Jedro

Ker tožnik dela vzgojitelja že po določbah ZOFVI ni mogel več opravljati, ni bilo podlage za pristop k strokovnemu izpitu in za uporabo določb Pravilnika o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja. Določbe Pravilnika je namreč mogoče razlagati in uporabiti le v zakonskih okvirih ZOFVI in v sobesedilu ostalih določb Pravilnika, predvsem pa ni mogoče na njegovi podlagi upoštevati situacij, ki jih zakon ne predvideva.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za šolstvo in šport v (drugič) ponovljenem postopku tožnikovo prijavo k strokovnemu izpitu zavrnilo. Ministrstvo v razlogih (ponovno) ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja iz 98. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96, 23/96 – v nadaljevanju: ZOFVI), to je visokošolske izobrazbe za vzgojitelja v dijaškem domu, hkrati pa ga ne ščiti prehodna določba 146. člena ZOFVI, saj ob uveljavitvi tega zakona ni izpolnjeval vseh predpisanih pogojev za vzgojitelja, posledično pa tudi ne izpolnjuje pogojev za pristop k strokovnemu izpitu. S 45. členom Pravilnika o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 30/96, 54/97 in 50/98 – v nadaljevanju: Pravilnik) je bilo strokovnim delavcem, ki so delovno razmerje sklenili pred uveljavitvijo navedenega zakona, dopuščeno, da opravijo strokovni izpit po predpisih, ki so veljali do uveljavitve navedenega pravilnika, to je po Pravilniku o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, vendar najkasneje v dveh letih po uveljavitvi Pravilnika, torej do 15. 6. 1998, sicer opravljajo strokovni izpit po določbah navedenega Pravilnika. Tožeča stranka se je prijavila k izpitu 14. 4. 1999, zato zanjo veljajo že določbe Pravilnika. Po tem Pravilniku lahko opravlja strokovni izpit samo strokovni delavec, ki izpolnjuje izobrazbene pogoje po ZOFVI, teh pogojev pa tožnik, ki ima višješolsko izobrazbo, ne izpolnjuje. Ministrstvo v razlogih navaja še, da je sledilo sodbi tega sodišča ter z dopisom ravnatelju Dijaškega doma, v katerem je bil zaposlen tožnik, ugotavljalo okoliščine, zaradi katerih tožnika niso pravočasno prijavili k opravljanju strokovnega izpita in okoliščine, zaradi katerih tožniku delovno razmerje, kljub temu, da ni imel opravljenega strokovnega izpita, ni prenehalo. Ravnatelj je v odgovoru navedel, da je tožniku z dnem 31. 12. 2006 delovno razmerje sporazumno prenehalo. Poleg tega pa je navedel, da je mandat nastopil s 1. 6. 2006 in da zato ne more biti odgovoren za tisto, kar se je dogajalo pred začetkom njegovega mandata.

Tožnik v tožbi poudarja, da gre tokrat že za tretji upravni spor, sprožen v isti zadevi. Naslovno sodišče je toženi stranki že dvakrat naložilo, da ugotovi razloge, zaradi katerih tožniku delovno razmerje v dijaškem domu ni prenehalo in v zvezi s tem tudi okoliščine, zaradi katerih se tožnik ni pravočasno prijavil k strokovnemu izpitu. Tožena stranka tudi tokrat ni v zadostni meri raziskala navedenih okoliščin. S tem, ko je poslala dopis in dobila odgovor brez ustreznih pojasnil, ni zadostila napotkom sodišča. Poleg tega je ponovno napačno uporabila materialne predpise. Tožnik je prepričan, da Pravilnik v 45. členu, na katerega se sklicuje Ministrstvo, ne izključuje možnosti opravljanja strokovnega izpita delavcem, ki so sklenili delovno razmerje pred uveljavitvijo ZOFVI, pač pa določa zgolj to, da je vsebina izpita po poteku dveh let taka, kot jo določa novi Pravilnik. Tožnik opozarja še, da je bil v delovno razmerje v Dijaškem domu sprejet leta 1995 za nedoločen čas in da je, kot sledi iz odločbe, ki jo prilaga, izpolnjeval vse pogoje za razpisano delovno mesto. Na strokovni izpit se je prijavil sam, čeprav bi moral za to, da imajo vsi zaposleni izpolnjene predpisane pogoje, skrbeti delodajalec. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči tako, da se prijavi tožeče stranke za opravljanje strokovnega izpita na področju vzgoje in izobraževanja ugodi. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih, obenem pa sodišču predlaga, da na podlagi 65. člena ZUS-1 samo odloči v stvari.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da je tožnik ob uveljavitvi ZOFVI opravljal delo vzgojitelja v dijaškem domu, imel višjo izobrazbo, ni pa imel opravljenega strokovnega izpita. Ob uveljavitvi ZOFVI torej ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev, predpisanih s tem zakonom (visoka izobrazba), obenem pa tudi ni izpolnjeval pogojev, ki so bili za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v dijaškem domu predpisani z dotedanjimi predpisi (z Zakonom o usmerjenem izobraževanju). Po tem zakonu je bil namreč vzgojitelj lahko, kdor je imel najmanj višjo strokovno izobrazbo, pedagoško-andragoško izobrazbo in opravljen strokovni izpit. To pa pomeni, da tožnik z ozirom na prehodno ureditev v 146. členu ZOFVI, po uveljavitvi tega zakona ni mogel več opravljati dela vzgojitelja v dijaškem domu in ga torej, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, prehodna ureditev „ne ščiti“. Iz citirane določbe namreč sledi, da po uveljavitvi tega zakona lahko nadaljujejo z delom samo tisti vzgojitelji, ki so ob uveljavitvi izpolnjevali z zakonom določene pogoje za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela.

Čim pa je tako in tožnik dela vzgojitelja že po zakonu ni mogel več opravljati, pa po presoji sodišča tudi ni bilo podlage za pristop k strokovnemu izpitu in s tem za uporabo določb Pravilnika, na katere se sklicuje tožnik v tožbi. To izhaja tako iz zakonskih določb, kot iz določb Pravilnika, ki jih je mogoče razlagati in uporabiti le v zakonskih okvirih in v sobesedilu ostalih določb Pravilnika. Predvsem pa ni mogoče na podlagi Pravilnika upoštevati situacij, ki jih zakon ne predvideva. Tudi za strokovnega delavca, ki opravlja strokovni izpit po prehodnih določbah 45. člena Pravilnika je zato po presoji sodišča, z ozirom na veljavno zakonsko besedilo in 19. člen Pravilnika, mogoče šteti na prvem mestu tistega, ki izpolnjuje (izobrazbene) pogoje, ki jih predpisuje veljavni zakon, to pa je, ko gre za vzgojitelja, nedvomno visoka izobrazba. V primeru uporabe prehodnih določb 146. člena ZOFVI pa bi bilo za strokovnega delavca, ki izpolnjuje predpisane (izobrazbene) pogoje po presoji sodišča mogoče šteti zgolj tistega, ki mu predpisani skrajni rok dveh let za opravljanje strokovnega izpita iz 201. člena Zakona o usmerjenem izobraževanju (uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89 in RS, št. 8/90 – v nadaljevanju: ZUI) ni potekel. Le v takšnem primeru bi bilo namreč mogoče šteti, da je strokovni delavec ob uveljavitvi novega zakona, kljub temu, da strokovnega izpita še ni opravil, izpolnjeval zakonske pogoje za opravljanje vzgojno izobraževalnega dela po prehodnih določbah 146. člena ZOFVI ter s tem pogoje za to, da nadaljuje z delom tudi po uveljavitvi novega zakona. Ni pa po presoji sodišča podlage za takšno razlago 45. člena Pravilnika, kot jo zastopa tožena stranka. Gre namreč za razlago, ki presega domet Pravilnika kot podzakonskega akta, saj se z njo, z ozirom na vsebino 146. člena ZOFVI, možnost, da opravijo strokovni izpit, nedopustno širi tudi na primere, kakršen je tožnikov, in s tem na tiste strokovne delavce, ki strokovnega izpita niso opravili v predpisanem dveletnem roku iz 201. člena ZUI, in ki zato že po ZUI niso mogli več opravljati vzgojno-izobraževalnega dela.

V konkretnem primeru iz upravnih spisov kot nesporno sledi, da je tožnik začel z delom vzgojitelja 1. 1. 1994 ter da v predpisanem roku dveh let in s tem do uveljavitve ZOFVI (13. 5. 1996) strokovnega izpita ni opravil. To pa glede na zgoraj navedeno razlago predpisov pomeni, da 146. člen ZOFVI tožnika dejansko „ne ščiti“ ter da zato tudi ni bilo podlage za opravljanje izpita, obenem pa to pomeni, da je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Razlogi, iz katerih tožniku delovno razmerje ni prenehalo in okoliščine, zaradi katerih se tožnik ni prijavil na strokovni izpit, po nobenem od relevantnih predpisov (ZUI, ZOFVI, Pravilnik) niso pravno pomembne. Zato sodišče tokrat, drugače kot v dosedanjih odločitvah meni, da dopolnjevanje dejanskega stanja v tej smeri ni potrebno, izpodbijana odločitev pa zato, ker ugotovitev v tej smeri (še vedno) ne vsebuje, ni v nasprotju s predpisi, kot to uveljavlja tožnik v tožbi.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.