Jedro

Sodišče ne sme zavrniti uporabe 104. člena SZ-1, ko najemnik (pravočasno) navede eno izmed teh pravno odločilnih dejstev, dokler ne opravi svoje vloge, ki mu jo daje ZPP v okviru materialnopravdnega vodstva.

Med tipične primere, ko se šteje, da odgovor na tožbo ni obrazložen, teorija in sodna praksa uvrščata ravno primere, ko se toženec v sicer pravočasnem odgovoru na tožbo sklicuje na socialne ali zdravstvene razloge. Toda navedena pravna teorija in sodna praksa nista uporabljivi v zadevah odpovedi najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, kajti sklicevanje na zdravstvene/socialne razloge predstavlja sočasno del abstraktnega dejanskega stanu iz 1. odstavka 104. člena SZ-1. Če toženec/najemnik torej odgovori pravočasno na tožbo za odpoved neprofitnega stanovanja in v njem navaja zdravstvene in/ali socialne razloge, je treba šteti, da se je obrazloženo uprl vročeni tožbi, zato pogoji za izdajo zamudne sodbe niso podani.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se odpove najemno razmerje med strankama postopka, sklenjeno na podlagi najemne pogodbe z dne 24. 12. 2008, za 53,50 m2 veliko stanovanje v K., in da se je toženka dolžna izseliti v roku 60 dni.

Toženka v pravočasni pritožbi in njeni pravočasni dopolnitvi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe, saj je bil njen odgovor na tožbo obrazložen ter podprt z vsemi dokazi. Sodišče bi moralo izvesti glavno obravnavo, na kateri bi razjasnilo, ali obstojijo izjemne okoliščine po 104. členu SZ-1. Navaja, da je sodišče 2. 7. 2014 izdalo sklep o začetku postopka osebnega stečaja toženke ter 6. 11. 2014 sklep o začetku odpusta obveznosti. Glede na navedeno obstaja velika verjetnost, da bodo terjatve, ki so podlaga tožbenega zahtevka, odpuščene, s tem pa bo odpadel razlog za odpoved najemnega razmerja, zato bo treba predmetni tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče je tožbeni zahtevek oprlo na nedovoljeno podlago, saj najemniku ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, če zaradi izjemnih okoliščin, v katerih se je znašel, ni zmogel poravnati najemnin in drugih stroškov (104. člen SZ-1). Toženka je namreč v zelo slabem zdravstvenem in finančnem stanju in poravnalne pogodbe z dne 4. 12. 2013 ni bila sposobna realizirati. Uveljavlja še kršitev materialnega prava, saj ni bila predhodno opozorjena v skladu s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1, da krši najemno pogodbo. Opomin z dne 28. 10. 2013 je konzumiran v kasneje sklenjeni poravnalni pogodbi, tožeča stranka pa bi morala poslati novega. Izpodbija še odločitev sodišča, da se je dolžna izseliti v roku 60 dni, saj je to v nasprotju z določilom 112. člena SZ-1, kjer je določen minimalni rok 90 dni. Predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

SZ-1 v 103. členu določa krivdne razloge, iz katerih je mogoče odpovedati najemno pogodbo, pa tudi postopek, po katerem je to možno storiti. Zakonodajalec je v duhu 2. člena URS (Republika Slovenija je socialna država) uzakonil tudi možnost, da najemne pogodbe ni mogoče odpovedati iz posebej utemeljenih okoliščin (104. člen SZ-1). Najemniku neprofitnega stanovanja tako ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, če zaradi izjemnih okoliščin, v katerih se je znašel sam in osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje, in ki jih ni mogel predvideti/nanje ni mogel in ne more vplivati (smrt v družini, izguba zaposlitve, težja bolezen, elementarne nesreče in podobno), ni zmogel poravnati najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v celoti ter je najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja in v tem roku o tem obvestil lastnika stanovanja (prvi odstavek 104. člen SZ-1).

V primeru, ko najemodajalec zoper najemnika neprofitnega stanovanja vloži tožbo na odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga, se sodišču z izjemo iz 104. člena SZ-1 ni treba vselej ukvarjati(1). Postopek za odpoved najemne pogodbe se namreč uveljavlja v pravdnem postopku, zato je treba v vsem slediti določbam ZPP. Če najemnik neprofitnega stanovanja v odgovoru na tožbo (ali kasnejših vlogah, pod pogojem iz 286. člena ZPP) ne bo navajal nobenih dejstev, ki bi utemeljevala uporabo 104. člena SZ-1(2), potem se sodišču z uporabo tega člena in ugotavljanjem pravno odločilnih dejstev v tej smeri ni treba ukvarjati(3). Zastavlja pa se vprašanje, ali lahko sodišče zavrne uporabo 104. člena SZ-1 zgolj zato, ker najemnik navede enega izmed pogojev, ne pa vseh. Sodna praksa(4) je namreč zavzela stališče (pri katerem dosledno vztraja), da morajo biti za uporabo izjeme po prvem odstavku 104. člena SZ-1 kumulativno(5) podani trije pogoji: prvič, posebej utemeljena okoliščina, drugič, sprožen postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči, ter tretjič, obvestitev najemodajalca o tem. Po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče ne sme zavrniti uporabe 104. člena SZ-1, ko najemnik (pravočasno) navede eno izmed teh pravno odločilnih dejstev, dokler ne opravi svoje vloge, ki mu jo daje ZPP v okviru materialnopravdnega vodstva (285. člen ZPP)(6) .

Preslikava pravila o materialnopravdnem vodstvu iz 285. člena ZPP(7) na procesno situacijo, ko najemnik neprofitnega stanovanja navede zgolj enega izmed pogojev iz prvega odstavka 104. člena SZ-1 (npr. sem hudo zbolel ali sem izgubil zaposlitev), pomeni, da mora sodišče z njim razčistiti(8) : prvič, ali (in kdaj) je sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja, ter drugič, ali (in kdaj) je o sprožitvi postopka iz prvega vprašanja obvestil najemodajalca. Ker sta ta dva pogoja vezana na rok (30 dni od nastopa okoliščine) in ker je ta rok v posebnih primerih podaljšljiv(9) (drugi odstavek 104. člena SZ-1), bo moralo sodišče, kadar po dopolnitvi dejstev ne bo jasno, ali je bil rok iz prvega odstavka 104. člena SZ-1 spoštovan ali ne, oziroma, kadar bo očitno, da je rok zamujen, od najemnika pridobiti še dejstva, kdaj so prenehale okoliščine, ki utemeljujejo uporabo 104. člena SZ-1. Nadaljnje postopanje sodišče bo odvisno od tega, kako se bo najemnik odzval. Če bo dopolnil trditve in zatrdil obstoj vseh treh pogojev, bo sodišče presojalo (prek izvajanja dokazov), ali so resnično podani, nato pa, odvisno od ugotovitev, odločilo o tožbenem zahtevku za odpoved najemne pogodbe(10). Če se ne bo odzval, pa bo sodišče lahko tožbenemu zahtevku ugodilo brez nadaljnjega, saj za uporabo 104. člena SZ-1 (kljub pozivu sodišča k dopolnitvi pravno odločilnih dejstev) ne bodo niti zatrjevani vsi zakonski pogoji(11), ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da sodišču v tej smeri tudi ne bo treba izvajati dokazov.

V obravnavani zadevi je procesna situacija še nekoliko drugačna. Sodišče prve stopnje je namreč tožbenemu zahtevku za odpoved neprofitnega stanovanja ugodilo z izdajo zamudne sodbe(12). To je storilo kljub temu, da je toženka na tožbo pravočasno odgovorila, kar je v določenih primerih sicer načeloma mogoče. Toženka mora namreč odgovor na tožbo obrazložiti, sicer se šteje, da ni vložen, pri tem pa mora iz obrazložitve izhajati, ali nasprotuje tožbenemu zahtevku in v katerem delu (278. člen ZPP). Med tipične primere, ko se šteje, da odgovor na tožbo ni obrazložen, teorija(13) in sodna praksa uvrščata ravno primere, ko se toženka v sicer pravočasnem odgovoru na tožbo sklicuje na socialne ali zdravstvene razloge. Toda navedena pravna teorija in sodna praksa v obravnavanem primeru nista uporabljivi(14), ker je sklicevanje na zdravstvene/socialne razloge sočasno del abstraktnega dejanskega stanu iz prvega odstavka 104. člena SZ-1. Če toženka/najemnik torej odgovori pravočasno na tožbo za odpoved neprofitnega stanovanja in v njem navaja zdravstvene in/ali socialne razloge, je treba šteti, da se je obrazloženo uprl vročeni tožbi, zato pogoji za izdajo zamudne sodbe niso podani. Če ob tem v odgovoru na tožbo obstoji še formalno nasprotovanje tožbi (ki samo po sebi sicer ne zadošča za sklep, da je odgovor na tožbo obrazložen), ni dvoma, da vsebuje tak odgovor na tožbo vse, kar mora.

V obravnavani zadevi je toženka na tožbo pravočasno odgovorila (vlogo je tudi tako naslovila) in ga nato (prav tako pravočasno) še dopolnila. V njem je opisala svoje težko socialno (ostala brez službe, skrbi za dva šoloobvezna otroka …), finančno (navedeni so zneski obveznosti in dolgov) in zdravstveno stanje (epilepsija) ter sodišču predlagala, da „tožbo zaustavi“. Po prepričanju pritožbenega sodišča je toženka s tem jasno izrazila nasprotovanje tožbenemu zahtevku, s sklicevanjem na socialno in zdravstveno stanje pa ga je tudi obrazložila, saj bi, če bi se njene trditve v nadaljevanju izkazale za resnične, to vodilo k zavrnitvi tožbenega zahtevka. Resda toženka ni navedla vseh treh kumulativno zahtevanih pogojev iz prvega odstavka 104. člena SZ-1, a tega ji v tej fazi postopka tudi ni treba storiti. Že z navajanjem enega je storila dovolj, da je izrazila nasprotovanje in preprečila izdajo zamudne sodbe.

Pritožbena graja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP, je torej utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V nadaljevanju sojenja bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bil odgovor na tožbo obrazložen, kar pomeni, da bo moralo sodbo izdati po opravljeni glavni obravnavi. Ker dejstvena podstat toženke, ki bi sodišču narekovala uporabo 104. člena SZ-1, ni popolna, jo bo moralo sodišče pozvati k dopolnitvi (bodisi pisno pred narokom za glavno obravnavo bodisi ustno na naroku samem). Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da toženkine dosedanje navedbe morda nakazujejo na dolgotrajno nezmožnost plačevanja najemnine in drugih stroškov (primerjaj četrti odstavek 104. člena SZ-1), kjer pa sodišče (razen v okviru poravnalnega naroka) nima pristojnosti/možnosti, da bi to dejstvo upoštevalo ob sojenju o postavljenem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP), glede trditev o uvedbi postopka osebnega stečaja zoper toženko pa vseeno dodaja, da z začetkom postopka osebnega stečaja fizična oseba/stečajni dolžnik/toženka ne izgubi popolnoma poslovne sposobnosti, temveč se omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki spada v stečajno maso(15). Z ostalim premoženjem/pravicami pa lahko stečajni dolžnik samostojno razpolaga. Predmet spora v tej zadevi sploh ni premoženje toženke, ki bi vplivalo na stečajno maso oziroma bi spadalo vanjo, zato to dejstvo na obravnavano zadevo ne vpliva. Pač pa se bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju opredeliti, ali in kako na predmetni zahtevek vliva dejstvo, da naj bi bile toženki obveznosti odpuščene oziroma je v teku postopek za odpust obveznosti. Razlog za odpoved najemne pogodbe je namreč dejstvo, da toženka najemnine ni plačevala, sedaj pa naj bi bila ta obveznost odpuščena.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Višje sodišče v Kopru je v sodbi z dne 16. 5. 2007, opr. št. Cp 561/2007, opozorilo, da glede na trditveno podlago toženke ni podlage za uporabo 104. člena SZ-1. (2) Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Celju dne 22. 9. 2011, opr. št. Cp 317/2011. (3) Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Mariboru z dne 23. 11. 2011, opr. št. I Cp 1174/2011. (4) Ta je relativno obširna. V času odločanja pritožbenega sodišča je v informatizirani bazi sodnih odločb v zvezi z uporabo 104. člena SZ-1 25 odločb višjih in ena Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

(5) Glej npr. odločbe Višjega sodišča v Kopru z dne 19. 6. 2006, opr. št. I Cp 123/2006, Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15. 6. 2011, opr. št. II Cp 765/2011, Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15. 1. 2014, opr. št. I Cp 3087/2013. (6) Čeprav bi iz nekaterih odločb višjih sodišč morebiti izhajalo nasprotno stališče, mora pritožbeno sodišče ob tem opozoriti, da je kršitev 285. člena ZPP (neoprava materialnopravdnega vodstva) relativno bistvena kršitev, ki mora biti v pritožbi izrecno uveljavljana, sicer je pritožbeno sodišče ne more upoštevati in se do nje opredeliti. Iz nobene izmed odločb višjih sodišč ni razvidno, da bi bila taka kršitev uveljavljana in bi pritožbeno sodišče odgovorilo, da ni podana. (primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 19. 1. 2012, opr. št. Cp 627/2011).

(7) ZPP v 285. členu sodišču nalaga, da postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

(8) Seveda mora sodišče poleg tega vselej opraviti presojo, ali gre pri zatrjevanju prvega pogoja za izjemne okoliščine. Tako npr. je okoliščina, da je najemnik v zaporu, taka, na katero je lahko vplival in izključuje uporabo prvega odstavka 104. člena SZ-1 (tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne I Cp 713/2012. Dokazno breme o obstoju izjemnih okoliščin je na najemniku (tako Višje sodišče v Celju v sodbi z dne 25. 4. 2012, opr. št. Cp 908/2011).

(9) Drugi odstavek 104. člena SZ-1 sicer izrecno omenja le podaljšanje roka za tretji pogoj (obvestilo najemodajalcu), vendar ni videti razloga, zakaj isto ne bi veljalo za sprožitev postopka za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja. Ustavnoskladna razlaga bi terjala možnost podaljšanja tudi tega roka, seveda ob pogojih, ki jih zapoveduje drugi odstavek 104. člena SZ-1. (10) Višje sodišče v Ljubljani je vsebinsko obravnavalo pogoje v naslednjih zadevah: III Cp 1212/2009, II Cp 3783/2011, II Cp 3478/2013 in I Cp 380/2014. (11) Smiselno tako stališče izhaja iz zadev Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2013/2010, I Cp 2753/2011, I Cp 1046/2013, II Cp 1802/2013 in II Cp 2296/2014. (12) Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP, in sicer: da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; da odgovor na tožbo ni bil obrazložen; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, zato je skladno s 1. odstavkom 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo.

(13) Več o tem, kaj pomeni obrazloženost odgovora na tožbo glej v Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 7 in naslednje. Primerjaj tudi Zobec, J., Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik, Ljubljana, letnik 61, št. 11-12/2006. (14) Primerjaj odločitev, ko sodišče ni upoštevalo socialnega stanja toženca: sodba Višjega sodišča v Kopru z dne 9. 2. 2005, opr. št. I Cp 1211/2003. (15) Tako tudi Višje sodišče v Mariboru v sodbi z dne 10. 9. 2014, opr. št. I Cp 901/2014, in Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 25. 1. 2012, opr. št. I Cp 2062/2011.