Jedro

Na podlagi darilne pogodbe in vpisa v zemljiško knjigo je prešla na obdarjenca nepremičnina v celoti, iz tega prenosa ni bilo nič izvzeto, tudi ne gospodarsko poslopje, kot zmotno trdi tožeča stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnikov, naj se ugotovi, da je gospodarsko poslopje v izmeri 72 m2, ki ga sestavljajo hlev, drvarnica in klet in ki stoji na parc. št. 386 vl. št. 122 k.o..., oziroma podrejeno, ki je pripisano pri vložnih številkah 121 in 122 k.o...., last obeh tožnikov in da je dolžna tožena stranka izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoče po geometrski odmeri, ko bo gospodarsko poslopje dobilo posebno parcelno številko, novo nastalo parcelo odpisati od vložne št. 122 k.o..., oziroma vl. št. 121 in 122 k.o..., zanjo odpreti nov vložek in pri tem vložku knjižiti lastninsko pravico na oba tožnika, sicer bo listino nadomestila sodba. Prvostopenjsko sodišče pa je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in naložilo M. E. ter J. E. izročiti V. E. v neposredno posest gospodarsko poslopje v izmeri 72 m2, ki stoji na parceli št. 386 vl. št. 121 k.o..., ter jima prepovedalo nadaljnja poseganja v to nepremičnino.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na izročitev v posest gospodarskega poslopja.

Zavrnilo pa je pritožbo v preostalem delu in potrdilo prvostopenjsko sodbo v delu, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek tožnikov.

Tožnik M. E. je vložil revizijo zoper odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe in uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da sta darovalca - tožnika podarila svojemu sinu in njegovi ženi V. E. v last in posest hišo, stoječo na parc.št. 386 k.o..., vl. št. 122, ne pa tudi gospodarskega poslopja, kar izhaja iz darilne pogodbe. Predmet darila tako ni bilo sporno gospodarsko poslopje, saj je predmet darila natančno naveden oziroma v naravi opisan v sami darilni pogodbi. Če tožnika gospodarskega poslopja nista podarila, je logično, da sta tožnika ostala lastnika gospodarskega poslopja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zmotno štelo, da bi morala tožnika svoje pravice uveljavljati v izvršilnem postopku. Zato se tudi ni ukvarjalo s pravno relevantnimi dejanskimi vprašanji in je dejansko stanje ostalo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljeno. Tožbeni zahtevek ne posega v darilno pogodbo, saj sporno poslopje ni bilo predmet darila. Predmetna tožba je namreč po svoji naravi lastninskopravna. Lastninskopravna upravičenja pa ne zastarajo, kot zastara pravica zahtevati razveljavitev pogodbe. Tako je tudi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Obe sodbi nimata razlogov glede odločilnih dejstev, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilno dejstvo v tej zadevi pa je dejstvo, ki se nanaša na vprašanje, ali sta tožnika podarila sporno gospodarsko poslopje z darilno pogodbo ali ne, zaradi česar sta ostala lastnika.

V odgovoru na revizijo prva toženka pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev revizije.

Po prvem odstavku 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Izrecno ugotavlja, da je bilo gospodarsko poslopje del z darilno pogodbo z dne 22.1.1987 podarjene nepremičnine in to tudi ustrezno pojasnjuje. Tožbeno navedbo in revizijsko trditev, da sta tožnika ostala lastnika gospodarskega poslopja na parc. št. 386 k.o..., demantirajo že ostale tožbene navedbe in tožbeni zahtevek, ki sta ga postavila tožnika. Zahtevala sta ugotovitev, da je gospodarsko poslopje na parc. št. 386 njuna last in da morajo toženci izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, da se bosta tožnika na ustreznem delu nepremičnine vknjižila kot lastnika. Ker navajata, da sta z obdarjencema sklenila darilno pogodbo, torej pravni posel, ki je po 20. členu Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90) podlaga za pridobitev lastninske pravice, in je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, kar je pridobitni način po 33. členu ZTLR, je lastninska pravica na nepremičnini prešla na obdarjenca. To velja glede hiše z zgradbo na parc. št. 386, vpisano v vl. št. 122. k.o... in glede zemljišča, to je parc. št. 386 vl. št. 121 k.o... Na podlagi darilne pogodbe in vpisa v zemljiško knjigo je prešla na obdarjenca nepremičnina v celoti, iz tega prenosa ni bilo nič izvzeto, tudi ne gospodarsko poslopje, kot zmotno trdi tožeča stranka. Listine, ki sta jih pregledali obe sodišči, to potrjujejo. Niti gospodarsko poslopje niti katerikoli drugi del nepremičnine, vpisan v vl. št. 121 in 122, ni imel kakšne drugačne pravne usode kot podarjena nepremičnina v celoti. Ob veljavni (neizpodbiti) darilni pogodbi in ob veljavnih zemljiškoknjižnih vpisih, je glede na navedeno materialnopravno pravilen zaključek, da tožnika nista ostala lastnika gospodarskega poslopja, kot zmotno trdita in je zato utemeljeno zavrnjen njun ugotovitveni tožbeni zahtevek ter posledično njun zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, neutemeljen pa je tudi tovrstni očitek prvostopenjskemu sodišču, ki je v zvezi z izvršbo na sporno nepremičnino tožnika pravilno napotovalo na ugovor tretjega v smislu 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98), pri čemer je upoštevaje načelo javnosti zemljiške knjige in zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi, neupoštevna trditev tožnikov o neobveščenosti.

Kar revizija še navaja o neugotovljenem dejanskem stanju, je uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP), sicer pa revizijsko sodišče zaključuje, da glede na navedeno revizijski razlogi niso utemeljeni, kar narekuje zavrnitev revizije (378. člen ZPP).

Prva toženka je podala odgovor na revizijo, vendar s svojimi navedbami ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, tako da stroškov za to pravno sredstvo ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP). Sodišče je zato odločilo, da te stroške prva toženka krije sama.