Jedro

Domneva o nezakonitem izvoru premoženja iz 5. člena ZOPNI temelji oz. je pogojena z ugotovitvami (temeljite) finančne preiskave zoper preiskovanca, glede katerega je podan (utemeljen) razlog za sum, da se ukvarja s specifično kriminalno dejavnostjo, katere specifika je prav v tem, da praviloma prinaša znatne dobičke. Domneva torej učinkuje le pod pogojem, da posameznik, ki se ga sumi ukvarjanja z lukrativno kriminalno dejavnostjo, ne zmore pojasniti izvora svojega premoženja, katerega obseg, vire, način pridobitve in razpolaganja, ipd. se je predhodno ugotavljal v finančni preiskavi. Navedena pogoja sta tako sestavni del domnevne baze domneve iz 5. člena ZOPNI. V primeru, ko oseba, katere izvor premoženja je sicer zatrjevan kot nezakonit, tega premoženja nima več, ker ga je v celoti prenesla na povezane osebe, ni stranka v postopku za njegov odvzem (zavarovanje). Ni torej pogojev za nujno (enotno) sosporništvo osebe, katere izvor premoženja se zatrjuje kot nezakonit, z osebami, na katero je bilo to premoženje v celoti prenešeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke proti sklepu o zavarovanju z dne 27. 12. 2018 in ta sklep vzdržalo v veljavi.

2. Zoper navedeni sklep sta se pritožili toženi stranki. Primarno predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tožilstva za odreditev začasnega zavarovanja zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenemu sodišču predlagata tudi vložitev zahteve za presojo ustavnosti drugega odstavka 5. člena in 8. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI – Ur. l. RS, št. 91/2011 s spremembami in dopolnitvami). Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženih strank proti začasni odredbi, s katero je prvemu tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev v izreku sklepa o zavarovanju z dne 27. 12. 2018 navedenih nepremičnin in vpis te prepovedi z zaznambo v zemljiško knjigo, drugemu tožencu pa je prepovedalo razpolagati z vozilom BMW X, l. 000 z vpisom prepovedi v register neposestnih zastavnih pravic. Gre za zavarovanje, odrejeno na podlagi 20. in 21. člena ZOPNI. Obe toženi stranki sta potrditvah tožeče stranke povezani osebi iz 6. točke 4. člena ZOPNI, na kateri je bilo prenešeno premoženje nezakonitega izvora očeta prvotoženca, M. A., ki je bil glavni preiskovanec v finančni preiskavi, ni pa stranka v tem sporu oz. postopku zavarovanja.

5. Pritožba ima sicer prav, da se sodišče prve stopnje z ugovornimi razlogi toženih strank ni kaj prida ukvarjalo in da, četudi gre za vprašanja, ki so v pretežni meri materialnopravne narave, pravica do obrazložene sodne odločbe terja, da sodišče prve stopnje sliši argumente pravdnih strank in na njih odgovori.

Glede ustavnosti 5. čl. ZOPNI

6. Postopek, ki se vodi po določbah ZOPNI, je poseben postopek, katerega namen in cilj je preprečiti, da bi posameznik obdržal premoženje, za katerega se domneva, da ga je pridobil na nezakonit način, če ob vzpostavljenem sumu storitve določenih (kataloških) kaznivih dejanj ne more izkazati zakonitosti izvora tega premoženja. Domneve iz 5. člena ZOPNI, ki naj bi bila po mnenju tožeče stranke v neskladju z Ustavo RS, zato ne gre razlagati preširoko in predvsem ne izven konteksta, v katerem se lahko uporablja. Ne gre za domnevo, na podlagi katere bi država kot oblastveni organ lahko poljubno sprožala postopke za odvzem premoženja zoper slehernika, t.j. zoper vsako fizično osebo, za katero bi se ji dozdevalo, da ima v primerjavi s prijavljenimi dohodki preveč premoženja. V tem primeru bi se bilo mogoče strinjati s pritožbo, da zgolj nepojasnjen ali neznan vir premoženja ne more pomeniti kar nezakonitosti njegovega izvora, na kar napotuje domneva. Vendar pa domneva iz 5. člena ZOPNI učinkuje le pod pogoji, ki jih (za odvzem in začasno zavarovanje premoženja) določata prva in druga alineje prvega odstavka 20. člena ZOPNI. V predkazenskem ali kazenskem postopku mora biti ugotovljeno, da so podani ali so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec, obsojenec ali zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje; iz zbranih podatkov in dokazov za obdobje, za katero se opravlja oziroma je bila opravljena finančna preiskava pa mora izhajati očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je osumljenec, obdolženec, obsojenec ali zapustnik plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, ali z njim razpolaga, ali je razpolagal, oziroma ga je prenesel na povezane osebe ali je prešlo na njegove pravne naslednike. Domneva o nezakonitem izvoru premoženja iz 5. čl. ZOPNI temelji oz. je pogojena z ugotovitvami (temeljite) finančne preiskave zoper preiskovanca, glede katerega je podan (utemeljen) razlog za sum, da se ukvarja s specifično kriminalno dejavnostjo, katere specifika je prav v tem, da praviloma prinaša znatne dobičke. Domneva torej učinkuje le pod pogojem, da posameznik, ki se ga sumi ukvarjanja z lukrativno kriminalno dejavnostjo, ne zmore pojasniti izvora svojega premoženja, katerega obseg, vire, način pridobitve in razpolaganja, ipd. se je predhodno ugotavljal v finančni preiskavi. Navedena pogoja sta tako sestavni del domnevne baze domneve iz 5. člena ZOPNI. Ob njunem upoštevanju je pritožbeni „zdravorazumski sklep“, da je premoženje posameznika, ki presega prijavljene dohodke, zgolj nepojasnjenega izvora, kvečjemu neresen. Vsekakor pa pritožbeno sodišče v domnevi iz 5. člena ZOPNI, ob upoštevanju pogojev, v katerih učinkuje, ne najde nobenega neskladja z Ustavo RS.

Glede ustavnosti 8. člena ZOPNI

7. Tudi pritožbeno stališče, da je 8. člen ZOPNI, ki omogoča tožilstvu, da v okviru finančne preiskave pride do bančnih podatkov brez sodne odredbe, v nasprotju z ustavo, pritožbenega sodišča ni prepričalo. Ne drži, da ne more biti od vrste postopka odvisno, ali tožilstvo za pridobitev bančnih podatkov potrebuje sodno odredbo. V kazenskem postopku, v katerem se zahteva pridobitev sodne odredbe za dostop do bančnih podatkov, so kavtele, ki naj ščitijo osumljenca – obdolženca – obtoženca pred represivnim aparatom države, nedvomno najbolj stroge, saj je v tem postopku ogrožena najbolj dragocena človekova dobrina, njegova prostost. V postopku po ZOPNI pa je ogroženo le njegovo premoženje, zato je le-ta glede standardov varstva pravic v fazi finančne preiskave povsem primerljiv z davčnim postopkom. Sicer pa se premoženje lahko odvzame šele v sodnem postopku, v katerem bi sodišče itak imelo možnost priti do bančnih podatkov na podlagi 10. člena ZPP.

Glede obstoja očitnega nesorazmerja

8. Nima prav pritožba, da v opravljeni finančni preiskavi, ki je potekala zoper M. A. in obe povezani osebi (toženi stranki), ni bilo ugotovljeno očitno nesorazmerje pri osebi, kateri se očita storitev kataloškega kaznivega dejanja, t.j. M. A. Takšnega zapisa na 9. strani poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi z dne 5. 10. 2018 (A10), na katerega se sklicuje pritožba, pritožbeno sodišče ne najde, oziroma ga pritožba zopet iztrga iz konteksta. Povzetek ugotovitev v točki 1.6. finančnega poročila (A10) na strani 9, ki vsebuje navedbo, da davčni organ ni ugotovil s strani preiskovanca nepojasnjenih virov, se nanaša zgolj na podatke v tabeli 9, ki izkazujejo prijavljene prihodke in odhodke preiskovanca M. A. v preiskovanem obdobju. Samo med tem, kar je M. A. dokumentirano prejel in med tem, kar je v preiskovanem obdobju dokumentirano porabil, davčni organ ni ugotovil očitnega nesorazmerja oziroma nepojasnjenih virov premoženja. Tudi ni sporno, da je bilo v postopku finančne preiskave ugotovljeno, da M. A. nima v lasti nobenega premoženja. Nepojasnjen vir in očitno nesorazmerje je po ugotovitvah finančne preiskave in tožbenih trditvah podano v prenesenem premoženju v višini 79.383 EUR, t.j. v zneskih, ki jih M. A. pridobil nezakonito, pa jih nesporno nima več, ker je z njimi razpolagal tako, da jih je prenesel na toženi stranki.

Glede nujnega sosporništva M. A. 9. Pritožba odpira zanimivo vprašanje, ki v sodni praksi še ni bilo preizkušano: ali je zoper povezane osebe iz 6. točke 4. člena ZOPNI mogoče voditi sodni postopek odvzema oziroma začasnega zavarovanja premoženja, če v postopek ni kot stranka vključen tudi subjekt, ki se mu očita, da je premoženje nezakonito pridobil (sklep I Cpg 573/2016, na katerega se sklicuje pritožba, tega vprašanja ni reševal, saj je bil glavni preiskovanec finančne preiskave tudi stranka v sodnem postopku). Kdo je materialno pravno legitimiran v pravdnem postopku oziroma postopku začasnega zavarovanja, določa materialno pravo. ZOPNI je glede osebe, zoper katero se vloži tožba za odvzem premoženja nezakonitega izvora, popolnoma jasen. Tožbo za odvzem premoženja nezakonitega izvora se vloži zoper lastnika tega premoženja (prvi odstavek 26. člena ZOPNI). Tudi začasno zavarovanje se odredi zoper lastnika premoženja nezakonitega izvora, pri čemer prvi odstavek 21. člena ZOPNI zgolj našteva osebe, ki v postopku začasnega zavarovanja lahko nastopajo kot lastniki premoženja nezakonitega izvora in v posledici pridejo v poštev kot (možne) stranke. V primeru, ko oseba, katere izvor premoženja je sicer zatrjevan kot nezakonit, tega premoženja nima več, ker ga je v celoti prenesla na povezane osebe, ni stranka v postopku za njegov odvzem (zavarovanje). Ne drži pritožbeno stališče, da se premoženje jemlje primarnemu subjektu, to je osumljencu storitve kataloškega kaznivega dejanja, ki ni uspel ovreči domneve iz 5. člena ZOPNI, pač pa se jemlje povezanim osebam, na katere je bilo to premoženje ne samo formalno, pač pa tudi dejansko prenešeno. Niti tožbeni zahtevek niti predlagano zavarovanje se ne nanaša na osumljenca storitve kataloškega kaznivega dejanja in ni usmerjeno zoper njega, on ni nosilec niti zavezanec v tožbi (sklepu o zavarovanju) zahtevane izpolnitve. Nasprotno, zahtevka sploh ne more izpolniti in ga zoper njega tudi ni mogoče izvršiti. Ni torej pogojev za nujno (enotno) sosporništvo osebe, katere izvor premoženja se zatrjuje kot nezakonit, z osebami, na katero je bilo to premoženje v celoti prenešeno (196. člen ZPP). Zato tudi okoliščina, da je imel M. A. status stranke v fazi finančne preiskave po ZOPNI, ne pomeni, da bi moral imeti tak status tudi v postopku pred pravdnim sodiščem, ko odloča o odvzemu in začasnem zavarovanju premoženja.

10. Drži pa, da se na podlagi pravkar zavzetega stališča postavi vprašanje pravnega oz. procesnega položaja povezanih oseb, če v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora nastopajo kot edine tožene stranke. Prvi in primarni ugovor, ki ga lahko povezane osebe uveljavljajo, če je zoper njih sprožen postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora, je ugovor, s katerim bi lahko izpodbili domnevo o brezplačnosti prenosa iz 6. člena ZOPNI. Šele v primeru, da te domneve ne morejo (uspejo) izpodbiti, nastopi situacija, ko bi se lahko ubranili tudi z izpodbijanjem domneve nezakonitosti izvora premoženja njihovega pravnega prednika (osebe, od katere so brezplačno ali za neustrezno plačilo pridobili to premoženje). Povezane osebe so v smeri izpodbijanja te domneve v nekoliko težjem procesnem položaju, saj utegnejo biti odločilna dejstva, s katerimi bi lahko izpodbili domnevo iz 5. člena ZOPNI, izven njihovega spoznavnega področja. Vendar pa navedena okoliščina nikakor ne upravičuje nujnega sosporništva njihovega pravnega prednika v predmetnem postopku. Civilno pravo dopušča vrsto primerljivih procesnih situacij, ko je stranka glede določenih odločilnih dejstev v spoznavni in zato dokazni stiski. Še več, omogoča tudi, da se v določenem pravdnem postopku posredno odloča tudi o pravicah tretjega, ki v tem postopku ni bil soudeležen. To se lahko zgodi npr. v okviru obravnave in reševanja predhodnih vprašanj po 13. členu ZPP. Tudi postopek na podlagi tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po OZ se vodi brez sodelovanja dolžnika, katerega dejanja se izpodbijajo.

11. Pritožbeno sodišče se sicer zaveda, da predmetni postopek (na podlagi tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI) ni klasični civilni postopek, saj gre pri njem nedvomno za znaten poseg oblastne narave v posameznikovo premoženjskopravno sfero, vendar je po drugi strani tudi procesni položaj tožencev (kot povezanih oseb) v tem postopku bistveno boljši, kot bi bil v običajnem pravdnem postopku. Tudi, če ima prav pritožba, da bi se lahko le M. A. izrekel o očitku tožilstva, da je njegovo premoženje v očitnem nesorazmerju s prijavljenimi prihodki, ne gre spregledati, da je imel M. A. v resnici že vse možnosti, da bi to tudi storil. V finančni preiskavi se zberejo vsi podatki o obsegu premoženja in vsi dokazi zoper osumljenca (primarni subjekt) za ugotovitev izvora, obsega in prenosa premoženja. V finančni preiskavi je zagotovljena tudi kontradiktornost, saj mora pristojni državni tožilec preiskovancu pred vložitvijo tožbe po prvem odstavku 26. člena ZOPNI omogočiti vpogled v zbrane podatke iz finančne preiskave in ga opozoriti na njegovo pravico, da se izjavi o zbranih podatkih ter da tudi predlaga dokaze (za nasprotno). Toženca, ki sta povezani osebi, bi torej lahko domnevo nezakonitega izvora premoženja izpodbijala v tem pravdnem postopku tako, da bi se sklicevala na trditve in dokaze preiskovanca iz finančne preiskave. Prav tako ni nikakršne procesne ovire, da se primarni subjekt finančne preiskave tega postopka ne bi mogel udeležiti kot stranski intervenient na strani toženih strank in po svojih močeh pomagati toženima strankama. Seveda pa primarnega subjekta k podajanju odločilnih dejstev in predlaganju dokazov ni mogoče prisiliti (in ga tudi ne bi bilo mogoče, če bi bil stranka tega postopka). Breme njegovega nesodelovanja pač nosita toženca sama. Iz navedenih razlogov tudi določili 21., 26. člena ZOPNI po mnenju pritožbenega sodišča nista v nasprotju s pravico do poštenega sodnega postopka, ki je varovana v okviru 22. člena Ustave RS.

12. V zvezi s pritožbenim očitkom sodišču prve stopnje, ki je dokaz z zaslišanjem prvega toženca (v zvezi z dokazovanjem izvora vozila BMW) zavrnilo kot neprimeren, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v tem postopku odloča le o zavarovanju in da so dokazni standardi v postopku zavarovanja bistveno nižji, saj se o verjetnosti terjatve praviloma odloča zgolj na podlagi predloženih listinskih dokazov. Nesporno ugotovljeno dejstvo, da je bilo s strani toženih strank zatrjevano posojilo drugega toženca prvemu tožencu dokumentirano kot "dvig gotovine", ob hkratni (povsem pravilni) ugotovitvi, da običajno poslovanje pravnih oseb ne poteka gotovinsko, pač pa so transakcije podprte z listinami, v postopku zavarovanja zadostuje za oceno, da toženi stranki nista s stopnjo verjetnosti dokazali dejstva, da je med toženima strankama obstajalo posojilno razmerje.

13. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je tudi, da bo o stroških postopka zavarovanja odločeno v končni odločbi, saj je po mnenju pritožbenega sodišča odločitev o teh stroških odvisna od odločitve o glavni stvari.