policista in policistke je namreč sodišče prve stopnje le preverilo postopek in način uporabe laserskega merilnika hitrosti, da je lahko ocenilo pravilnost postopka izvajanja meritev hitrosti, s prebiranjem zapisnika o meritvi hitrosti pa preverilo pravilnost zapisa izmerjene hitrosti v plačilnem nalogu, sicer pa je pravilno ugotovilo, da je prekršek bil ugotovljen z ustreznim tehničnim sredstvom.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so bile v postopku kršene določbe 55. člena ZP-1 o načinu zbiranja dokazov v prekrškovnem postopku pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v postopkih nadzora cestnega prometa in izvajanja meritve hitrosti z laserskim merilnikom hitrosti zakon ne predvideva vodenje zapisnika, ki bi ga bil dolžan predpisati tudi storilec in da zato policist v obravnavanem primeru ni imel dolžnosti, da bi prepis zapisnika o meritvi hitrosti vročil pritožniku. Ker je iz spisovnega gradiva razvidno, da je bil storilec neposredno po zaznavi prekrška ustavljen in da mu je bil prekršek predočen ter prikazana izmerjena hitrost vožnje na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da mu ni bilo omogočeno, da se na kraju dogodka izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Ker tega storilec v zahtevi za sodno varstvo ni zatrjeval, se sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo tudi ni bilo dolžno opredeljevati do tega oziroma zavzeti svoje stališče, kot neutemeljeno pričakuje pritožnik. Prav tako pa ne drži, da bi moral prekrškovni organ pritožniku pred izdajo plačilnega naloga še posebej omogočiti, da se s pisno izjavo izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. To možnost je storilec namreč imel na kraju, o prekršku in okoliščinah prekrška pa se je imel možnost izjaviti tudi v zahtevi za sodno varstvo. Ker zapisnik o meritvah hitrosti, na katerega se je sodišče oprlo, ni zapisnik v smislu 55. oziroma 57. člena ZP-1, ki bi ga moral policist v prepisu izročiti vozniku, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tega zapisnika sodišče ne bi smelo upoštevati, medtem ko pritožbene navedbe, da sta priči sodnico v postopku ugotavljanja dejanskega stanja zavajali s tem, da sta kot pooblaščeni uradni osebi lažno predstavili dejansko stanje, nedovoljene, saj z njimi storilec izpodbija dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja glede katerega sodbe o zahtevi za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati. Ker iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi storilec v predmetni zadevi podal kakšno izjavo v postopku pred prekrškovnim organom preden bi prejel pouk o pravicah iz drugega odstavka 55. člena ZP-1, je neutemeljeno tudi sklicevanje na peti odstavek 55. člena ZP-1. 12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih storilec dobesedno ponavlja navedbe, ki jih je podal že v zahtevi za sodno varstvo (strani od 5 do 17) pritožbeno sodišče najprej poudarja, da se je sodišče zaradi zagotovitve pravice do poštenega sojenja dolžno opredeliti le do takih navedb, ki so relevantne za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo in odgovorilo na vse relevantne navedbe v zadevi za sodno varstvo, to je na navedbe, ki so bistvenega pomena za odločitev o vloženem pravnem sredstvu, s ponavljanjem takih navedb v pritožbi ne more prepričati pritožbenega sodišča v sprejem drugačne odločitve glede utemeljenosti zahteve za sodno varstvo.

13. V zvezi s sklicevanjem storilca na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 36/2016 z dne 20. 9. 2016, ki določa, da golo prepisovanje zakonskega besedila ne zadosti standardu konkretizacije dejanskega stanju prekrškov, s čimer storilec smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku, je potrebno poudariti, da gre v predmetni zadevi za odločanje o zahtevi za sodno varstvo, ki predstavlja pravno sredstvo zoper izdan plačilni nalog prekrškovnega organa, in ne za redni sodni postopek. S sodbo o zahtevi za sodno varstvo namreč sodišče v izreku sodbe odloči le o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo in se izreče o tem ali je utemeljena oziroma ne, izrek pa konkretizira le v primeru, če izpodbijani plačilni nalog spreminja.

14. Ob preizkusu storilcu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je novejši predpis, ki opredeljuje storilčevo ravnanje kot prekrške, za storilca milejši in je zato uporabilo določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki se uporablja od 11. 8. 2021 dalje ter spremenilo pravno kvalifikacijo prekrška in storilcu izreklo globo, kot je predpisana s spremenjenim predpisom, medtem ko je odločitev o izreku kazenskih točk pustilo v veljavi, ker se v tem delu zakon ni spremenil. 15. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodnica stransko sankcijo treh kazenskih točk pritožniku določila na podlagi uporabe abstraktne nevarnosti, česar naj po mnenju storilca določbe prvega odstavka 22. člena ZP-1 ter 3. alineje prvega odstavka 52. člena ZP-1 ne bi dovoljevale, pa je storilcu pojasniti, da se kazenske točke predpišejo v višini od 1 do 18 kazenskih točk, izrečejo se pa vedno v predpisani višini Pri tem sodišče ne more upoštevati, ali je bila konkretnim prekrškom povzročena zgolj abstraktna, ali konkretna ogrozitev varnostni cestnega prometa, saj to dejstvo na izrek kazenskih točk namreč nima nobenega vpliva.

16. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

17. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tarifne številke 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.