Jedro

Prijavljeni znak pokriva enake oziroma (zelo) podobne storitve kot prejšnje znamke stranke z interesom, vizualna podobnost prijavljenega znaka s prejšnjimi znamkami je velika, oba znaka imata isto strukturo, da sta si tudi vizualno izjemno podobna ter vsebinsko oba znaka opredeljujeta čas oziroma časovno enoto, tako da je tudi pomenska podobnost med njima visoka. Podana je tudi fonetična podobnost. Potrošniki bodo glede prijavljene znamke menili, da gre za različico znamk stranke z interesom.

Bistveno je upoštevanje prijavljenega znaka v celoti, (skupaj) z vsemi elementi, iz katerih je sestavljen, in ne le posameznega sestavnega dela (kot na primer posamezne številke), kot to želi izpostaviti tožnik. Pomembna je torej presoja prijavljenega znaka po vsebini in v obliki, kot je prijavljen. Povprečni potrošnik namreč ni nagnjen k temu, da bi elemente, iz katerih je znamka sestavljena, razčlenjeval in podrobno analiziral. Fonetična oziroma pomenska primerjava sta le eni od upoštevnih dejavnikov v okviru celovite presoje verjetnosti zmede, saj se podobnost med znaki ugotavlja po metodi celovite presoje, to je vtisu, ki ga celostna podoba znaka naredi na relevantnega potrošnika in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke B. d. d., ... Ljubljana in stranke z interesom A., d. o. o., ..., ..., Ljubljana, se zavrneta.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prijavo znamke "23 ur" št. Z-201471309 z dne 30. 10. 2014 (1. točka izreka) in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je toženka prejela zahtevo tožnika za registracijo znamke za znak "23 ur" za storitve iz razredov 35, 38 in 41 po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK). V roku za vložitev ugovora je A., d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju stranka z interesom) vložila ugovor zoper registracijo navedene znamke. Toženka je presodila, da prijavljeni znak pokriva enake oziroma (zelo) podobne storitve kot prejšnje znamke stranke z interesom, posebej kot znamka št. 9971291, in da je vizualna podobnost prijavljenega znaka velika predvsem z znamko stranke z interesom št. 9971291 ("24 ur"). V zvezi s fonetično primerjavo je ugotovila, da so si znaki podobni v tolikšni meri, kolikor vsi vsebujejo številčno-besedno zvezo "in-dvajset ur", ki je v vseh znamkah enako poudarjena in ima isti ritem izgovorjave, ter da je kljub razliki v izgovorjavi enic, to je številk 3 in 4, podana določena stopnja fonetične podobnosti prijavljenega znaka in znamk stranke z interesom, pri čemer je pri znamki št. 9971291 ta podobnost precej visoka. Zvezi "24 ur" in "23 ur" sta si pomensko in vsebinsko zelo podobni, saj obe označujeta časovno enoto, ki je v prvem primeru enaka enemu dnevu, v drugem pa nekoliko krajša kot en dan. Prijavljeni znak je podoben znamkam stranke z interesom, kolikor vsebuje številčno-besedno zvezo "2_ ur", posebej visoka pa je ta podobnost z znamko št. 9971291, registrirano v standardnih črkah (znakih), katere znak vsebuje le številčno-besedno zvezo "24 ur". V prijavljenem znaku tudi ni elementa, ki bi bil bolj razlikovalen ali bolj dominanten kot drugi elementi, kar enako velja tudi za znamko stranke z interesom št. 9971291. Prav tako tudi v drugih znamkah stranke z interesom, registriranih v standardnih znakih, ni nobenega elementa, ki bi bil bolj dominanten kot drugi elementi, pri figurativnih znamkah pa je element "24" najbolj dominanten. Dalje je toženka presodila, da stopnja pozornosti potrošnika varira od normalne (povprečne) do povišane. Zaključila je, da je prijavljena znamka najbolj podobna prejšnji znamki stranke z interesom, št. 9971291 ("24 ur"), registrirani v standardnih znakih. Znaka se razlikujeta le v številki, ki označuje enico, medtem ko je število, ki označuje desetico, isto v obeh znakih. Oba znaka imata tudi isto strukturo - najprej je dvomestna številka (24 oz. 23), ki ji sledi besedica "ur". Znaka sta si tudi vizualno izjemno podobna, ker razlika ni v prvi številki - elementu, ki ga oko ob pogledu na znak/znamko najprej zazna, ampak v srednjem delu. Povprečni potrošnik namreč običajno zazna znake kot celote in praviloma ne analizira njihovih sestavnih delov. Le redko ima možnost neposredne primerjave med različnimi znaki/znamkami, zanesti se mora na svoj (nepopolni) spomin oziroma sliko ene znamke/znaka, ko ga v mislih primerja z znakom pred seboj. Zato obstaja velika verjetnost, da povprečni potrošnik morda sploh ne bo opazil, da sta znaka različna oziroma, da gre za različni znamki. Vsebinsko oba znaka opredeljujeta čas, časovno enoto, ki se razlikuje le za eno uro in praktično oba označujeta en dan - cel dan oziroma pretežni del dneva. Zato je tudi pomenska podobnost znakov izrazito visoka. Toženka še ugotavlja, da se znaka najbolj razlikujeta v fonetičnem smislu, saj se v slovenščini enice izgovorijo pred deseticami, vendar ta razlika ni takšna, da bi izključevala vsako verjetnost zmede glede samih znamk, sploh pa ne zmede glede izvora znamk, torej glede ponudnika storitev. Potrošniki bodo glede prijavljene znamke menili, da gre za različico znamk stranke z interesom, ki se nanaša le na nekoliko krajšo časovno enoto kot njene prejšnje znamke. Glede na navedeno je na osnovi znamke stranke z interesom št. 9971291 in na podlagi b) točke prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) registracijo prijavljene znamke zavrnila.

2. Tožnik se v tožbi sklicuje na navedbe, ki jih je podal pri upravnem organu in navaja, da je toženka zmotno ocenila enakost ali podobnost z že registriranimi znamkami, ki vsebujejo znak "24 ur". Pomen posameznih dejavnosti razredov po NK je ugotavljala mimo dejanskega stanja in trditev strank. Spregledala je, da so že registrirane znamke registrirane tudi v drugih razredih, ne le v razredih 35, 38 in 41. Ugotavljati bi morala uporabo predhodno registriranih znamk v teh treh razredih, saj bi sicer lahko prijavitelj registriral znamke v vseh razredih NK in bi tako morala avtomatsko zavrniti kasnejše registracije znamk, ker so predhodno registrirane znamke v teh razredih že registrirane. Dalje navaja, da je bistveno, kako potrošnik storitve primerja. Potrošnik ob prestavljanju televizijskega kanala ve, da želi spremljati tisti kanal, ki mu je všeč. Ni mogoče preprosto zamenjati kanala, saj mora odtipkati številko kanala, ki ga želi spremljati oziroma mora sprejemnik nastaviti na frekvenco, če želi spremljati radijsko postajo, ali pa vpisati v spletni brskalnik ime, ki ga zasleduje, če želi dostopati do spletne strani. Ne glede na to, da gre za registracijo v razredih, ki se deloma prekrivajo z že registriranimi znamkami, je uporaba prijavljene znamke tako specifična, da potrošnik razlike ne more spregledati, saj mora uporabiti drug kanal ali postajo, da znamko lahko "uporabi". Toženka tako ni opravila presoje dejanske zamenljivosti glede na razrede po NK. Dalje navaja, da se toženka tudi ni opredelila do vseh njegovih trditev, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka, saj je bil prikrajšan do pravice do izjave v postopku. Navaja, da je toženka prijavljeno znamko primerjala s sedmimi od skupno 18 že registriranih znamk in preizkusa ni opravila v celoti, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka. Poleg tega je toženka odločala mimo trditvene podlage strank, ker je stranka z interesom navajala le 8 prejšnjih znamk, toženka pa jih je ugotovila 18, stranka z interesom pa tudi ni zatrjevala družine znamk. Dalje tožnik citira pomene besede "ura" iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika in navaja, da zapisa "ur" ali "ura" ni mogoče registrirati kot samostojno blagovno znamko, ker nima razlikovalnega učinka, zato je odločilen del prijavljene znamke število. Bistveno je, da je razlikovalni znak med prijavljeno znamko in znamko št. 9971291 številka, saj je beseda "ur" generični pojem, ki ne more biti predmet zaščite. Številka je torej tista, ki pri povprečnem potrošniku ustvari razliko, saj številki 3 in 4 oziroma 23 in 24 nista enaki in si tudi vizualno nista podobni. Vsak namreč pozna razliko med številoma 23 in 24 oziroma 3 in 4, zato ob takšni veliki razliki ni mogoče govoriti o zamenljivosti znamk. Povprečen potrošnik jasno razločuje med številoma 23 in 24, saj gre za povsem različni števili, ki ju je nemogoče zamenjati. Poleg tega so znamke stranke z interesom registrirane v barvah, medtem ko je njegova znamka v navadnem, črno-belem tekstu. Že iz tega razloga si med seboj niso podobne, še manj zamenljive. Znamka stranke z interesom pridobi pomen šele s tem, ko se primerja vizualna podoba, ki je povsem različna. Stranka z interesom ima posebej izdelano podobo, v različnih barvah, medtem ko je prijavljena znamka preprosto zapisana besedna zveza "23 ur". Ker je prva beseda drugačna in ker se v slovenskem jeziku enice izgovarjajo pred deseticami, tudi izgovorjava ustvarja razliko. Pri branju se najprej prebere drugo cifro, ki se pri večmestnem številu izgovori na prvem mestu, zato je druga cifra bolj prepoznavna kot prva, saj je v mislih potrošnika tudi izgovorjena kot prva. Izgovorjava "triindvajset ur" nima istega ritma kot izgovorjava "štiriindvajset ur", saj število glasov ni enako. Beseda "štiri" ima dva zloga, medtem ko ima beseda "tri" le enega. Določena stopnja fonetične podobnosti zato ni podana. V zvezi s pomensko primerjavo navaja, da samo 24 ur predstavlja en dan in da vsak povprečen potrošnik samo pojem 24 ur povezuje s časovno enoto, medtem ko pojma 23 ur ne, kar je bistveni razlikovalni element. Prejšnje znamke tudi niso dobro znane ali sloveče. Meni, da sama značilnost izraza "24 ur" nima posebne vrednosti, saj je splošno znano, da to pomeni en dan in ne blagovne znamke. Dodaja še, da je stranka z interesom prisotna le na delu trga EU, zato jo teoretično poznana le do 4 % populacije EU, posledično pa povprečnemu potrošniku ne more povzročati zmede glede na relevantni trg. Z registracijo prijavljene znamke tudi ne bi imel nobenih koristi na škodo že registriranih znamk, saj potrošnik ne more zamešati televizijskega oziroma radijskega kanala ali oddaje. Glede na navedeno, ter upoštevaje vizualno podobo, drugačno izgovorjavo in uporabo, meni, da prijavljeni znak v javnosti ne more predstavljati zmede. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi prijavi znamke "23 ur" in jo registrira, v vsakem primeru pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na izpodbijano odločbo. Dodaja, da mora pri primerjavi storitev ugotavljati njihovo enakost ali podobnost na osnovi opredelitev v prijavi oziroma registraciji, ne pa na osnovi dodatnih pojasnil prijaviteljev oziroma imetnikov znamk, ki jih podajo v postopku. Edini relevantni podatki so podatki v bazah oziroma prijavah znamk. Navedbe tožnika o dejanski uporabi znamk (iskanje kanalov, iskanje po internetu ipd.), so pri odločanju o enakosti oziroma podobnosti storitev irelevantne. Za zavrnitev prijavljene znamke je dovolj le ena prejšnja znamka, saj rezultati, dobljeni s preizkušanjem drugih znamk, ne morejo spremeniti odločitve o zavrnitvi, sprejete na osnovi ene znamke, relevantne za zavrnitev kasneje prijavljene znamke. V tem primeru je to znamka št. 9971291 ("24 ur"). Druge znamke stranke z interesom so bile navedene bolj za ilustracijo, saj analiza podobnosti prijavljene znamke in teh znamk ne bi mogla spremeniti odločitve, dobljene na osnovi preizkusa podobnosti prijavljene znamke z znamko št. 9971291. Dodaja, da razlikovalnega učinka znamk (znakov) ne presoja po sestavnih delih, ampak kot celote, prav tako pa tudi podobnost znakov presoja kot celote, ter da nobena beseda ni sama po sebi a priori nerazlikovalna, pač pa je treba njeno razlikovalnost vedno obravnavati v odnosu do blaga oziroma storitev, na registrabilnost pa vplivajo tudi drugi faktorji. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

4. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in še navaja, da je toženka sledila sodbam evropskih in slovenskih sodišč, saj ni nujno, da se blago in/ali storitve, navedene v različnih razredih po NK, štejejo za različne. V tem primeru je upoštevna javnost slehernik, stopnja potrošnika pa je pri gledanju televizije osredotočena zlasti na dogajanje na televiziji, in če zazna vsaj približno strukturo znaka (23 ur namesto 24 ur), bo zadovoljen, in se bo posvečal vsebini, ne pa vprašanju ponudnika. Meni, da je v tem primeru upoštevna javnost povprečno pozorna, saj od izbire kanala ni odvisna njena dobrobit, temveč gleda televizijo zlasti za zabavo. Enako velja tudi pri radijskih oddajah. Tožnik v tožbi ni opredelil, katero blago in storitve naj bi ostalo neprimerjano, poleg tega pa tudi napačno meni, da bi morala toženka primerjati dejansko zamenljivost glede na razrede NK, saj se primerjajo storitve in blago, ne pa razredi, kar je toženka tudi storila. Toženka tudi ni ravnala mimo trditvene podlage. Poudarja, da povprečni potrošnik bere znamke od leve proti desni in da so začetki (in konci) znamk še posebej pomembni za analizo. Dodaja, da so slovenske znamke relevantne le na slovenskem trgu, zato je relevantna samo slovenska upoštevna javnost. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in ji povrne stroške tega postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Uvodoma sodišče v zvezi s tožnikovim sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pri upravnem organu in ki naj se štejejo kot del trditvene podlage tudi v tem postopku, poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zato mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago tožbe, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zato se sodišče ni opredeljevalo do navedb, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v predmetni tožbi.

7. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev prijave znamke "23 ur", št. Z-201471309, iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

8. Sodišče se strinja s presojo toženke, da prijavljeni znak "23 ur" pokriva enake oziroma (zelo) podobne storitve kot prejšnje znamke stranke z interesom, še zlasti kot znamka št. 9971291 ("24 ur"), da je vizualna podobnost prijavljenega znaka s prejšnjimi znamkami velika, predvsem z znamko stranke z interesom št. 9971291, da imata oba znaka isto strukturo (dvomestna številka, pri kateri je prva številka 2 enaka, nato sledi besedica "ur"), da sta si tudi vizualno izjemno podobna ter da vsebinsko oba znaka opredeljujeta čas oziroma časovno enoto, tako da je tudi pomenska podobnost med njima visoka. Podana je tudi fonetična podobnost, saj četudi se v slovenščini enice izgovarjajo pred deseticami, ta razlika ni takšna, da bi izključevala vsako verjetnost zmede glede samih znamk, sploh pa ne zmede glede izvora znamk, torej glede ponudnika storitev. Toženka še zaključuje, da bodo potrošniki glede prijavljene znamke menili, da gre za različico znamk stranke z interesom. S takšnimi zaključki sodišče soglaša in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), saj so prepričljivo in logično obrazloženi ter ustrezno pojasnjeni.

9. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da naj bi bila številka razlikovalni znak med prijavljenim znakom in znamko stranke z interesom št. 9971291, da naj bi bila torej številka tista, ki pri povprečnem potrošniku ustvari razliko, saj vsak pozna razliko med številoma 23 in 24 oziroma 3 in 4, ki sta različni in ju je nemogoče zamenjati, niti si nista vizualno podobni. V zvezi s tem sodišče poudarja, da je prijavljeni znak prijavljen v obliki "23 ur" in ne zgolj kot število "23", zato ga je treba kot takega tudi presojati. Bistveno je upoštevanje prijavljenega znaka v celoti, (skupaj) z vsemi elementi, iz katerih je sestavljen, in ne le posameznega sestavnega dela (kot na primer posamezne številke), kot to želi izpostaviti tožnik. Pomembna je torej presoja prijavljenega znaka po vsebini in v obliki, kot je prijavljen. Povprečni potrošnik namreč ni nagnjen k temu, da bi elemente, iz katerih je znamka sestavljena, razčlenjeval in podrobno analiziral, ampak praviloma zaznava znak kot celoto in se ne osredotoča (le) na posamezen element, iz katerega je znak sestavljen. Zato je bistvena celovita presoja znakov in ne preizkušanje njihovih posameznih delov. Analizo podobnosti se namreč opravi med znaki v celoti. Sodišče tudi soglaša s toženko, da pri tožnikovem prijavljenem znaku in znamki stranke z interesom št. 9971291 ni elementa, ki bi bil bolj razlikovalen oziroma dominantnejši glede na druge elemente, tožnik pa tudi ni izkazal drugače. 10. Sodišče se strinja tudi s presojo toženke, da četudi se v slovenskem jeziku enice izgovarjajo pred deseticami (torej da se pri večmestnem številu izgovori najprej drugo številko), obstoji (dovolj) visoka stopnja fonetična podobnost med prijavljenim znakom in prejšnjimi znamkami stranke z interesom, zlasti z znamko št. 9971291. Četudi je podana določena razlika pri izgovorjavi enic v številih 23 oziroma 24, torej v izgovoru številk 3 oziroma 4, tudi po oceni sodišča ne gre za takšno razliko, ki bi izključevala vsako verjetnost zmede glede samih znamk, sploh pa ne zmede glede izvora znamk, torej glede ponudnika storitev. Zato so tožnikova razlogovanja, da naj ne bi bila podana določena stopnja fonetične podobnosti, neutemeljena.

11. V zvezi s tožbenimi navedbami, da samo 24 ur predstavlja en dan, 23 ur pa ne, kar naj bi bil po mnenju tožnika bistveni razlikovalni element, sodišče odgovarja, da je v obravnavanem primeru bistvena pomenska povezanost obeh znakov, torej dejstvo, da oba znaka ("23 ur" in "24 ur") predstavljata časovno enoto. Ob tem sodišče poudarja, da sta fonetična oziroma pomenska primerjava le eni od upoštevnih dejavnikov v okviru celovite presoje verjetnosti zmede, saj se podobnost med znaki ugotavlja po metodi celovite presoje, to je vtisu, ki ga celostna podoba znaka naredi na relevantnega potrošnika in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov. V končni fazi je namreč odločilna celostna zaznava znamk(e) pri povprečnem potrošniku, torej kako jih bo kot celote dojel relevanten potrošnik.

12. Kolikor tožnik navaja, da so znamke stranke z interesom registrirane v barvah, prijavljen znak pa v navadnem, črno-belem tekstu, in da si zato niso podobne, niti ne zamenljive, sodišče odgovarja, da je prejšnja znamka stranke z interesom št. 9971291 ("24 ur"), enako kot tožnikov prijavljeni znak, sestavljena iz dvomestne številke (pri kateri je prva številka prijavljenega znaka in prejšnje znamke enaka) in besede "ur", z zapisom v standardni pisavi, z navadnimi črkami, črno - bele barve, brez posebne grafične oblike. Torej enako kot tožnikov prijavljeni znak "23 ur". Oba znaka imata tudi enak stil zapisa, z običajnimi črkami oziroma številkami, v isti pisavi. Glede na to je tudi po oceni sodišča podana visoka stopnja vizualne podobnosti prijavljenega znaka (zlasti) s prejšnjo znamko št. 9971291. Kolikor se tožnik sklicuje na preostale prejšnje znamke stranke z interesom, pa sodišče dodaja, da je tudi pri teh znamkah po oceni sodišča bistven element "24 ur", zlasti, ker potrošniki po tem elementu oziroma po tej številčno-besedni zvezi znak poimenujejo, in to ne glede na barvo, fond zapisa in druge dodatne besedne dele, saj jih potrošnik v takih primerih dojema le kot dodatni oziroma spremljajoči element. Sodišče še pripominja, da po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 kot relativni razlog za zavrnitev znamke zadostuje podobnost prijavljenega znaka že z eno prejšnjo znamko druge osebe. Iz navedenih razlogov je zato tožbeni očitek, da je toženka prijavljeno znamko primerjala (le) s sedmimi že registriranimi znamkami in da naj bi zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter podana bistvena kršitev določb postopka, neutemeljen.

13. Tožnikovo razlogovanje v zvezi s tem, da je uporaba prijavljene znamke specifična, da potrošnik razlike ne more spregledati, saj mora uporabiti drug kanal ali postajo, da lahko "uporabi" znamko, ter da je treba opraviti presojo dejanske zamenljivosti (menjavanje TV kanalov, vpisovanje v spletni brskalnik ipd.), je glede na prej citirano upoštevno pravno podlago nerelevantno ter kot tako tudi neprepričljivo. Pavšalne in nekonkretizirane so tudi tožbene navedbe, da se toženka naj ne bi opredelila do vseh tožnikovih trditev, da naj bi odločala mimo trditvene podlage strank ter da je zato podana absolutna bistvena kršitev postopka in pravice do izjave. Po presoji sodišča se je toženka ustrezno opredelila do vseh dejstev in okoliščin, ki so pravno relevantne za odločitev v konkretnem primeru ter svoje zaključke in ugotovitve tudi ustrezno in logično obrazložila.

14. Sodišče zavrača tudi tožnikovo razlogovanje, ki zadeva presojo oziroma primerjavo storitev, saj je toženka po presoji sodišča v zvezi s primerjavo storitev sprejela pravilen in prepričljiv zaključek, to je, da prijavljen znak pokriva enake oziroma podobne storitve kot prejšnje znamke stranke z interesom, zlasti kot znamka št. 9971291. Primerjava se mora namreč nanašati na storitve iz prijave oziroma iz registra, takšno primerjavo pa je toženka tudi opravila in na tej podlagi ugotovila, da se znamke (zlasti v primerjavi s prejšnjo znamko št. 9971291) prekrivajo v obsegu prijavljenih in registriranih storitev oziroma, da obstaja (vsaj) podobnost glede storitev, na katere se nanašajo prijavljeni znak in prejšnje znamke. Sodišče dodaja, da mora biti za zavrnilni razlog po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 poleg enakosti oziroma podobnosti blaga ali storitev podana tudi enakost ali podobnost prijavljenega znaka prejšnji znamki, za kar je treba, kot povedano, opraviti celovito presojo.

15. Na presojo zakonitosti izpodbijane odločitve tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe glede relevantnega trga, da naj bi bila stranka z interesom prisotna le na delu trga EU in teoretično poznana le do 4 % populacije EU, ter posledično povprečnemu potrošniku ne more povzročati zmede glede na relevantni trg, saj te navedbe, upoštevaje b) točko prvega odstavka 44. člena ZIL-1, za obravnavani primer niso pravno pomembne. Nerelevantne za presojo po navedeni pravni podlagi so tudi sicer pavšalne navedbe tožnika, da z registracijo prijavljene znamke naj ne bi imel koristi na škodo že registriranih znamk, ker potrošnik ne more zamešati televizijskega oziroma radijskega kanala ali oddaje. Za presojo zakonitosti v tem primeru je nerelevantna tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 896/2010, na katero se sklicuje tožnik, saj gre za drugačno pravno in dejansko stanje v njej obravnavane zadeve. V tej zadevi je namreč šlo za vprašanje kršitve uporabe blagovne znamke v primeru, če se v nasprotju z zakonom uporablja (le) en del oziroma znak te blagovne znamke, ki pa je razlikovalen, zaradi česar je možno v takem primeru govoriti o kršitvi uporabe oziroma ne, če je uporabljeni znak pojasnjevalen. V obravnavanem primeru pa presoja podobnosti (kot že povedano) temelji na oceni znaka in znamk kot celote, torej kot besedno - številčni zvezi, za katero je bila v prijavljenem znaku ugotovljena taka stopnja podobnosti s prejšnjo blagovno znamko, ki onemogoča registracijo prijavljenega znaka po ZIL-1. 16. Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je lahko razsodilo že na podlagi trditvene podlage strank, izpodbijane odločitve, spisne dokumentacije in podatkov iz upravnega spisa, zato je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je tožnik (sicer nesubstancirano) predlagal dokaze, ki se nanašajo na listine v spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama ni sporna, poleg tega pa dejstva in dokazi, ki jih stranki navajata, glede na sprejeto odločitev tudi niso pomembni oziroma niso taki, da bi lahko vplivali na (drugačno) odločitev v zadevi.

18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

19. Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka stranki z interesom, se uporablja 154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške. Ker se je stranka z interesom zavzemala za zavrnitev tožbe in je sodišče tako tudi odločilo, bi bila načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Vendar pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo le potrebni stroški, zato je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v njeni vlogi take, ki so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki so vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je sodišče presojo zakonitosti izpodbijane odločitve lahko opravilo že na podlagi izpodbijane odločbe ter spisne dokumentacije, tako da navedbe stranke z interesom niso vplivale na odločitev sodišča. Zato stranki z interesom stroškov postopka ni mogoče priznati. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.