Jedro

Prevzem premičnin v letu 1946 je predstavljal ukrep začasnega odvzema upravljanja, ne pa podržavljenje oziroma izgubo lastninske pravice, kar je bistveni pogoj za denacionalizacijo. Do podržavljenja je prišlo v letu 1953, zato je torej glede vrednotenja premičnin treba upoštevati leto 1953 in je zmotno stališče tožnikov, da je treba ugotavljati njihovo vrednost glede na leto 1946. Škoda, ki naj bi utrpeli od povzema do podržavljenja, pa ni predmet denacionalizacijskega postopka.

Vprašanje časa podržavljenja (in s tem dejstvom povezano upoštevanje parametrov za določanje odškodnine) ni vprašanje, prepuščeno izvedencu, temveč pravno vprašanje, o katerem se mora opredeliti upravni organ.

Izrek

Tožba I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O., P.P. in R.R. se zavrne.

Tožba H.H. se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d.d. in odpravilo delno odločbo Upravne enote Ribnica št. 301-1/1993 z dne 8. 9. 2009 (1. točka izreka) ter odločilo, da upravičencem do denacionalizacije A.A., B.B., C.C. in D.D. pripada za podržavljene premičnine „A.“ odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v skupni vrednosti 51.981,39 USD, od tega A.A. 28.679,36 USD, B.B. in C.C. vsakemu po 7.169,84 USD ter D.D. 8.962,35 USD (2. točka izreka), da mora Slovenska odškodninska družba, d.d. v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice skrbnici za poseben primer E.E. (3. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za višjo odškodnino za premičnine (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je to sodišče s sodbo I U 2206/2009 z dne 19. 5. 2010 odpravilo njegovo odločbo z dne 27. 11. 2009, zato ponovno odloča o pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d.d. zoper prvostopenjsko odločbo z dne 8. 9. 2009, s katero je prvostopenjski organ odločil, da pripada upravičencem odškodnina v skupni vrednosti 643.789,17 DEM. Pritožbene ugovore zoper vrednost premičnin, ki sta jo ugotovila cenilca F.F. (cenitev z dne 26. 8. 2008) in G.G. (cenitev z dne 30. 3. 2009) je presodil za utemeljene. Prvostopenjski organ je zmotno izhajal, da je za določitev odškodnine relevantno leto 1946, ko je bilo premoženje prevzeto od bivših lastnikov, saj sekvestracija ne pomeni podržavljenja. Premičnine so bile podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi iz leta 1947, kar je razvidno iz sklepa Okrajne razlastitvene komisije za okraj Kočevje št. 106/53-44 z dne 4. 5. 1955, iz katerega izhaja, da je akt o razlastitvi št. 106/3-53 LM z dne 24. 2. 1953 izdal Okrajni ljudski odbor Kočevje. Tudi v zapisniku o prvem sestanku razlastitvene komisije z dne 28. 7. 1953 je naveden akt o razlastitvi z datumom 24. 2. 1953. Glede na to je prvostopenjski organ napačno uporabil menjalni tečaj USD/din ter koeficient povečanja cen za leto 1946, namesto pravilno za leto 1953. Upravni organ druge stopnje je odškodnino določil ponovno, pri čemer je upošteval dinarske vrednosti premičnin, ki so navedene v sklepu z dne 4. 5. 1955 in sicer skupaj 3.543.753,50 din, od katere je odštel vrednost stroja za vlečeno strešno opeko v višini 27.700 din, lesenih okvirjev v višini 375.000 din, železne blagajne v višini 68.000 din ter omare za spise, mize in stenske ure v skupni višini 1.000 din. Tako dobljeni skupni vrednosti 3.072.053 din je prištel vrednost šestih postavk po cenitvi cenilca Kunca, skupaj 13.326,00 USD, ki je stvari ovrednotil ob uporabi cen, veljavnih leta 1953, kar je skladno z Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Skupna vrednost premičnin (strojev in strojnih naprav) znaša 57.358,77 USD oziroma je vrednost deleža 29/32 (kar predstavlja skupni delež štirih od petih solastnikov, katerih pravni nasledniki so zahtevali denacionalizacijo) 51.981,39 USD. Posameznemu upravičencu pripada odškodnina v vrednosti njegovega solastniškega deleža. V zvezi z odškodnino, priznano v 3. točki izreka sklepa Okrajne razlastitvene komisije, upravni organ ugotavlja, da je bila ta odškodnina priznana za tri leta od 9. 10. 1954 nazaj za uporabo strojev in naprav v višini 1.023.544,00 din. Ker gre za odškodnino zaradi obrabnine pred razlastitvijo v letu 1953, te odškodnine ni mogoče upoštevati v tem postopku, saj je bila odškodnina določena zaradi odvzema v letu 1946 in ne zaradi razlastitve v letu 1953. Tožniki so tožbo, ki so jo vložili zaradi molka organa, po izdaje odločbe razširili na izdani akt. Uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev pravil postopka in napačno uporabo materialnega prava. Navajajo, da so ugotovitve upravnega organa pavšalne, brez ustrezne obrazložitve in neutemeljene. Upravni organ je slepo sledil stališčem zavezanca, Slovenske odškodninske družbe, d.d., in povzel svojo predhodno odločbo, pri čemer pa je tožnikom določil celo nižjo odškodnino. Tožniki menijo, da je pravilna prvostopna odločba z dne 8. 9. 2009, ki je oprta na izvedensko mnenje G.G. Stališča izvedencev, ki jih je angažiral zavezanec, so neobjektivna ter prilagojena zavezancu. Tudi sodna praksa ne priznava enostransko izpostavljenih izvedencev, določenih po eni izmed strank, kolikor jim druga stranka nasprotuje. Izvedensko mnenje F.F. je zaradi odstopanja od lastnih stališč, nedoslednosti in nedorečenosti povsem neuporabno. V mnenju z dne 1. 8. 2008 je namreč opredelil vrednost premičnih stvari v višini 137.733,00 USD, v mnenju z dne 26. 8. 2009 (pravilno 2008) pa vrednost odstopa kar za dvakrat, seveda navzdol. Ob tem je upravni organ zanemaril njegovo izjavo na obravnavi dne 4. 11. 2008, da je dokumentacija, s katero razpolaga, zelo pomanjkljiva. Ker tudi kasneje z drugo dokumentacijo ni razpolagal, bi bila sprejemljiva tudi njegova prvotna cenitev. Sicer pa tožniki vztrajajo pri izvedenskem mnenju G.G. Tožniki menijo, da je treba upoštevati dejstvo, da so bili stroji in ostale premične stvari odvzete lastnikom in resnično podržavljene že leta 1946. Glede na ta datum jih je tudi treba ovrednotiti. Zato je edino pravična odločitev, da so upravičeni do odškodnine v višini 643.789,17 DEM. V postopek bo treba pritegniti drugega izvedenca finančne stroke, kot dokaz pa tožniki predlagajo tudi svoje zaslišanje. Tožniki predlagajo, da sodišče izvede predlagane dokaze, izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi ter vzdrži v veljavi odločbo Upravne enote Ribnica št. 301-1/1992 z dne 8. 9. 2009. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

SOD, d.d. kot stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo je upravni organ izdal v ponovnem postopku, v katerega je zadevo, po odpravi odločbe z dne 27. 11. 2009, vrnilo to sodišče s sodbo I U 2206/2009 z dne 19. 5. 2010. Če sodišče upravni akt odpravi, je upravni organ pri izdaji novega akta vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Po proučitvi izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je upravni organ sledil sodbenim stališčem.

Stališče upravnega organa, da so bile premičnine, o odškodnini za katere je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, podržavljene leta 1953 na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), je kot pravilno potrdilo sodišče že v svoji prejšnji sodbi. Prevzem premičnin v letu 1946 je predstavljal ukrep začasnega odvzema upravljanja, ne pa podržavljenje oziroma izgubo lastninske pravice, kar je bistveni pogoj za denacionalizacijo. Da so bile premičnine v letu 1953 razlaščene, je, kljub temu, da odločbe o razlastitvi v upravnih spisih ni, upravni organ prepričljivo oprl na sklep Okrajne razlastitvene komisije za okraj Kočevje št. 106/53-44 z dne 4. 5. 1995, v katerem se navaja, da so bile z aktom o razlastitvi OLO Kočevje št. 106/3-53 LM z dne 24. 2. 1953, potrjenim z odločbo Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS št. A 351/1-53 z dne 18. 5. 1953, razlaščene nepremičnine – Opekarna v Ribnici, s strojnimi napravami. Ista akta se omenjata tudi v zapisniku 1. sestanka razlastitvene komisije z dne 28. 7. 1953. Tožniki torej zmotno in neutemeljeno zatrjujejo, da je do podržavljenja prišlo že leta 1946. Po določbi 44. člena ZDen se vrednost premoženja, ki se v denacionalizacijskem postopku vrne denacionalizacijskim upravičencem, v naravi ali v obliki odškodnine, določi po stanju premoženja ob podržavljenju in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Glede na ugotovitev v prejšnji točki obrazložitve, da je do podržavljenja prišlo v letu 1953, je torej glede vrednotenja premičnin treba upoštevati leto 1953 in je zmotno stališče tožnikov, da je treba ugotavljati njihovo vrednost glede na leto 1946. Škoda, ki naj bi utrpeli od prevzema do podržavljenja (iz sklepa z dne 4. 5. 1955 izhaja, da jim je bila za to obdobje priznana uporabnina strojev), ni predmet denacionalizacijskega postopka.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ odškodnino za podržavljene premičnine določil deloma po metodi valorizacije in deloma po cenitvi. Metoda valorizacije je primarna metoda vrednotenja; po določbi 4. člena Navodila se vrednost podržavljenih stvari, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti, določi praviloma na podlagi teh vrednosti. Po četrtem odstavku 44. člena ZDen se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do USA dolarja v času podržavljenja in paritete tolarja do USA dolarja na dan izdaje odločbe ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja. Na tej podlagi je treba za preračun vrednosti premičnin A. iz ... upoštevati menjalni tečaj 1 USA dolar = 300 din (določen za čas od 1. 1. 1952 do 31. 12. 1962) in koeficient 4,3 (določen za leto 1953). Na takšen način je preračun opravil upravni organ v izpodbijani odločbi. Da je na navedeni način treba opraviti preračun zneska, določenega v sklepu z dne 4. 5. 1955 (3.543.753,50 din), ker je to vrednost v relevantnem času cenitve, pa je sodišče tudi že presodilo v svoji prejšnji sodbi. Valorizacija, ki jo predlagajo tožniki v tožbi (parametri za leto 1946), je brez pravne podlage.

Nobene procesne napake sodišče ni našlo v postavitvi izvedenca F.F., iz cenitve katerega je upravni organ upošteval ovrednotenje stroja za vlečeno strešno opeko, lesenih okvirjev, železne blagajne, omare za spise, mize in stenske ure. F.F. je za izvedenca upravni organ določil s sklepom z dne 9. 6. 2008, ki je bil vročen tudi pooblaščencu tožnikov. Protispisna je njihova trditev, da naj bi bil izvedenec določen s strani zavezane stranke in da naj se tožniki s postavitvijo tega izvedenca ne bi strinjali, saj temu niso ugovarjali. Kolikor pa se je zavezanec skliceval na mnenja oseb, ki jih je angažiral sam in jih upravni organ ni postavil za izvedence, gre za zakonsko dopustno strokovno posvetovanje s strokovnimi pomočniki (63. člen ZUP/86). Tožniki so oporekali cenilnemu elaboratu izvedenca F.F., to pa je bilo stvar dokazne ocene upravnega organa, ki je cenitev z dne 26. 8. 2008 sprejel. Mnenja izvedenca F.F. z dne 1. 8. 2008, na katerega se sklicujejo tožniki, v upravnem spisu ni, in ni bil podlaga za odločanje, zato se tudi sodišče o tem ne opredeljuje. Sicer pa je presoji sodišča upravni organ lahko upošteval cenitev cenilca F.F. z dne 26. 8. 2008, ker je pripravljena v skladu z izhodišči vrednotenja, ki jih je sodišče v tej sodbi že pojasnilo. Cenitev cenilca G.G. pa jim ne sledi, ker izhaja iz zneska za obračun uporabnine in iz valorizacije na leto 1946. Ob tem sodišče še dodaja, da vprašanje časa podržavljenja (in s tem dejstvom povezano upoštevanje parametrov za določanje odškodnine) ni vprašanje, prepuščeno izvedencu, temveč pravno vprašanje, o katerem se mora opredeliti upravni organ.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je presodilo, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno v upravnem postopku.

K točki II izreka Tožba pok. H.H. ni dovoljena.

Tožnica H.H. je pokojna (po podatkih iz Centralnega registra prebivalstva je umrla ..., torej pred vložitvijo tožbe).

Pravdna sposobnost in s tem sposobnost biti stranka v postopku nastane z rojstvom in preneha s smrtjo. Po določbi 80. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben. Če se pomanjkljivosti ne da odpraviti, tožbo zavrže (peti odstavek 81. člena ZPP).

Ker mrtva oseba sodnega postopka ne more začeti, niti ne kdo drug v njenem imenu, je moralo sodišče tožbo pok. H.H. na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavreči. K točki III izreka O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.