Jedro

Poročilo o toksikološki preiskavi temelji na analizi vzorcev krvi in urina, ki jih je obdolženec oddal v okviru strokovnega pregleda, ki mu ga je utemeljeno in zakonito odredil policist. V skladu z devetim odstavkom 107. člena ZPrCP.

Podlago za odvzem telesnih tekočin daje tudi drugi odstavek 266. člena ZKP, ki določa, da se odvzem krvi in druga zdravniška dejanja, ki se po pravilih zdravniške znanosti opravijo zaradi analize in ugotovitve dejstev, pomembnih za kazenski postopek, smejo opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se pregleda, razen če bi zaradi tega nastala škoda za njegovo zdravje. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo treba toksikološko poročilo izločiti zaradi kršitve prvega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in četrtega odstavka 109. člena ZP-1 (ki sicer urejata pogoje za izdajo plačilnega

V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZPrCP policist ne le upravičen, pač pa dolžan neposrednemu udeležencu prometne nesreče odrediti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola.

Odredbe za odvzem telesnih tekočin pa niso protiustavne, kot trdi pritožnik, saj temeljijo na zakonskih podlagah, s katerimi je zakonodajalec uredil izjeme, ko je mogoče poseči v pravico do nedotakljivosti človekove telesne celovitosti zaradi interesa varstva pravic drugih, v konkretnem primeru zaradi varovanja drugih udeležencev cestnega prometa in tudi zaradi interesa pregona kaznivih dejanj v cestnem prometu.

Izjava o strinjanju z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom ni bistvenega pomena za pridobitev dokaza o vožnji pod vplivom alkohola. Če bi obdolženec izjavil, da se z rezultatom ne strinja, bi se postopek v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZPrCP (če obdolženec ne bi bil udeležen v prometni nesreči) nadaljeval bodisi z odreditvijo preizkusa z etilometrom bodisi z odreditvijo strokovnega pregleda. Ker pa je bil obdolženec neposredni udeleženec prometne nesreče, bi mu policist v primeru nestrinjanja odredil le strokovni pregled, kot to določa deveti odstavek 107. člena ZPrCP. Če bi odklonil strokovni pregled, pa bi se štelo, da se strinja s prvotno ugotovljenim rezultatom (drugi odstavek 107. člena ZPrCP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati 367,50 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Izreklo mu je denarno kazen v višini 60 dnevnih zneskov, pri čemer znaša posamezni dnevni znesek 30,00 EUR, tako da je dolžan plačati skupno 1.800,00 EUR v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Prav tako mu je izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila B kategorije, serijske številke ..., izdanega 15. 6. 2020 pri Upravni enoti Laško, pri čemer se obdolžencu ne sme izdati novo vozniško dovoljenje v obdobju enega leta in šestih mesecev od prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki preneha veljati s pravnomočnostjo sodbe. V izrečeni varnostni ukrep se na podlagi šestega odstavka 137. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) všteje čas, za katerega je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje, tj. od 1. 4. 2022 dalje. Sodišče je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter plačilo sodne takse po tar. št. 7113 in 71110 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 245,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje obdolženec zaradi kršitev postopkovnega prava in kršitve materialnega prava (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) ter predlaga, da se obsodilna sodba po uradni dolžnosti odpravi in da se kazenski postopek zoper njega ustavi. Po izteku pritožbenega roka je obdolženec dne 28. 9. 2023 sodišču poslal še dopolnitev pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Kot izhaja iz izreka sodbe, je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje storil s tem, ko je 1. 4. 2022 okoli 18. ure vozil osebni avtomobil znamke Volkswagen Passat, z reg. št. ..., po regionalni cesti III. reda št. 665 iz smeri Radeč proti Jagnjenici, pri čemer je vozil vozilo pod vplivom alkohola, saj je imel v krvi najmanj 1,60 grama alkohola na kilogram krvi, kar je vplivalo na njegove psihične in fizične sposobnosti za varno vožnjo, ki so bile toliko zmanjšane, da je bil nesposoben za varno vožnjo, zaradi česar na odseku ceste 1191, KM 24.070, v bližini Papirnice Radeče, v nepreglednem desnem ovinku ni vozil na takšni oddaljenosti od desnega roba vozišča, da bi promet potekal varno in neovirano, kot to določa 37. člen Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), in je s sprednjim desnim delom svojega osebnega vozila zapeljal na strmo brežino ob desnem robu vozišča, zaradi česar je njegovo vozilo odbilo na nasprotno smerno vozišče, po katerem je iz smeri Jagnjenice proti Radečam pravilno pripeljala B. B., ki je vozila osebno vozilo Fiat Grande Punto, z reg. št. ..., v katerem je imela sopotnico C. C., obdolženec pa je s sprednjim levim delom svojega vozila trčil v zadnji levi del osebnega vozila, ki ga je vozila B. B., in katerega je zaradi trčenja odbilo v kovinsko odbojno ograjo ob desnem robu vozišča v smeri, v katero je vozila, z opisanim ravnanjem pa je A. A. povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo B. B. in C. C., saj bi se lahko slednji v posledici trčenja tudi telesno poškodovali ali izgubili življenje.

5.Zaradi ugotovitve vseh za odločitev pomembnih dejstev in ob upoštevanju načela materialne resnice, ki je določeno v 17. členu ZKP, je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznim predlogom tožilstva ter med drugim pridobilo mnenji izvedenke sodne medicine in izvedenca cestnoprometne stroke. Angažiranje izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga je predlagalo tožilstvo, je v nasprotju s pritožbenimi navedbami bilo potrebno zaradi ugotavljanja vzroka prometne nesreče, saj je obdolženec v zagovoru trdil, da je bilo vzrok za nesrečo stanje ceste, ki je bila na nekem delu polita z mastno tekočino. Čeprav izvedenec takim navedbam ni pritrdil, saj o mastni tekočini na cestišču ni nobenega zanesljivega podatka (kot izhaja iz 13. točke obrazložitve), in je ugotovil, da je vzrok za prometno nesrečo bila vožnja preblizu desnega roba, to ne pomeni, da je sodišče "čisto po nepotrebnem" vključilo sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, kot navaja obdolženec v pritožbi. Obdolženec, ki je spoznan za krivega, pa je po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, vključno s stroški za izvedence (1. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).

6.Pridobitev mnenja izvedenke sodne medicine je bila potrebna v prvi vrsti zaradi ugotovitve, kolikšno koncentracijo alkohola je imel obdolženec v krvi v času dogodka, saj sta bila kri in urin obdolžencu odvzeta nekaj ur po samem dogodku, nadalje zaradi tega, ker je imunološka preiskava urina pokazala prisotnost THC in metabolitov v urinu, ne nazadnje pa tudi zaradi tega, ker je obdolženec v zagovoru zatrjeval, da je bil sposoben za vožnjo in da je tudi v izvidih zapisano, da ni bil nesposoben, zaradi česar je sodišče raziskovalo tudi obdolženčevo sposobnost za vožnjo v času dogodka glede na ugotovljeno koncentracijo alkohola v krvi.

7.Izvedenka sodne medicine se je pri izdelavi izvedenskega mnenja res oprla na Poročilo o toksikološki preiskavi št. T-935/2022, ki pa ni pridobljeno na podlagi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot neutemeljeno zatrjuje obdolženec v pritožbi. Zato tudi ni nobene potrebe po izločitvi tega dokaza. Omenjeno poročilo temelji na analizi vzorcev krvi in urina, ki jih je obdolženec oddal v okviru strokovnega pregleda, ki mu ga je utemeljeno in zakonito odredil policist. V skladu z devetim odstavkom 107. člena ZPrCP sme namreč policist udeležencu prometne nesreče, neposrednemu udeležencu prometne nesreče ali osumljencu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu zaradi ugotovitve, ali je udeleženec, neposredni udeleženec ali osumljenec kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu, odrediti strokovni pregled, ne da bi pred tem izvedel preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Udeleženec cestnega prometa, kateremu je policist odredil strokovni pregled, pa mora ravnati po policistovi odredbi (deseti odstavek 107. člena ZPrCP). Podlago za odvzem telesnih tekočin daje tudi drugi odstavek 266. člena ZKP, ki določa, da se odvzem krvi in druga zdravniška dejanja, ki se po pravilih zdravniške znanosti opravijo zaradi analize in ugotovitve dejstev, pomembnih za kazenski postopek, smejo opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se pregleda, razen če bi zaradi tega nastala škoda za njegovo zdravje. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo treba toksikološko poročilo izločiti zaradi kršitve prvega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in četrtega odstavka 109. člena ZP-1 (ki sicer urejata pogoje za izdajo plačilnega naloga oziroma pogoje za pridržanje), iz katerih naj bi po zmotnem mnenju pritožnika izhajalo, da je mogoče vožnjo pod vplivom alkohola dokazovati le na podlagi uporabe ustreznega tehničnega sredstva ali naprave, v kar pa odvzem telesnih tekočin ne sodi. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je državnim organom prepovedano odrediti odvzem telesnih tekočin iz telesa posameznika, kot je bilo narejeno v predmetni zadevi, s čimer je bil po mnenju obdolženca kršen 35. člen Ustave, in da 266. člen ZKP ne dovoljuje odvzema telesnih tekočin iz telesa, temveč zgolj na telesu posameznika. Slednje namreč velja le v primeru telesnega pregleda drugih oseb (ki niso osumljenci), če je treba dognati, ali je na njihovem telesu določena sled ali posledica kaznivega dejanja.

8.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se v postopku ob cesti s pritožnikom s strani policijske patrulje ni odkrivalo kaznivo dejanje, ampak sum storitve prekrška po 105. členu ZPrCP, pritožbeno sodišče poudarja, da je v skladu s prvim odstavkom 107. člena ZPrCP policist ne le upravičen, pač pa dolžan neposrednemu udeležencu prometne nesreče odrediti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa mu lahko v skladu z devetim odstavkom 107. člena ZPrCP odredi neposredno tudi strokovni pregled. Ker je preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki ga je obdolženec opravil, pokazal rezultat 0,79 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka in je ob vožnji s tako koncentracijo alkohola v organizmu prišlo do prometne nesreče, s čimer je bilo neposredno ogroženo zdravje in življenje drugih udeležencev, je bil podan tudi sum storitve kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Posledično je policist utemeljeno in zakonito odredil obdolžencu tudi strokovni pregled, ki v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPrCP vključuje odvzem telesnih tekočin in zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju. Odredbe za odvzem telesnih tekočin pa niso protiustavne, kot trdi pritožnik, saj temeljijo na zakonskih podlagah, s katerimi je zakonodajalec uredil izjeme, ko je mogoče poseči v pravico do nedotakljivosti človekove telesne celovitosti zaradi interesa varstva pravic drugih, v konkretnem primeru zaradi varovanja drugih udeležencev cestnega prometa in tudi zaradi interesa pregona kaznivih dejanj v cestnem prometu.

9.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ne izpolnjuje pogojev za javno listino, ker obdolžencu pred podpisom ni bil prebran niti ga ni sam prebral, ker pred podpisom zapisnika ni bil poučen o posledicah podpisa zapisnika, ker ni vedel, kaj podpisuje, ker ni mogel dajati pripomb oziroma podati izjave in ker ne vsebuje pouka iz tretjega odstavka 55. člena ZP-1; da se dokazi za kršitev 105. člena ZPrCP zbirajo na podlagi uporabe ustreznega tehničnega sredstva ali naprave, elektronski alkotest pa ni merilna naprava, temveč le indikator; da s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti preizkušanec ne izgubi pravice do preizkusa z etilometrom; da je pokazani rezultat uporabljenega indikatorja brez dokazne vrednosti in da bi sodišče zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti moralo izločiti iz spisa, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje sodbe dejansko ni oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Sodba namreč temelji na poročilu o toksikološki analizi vzorcev obdolženčeve krvi in urina (za katere je že prej bilo poudarjeno, da so bili pridobljeni zakonito) ter na izvedenskem mnenju izvedenke sodne medicine, ki pa je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti oziroma rezultat, ki ga je pokazal elektronski alkotest, uporabila le v nebistvenem delu oziroma zgolj posredno, ko je s tem rezultatom potrjevala pravilnost retrogradnega izračuna glede koncentracije alkohola v organizmu obdolženca v času vožnje. Sam rezultat retrogradnega izračuna pa sicer temelji na toksikološkem poročilu in ne bi bil nič drugačen, tudi če se rezultat alkotesta abstrahira. Ker je smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podana le v primeru, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza, izpodbijana sodba pa se na domnevno nezakonit zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ne opira, se pritožbeno sodišče glede predmetnih navedb dodatno ne opredeljuje.

10.Sicer obdolženec v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi moral biti o svojih pravicah oziroma posledicah oprave preizkusa poučen pred samim opravljanjem preizkusa (ob preizkusu z elektronskim alkotestom preizkušanec odda "vzorec" sape, kar je primerljivo z vzorcem krvi ali urina), tj. pred pridobitvijo rezultata, ki ga pokaže elektronski alkotest, temveč šele pred podajo izjave o strinjanju z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom. Izjava o strinjanju z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom ni bistvenega pomena za pridobitev dokaza o vožnji pod vplivom alkohola. Če bi obdolženec izjavil, da se z rezultatom ne strinja, bi se postopek v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZPrCP (če obdolženec ne bi bil udeležen v prometni nesreči) nadaljeval bodisi z odreditvijo preizkusa z etilometrom bodisi z odreditvijo strokovnega pregleda. Ker pa je bil obdolženec neposredni udeleženec prometne nesreče, bi mu policist v primeru nestrinjanja odredil le strokovni pregled, kot to določa deveti odstavek 107. člena ZPrCP. Če bi odklonil strokovni pregled, pa bi se štelo, da se strinja s prvotno ugotovljenim rezultatom (drugi odstavek 107. člena ZPrCP). V konkretnem primeru je torej zaradi dejstva, ker je bil obdolženec neposredni udeleženec prometne nesreče, bil obdolžencu kljub izraženemu strinjanju (ki zadošča za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola) odrejen strokovni pregled, ki je najbolj zanesljiv način ugotovitve koncentracije alkohola v organizmu ter ki zaradi sočasnega odvzema krvi in urina nudi tudi podlago za natančnejše ugotavljanje koncentracije alkohola v organizmu v času vožnje (retrogradni izračun). Prav zaradi tega je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled in ne preizkus z etilometrom, s tem pa nikakor niso bile kršene ne določbe 107. člena ZPrCP niti 266. člena ZKP in je tudi odvečna razprava o tem, da bi mu moral policist odrediti preizkus z etilometrom, ker da je le etilometer zakonita merilna naprava. Glede na to, da se izpodbijana sodba ne opira na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, za katerega se sicer v skladu s sodno prakso šteje, da je javna listina, pa je brezpredmetno razglabljanje o tem, da se upravno pravo ne sme uporabljati za prekrškovne ali kazenske postopke, kot tudi navajanje primerov, ko naj bi elektronski alkotesti kazali precej drugačne rezultate.

11.Prav tako je brezpredmetno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24. 2. 2009, saj v omenjeni zadevi ni šlo za primerljivo situacijo, tj. za preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in izjavljanje volje o strinjanju z rezultatom preizkusa, temveč za podajo izjave osumljenca policistom v zvezi z očitkom vožnje po pločniku, torej za akt, ki ima za razliko od pridobivanja vzorca sape testimonialno naravo. Obravnavane zadeve pa ni mogoče primerjati niti s situacijo v zadevi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah ZSV 125/2013, saj ta zadeva ni v celoti povzeta v pritožbi, niti s sklepom Višjega sodišča v Celju III Kp 4111/2020 z dne 21. 3. 2023, saj tudi v tej zadevi ni šlo za preizkus alkoholiziranosti, temveč za vprašanje izročitve prepovedane droge. Tudi v zadevi Up-1293/08 Ustavno sodišče RS ni obravnavalo vprašanja privilegija zoper samoobtožbo v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti in podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, temveč vprašanje zasega drog, ki so bile najdene ob carinskem pregledu obdolženčevega vozila, in tudi pri tem ne gre za primerljivo zadevo.

12.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se na podlagi četrtega odstavka 109. člena ZP-1 neobvladovanje ravnanja voznika ne sme ugotavljati na podlagi odvzema telesnih tekočin (krvi in urina), ampak na podlagi strokovnega pregleda voznika, je treba poudariti, da so te navedbe same s sabo v nasprotju, saj je že zgoraj bilo poudarjeno, da strokovni pregled sestavljata tako zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu, kot tudi odvzem vzorcev krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na zmožnost varne udeležbe v cestnem prometu (prvi odstavek 108. člena ZPrCP). Kolikor pa s temi navedbami pritožnik želi zatrjevati, da so bistvenega pomena ugotovitve zdravnika ob zdravniškem pregledu, ki je v njegovem primeru ugotovil, da je hodil po črti z zaprtimi očmi zanesljivo, da se je zanesljivo obračal, imel dobro ravnotežje tako pri odprtih kot zaprtih očeh in da se je zanesljivo dotikal kazalca s kazalcem, pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tehtno sprejelo odgovor izvedenke sodne medicine, ki je pojasnila, da je alkoholometrična analiza krvi zanesljiv in objektiven izvid, tj. za razliko od ugotovitev ob zdravniškem pregledu, ki jih je izpostavil obdolženec in ki ne morejo imeti odločilnega pomena, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

13.Na pritožbene navedbe o tem, da je policija zamudila 5-dnevni rok za vložitev kazenske ovadbe iz prvega odstavka 137. člena ZKP in da bi zato moral državni tožilec zamujeno ovadbo policije zavreči, sta že odgovorila tako sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim je zavrnilo ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, kot tudi to pritožbeno sodišče v sklepu, s katerim je odločilo o pritožbi zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča. Obe sodišči sta ugotovili, da obdolženčeve trditve ne držijo, saj 5-dnevni rok, ki je že sicer instrukcijski in ne prekluziven, sploh ni bil zamujen.

14.V zvezi z navedbami v dopolnitvi pritožbe, ki jo je obdolženec vložil 28. 9. 2023, da se na delu ceste, kjer je prišlo do obravnavanega dogodka, ob deževju na cestišču zadržuje voda, kar lahko povzroči akvaplaning (ko pride do ločitve stične površine pnevmatike s cesto, ker pnevmatika ne uspe dovolj hitro odriniti), o čemer prilaga tudi posnetek na USB ključku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da takih navedb ni moglo upoštevati, saj je bila dopolnitev pritožbe vložena bistveno po izteku pritožbenega roka, te navedbe pa ne predstavljajo zgolj dodatne konkretizacije že v pritožbi uveljavljenih razlogov, temveč povsem nove trditve o vzrokih za to, da je obdolženec s svojim vozilom zapeljal v desno na brežino, kjer je njegovo vozilo odbilo na nasprotno smerno vozišče. Obdolženec se tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi ni skliceval na zadrževanje vode na cestišču, temveč le na to, da naj bi bilo na cestišču nekaj mastnega, za kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne drži, kar je tudi prepričljivo obrazložilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Te razloge pritožbeno sodišče sprejema in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

15.Ker je glede na vse pojasnjeno sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da je obdolženec v izreku izpodbijane sodbe navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah kot voznik motornega vozila v cestnem prometu povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo B. B. in njene sopotnice C. C. s tem, da je vozil pod vplivom alkohola z najmanj 1,60 grama alkohola na kilogram krvi, odločilna dejstva pa je ugotovilo na podlagi zakonitih dokazov, pritožbene navedbe ne vnašajo nobenega dvoma v to, da je obdolženec izpolnil vse objektivne zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje pa je prav tako pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo (16. točka obrazložitve), da je za svoje dejanje kriv in da ga je storil s krivdno obliko eventualnega naklepa.

16.V okviru uradnega preizkusa obdolžencu izrečenih kazenskih sankcij v skladu s 386. členom ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče ob primernem upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero sankcije, pravično izreklo in odmerilo denarno kazen v višini 60 dnevnih zneskov, pri čemer dnevni znesek znaša 30,00 EUR, kar pomeni, da je obdolženec dolžan plačati denarno kazen v višini 1.800,00 EUR, takšno odločitev pa je tudi razumno in prepričljivo obrazložilo v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako je obdolžencu utemeljeno in zakonito izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije za obdobje enega leta in šestih mesecev ter določilo, da se obdolžencu v tem času ne sme izdati novo vozniško dovoljenje in da se v to obdobje všteva čas začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki traja od 1. 4. 2022 dalje (19. in 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na pritožbeni ravni ni nobene podlage za spremembo navedenih odločb v obdolženčevo korist.

17.Ker je glede na obrazloženo pritožba neutemeljena in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo, je na podlagi 391. člena ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

18.Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP). Taksa v znesku 367,50 EUR je bila določena na podlagi tar. št. 7113, 71110 in 7122 ZST-1 ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti tega postopka ter premoženjskih razmer obdolženca kot taksnega zavezanca (op. 7.1-a k tarifni tabeli ZST-1), ki je zaposlen in prejema redni mesečni dohodek v višini 1.000,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje takso odmerilo na zakonskem minimumu, je tako ravnalo tudi sodišče druge stopnje.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 324, 324/1, 324/1-1 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 107, 107/2, 107/9, 108 Zakon o kazenskem postopku (1948) - člen 266, 266/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.