Jedro

Če se dokaže, da je bil sporni poseg, postavitev ograje izvršen v celoti v skladu z dogovorom pravdnih strank, ne gre za motenje posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti poti, s tem, da je v dneh od 4.4.1997 do 6.4.1997 vgradil na pot med parcelami tožeče stranke parc.št. 2564/2 in parc.št. 2563/1 k.o. betonske stebričke v dolžni 65 m in jih povezal z na stebričke opeto pletno žično mrežo, s čimer je onemogočil hojo po navedeni poti. Tožencu je naložilo, da je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje ter se v bodoče vzdržati takih ali podobnih motilnih dejaj na škodo tožnika. Odločilo je še, da je toženec dolžan plačati tožniku pravdne stroške v znesku 153.013,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper sklep se je pravočasno pritožil toženec, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeneo sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče že ob prvem ogledu ugotovilo zaraščenost terena nad delom parcele št. 2563/1. Glede na to je verjeti pričam, ki so sekale drevje na parceli št. 2563/1 k.o. pred zemeljskim posegom s strojem, da pod tožnikovo razsuto škarpo ni bilo videti kakšne poti, ker je bil svet do škarpe povsem zaraščen. Pot, po kateri se je dalo za silo peljati, je bila 10 metrov nižje na B. parceli to je parc.št. 2563/1. Seno iz svojih zemljišč so M. spravljali po zemljišču nad škarpo. Tudi način vožnje, ki jo je opisal F.D. kaže na to, da je tožnik vozil le po svojem zemljišču in ne po tujem. Ob vseh dokazih, ko so bili izvedeni, je sodišče zaključilo, da je tožnik po zemljišču pod svojimi parcelami pred leti vozil in hodil, pobiral sadje ter bil pred postavitvijo ograje posestnik zemljišča pod brežino v takšnem obsegu, da je lahko nemoteno hodil in vozil. Sedaj ko je postavljena ograja, pa sodišče pravi, da tožnik tam ne more več hoditi, ker da je ograja postavljena preblizu vznožja brežine. Tožnik je želel imeti pod škarpo toliko prostora, da bi tam lahko hodil in peljal samokolnico. Toženec se je s tem strinjal in toliko prostora tožniku tudi pustil, sicer pa je itak ograja bila postavljena po liniji, za katero sta se domenili pravdni stranki. Sodišče svojih ugotovitev ob ogledu na kraju samem dne 6.7.1998 ni pravilno predstavilo v izpodbijanem sklepu. Sodišče verjame le pričam, ki jih je predlagal tožnik. Te priče so govorile o stanju na tem terenu pred 30 oz. 40 leti, nekatere pa so celo potrdile navajanja toženca glede izvajanja hoje in voženj (D.F.). Tožnik in toženec sta se dogovorila, do kod se opravi zemljski poseg in potem po kakšni liniji se postavi ograja. Vse je bilo torej sporazumno določeno in čudno je samo to, zakaj se je tožnik premislil in začel ovajati toženca in tožiti. Nad ograjo se da hoditi na celi razdalji, torej 80 m. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vse priče so bile v tej zadevi zaslišane na sodišču in nobena na kraju samem, pa so tako, zlasti strejše priče govorile o več poteh po B. parceli. Toženec je predlagal, da bi sodišče priče zaslišalo na kraju samem, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo. Tožnik zemljišča ni uporabljal ne za hojo, še manj za vožnjo, ker ni bilo sposobno za takšno uporabo zaradi zaraščenosti z drevjem, grmovjem in robidovjem. Zemljišče je bilo neprehodno. Spričo sporazumnega določanja linije in sporazuma glede linije postavitve ograje, pa je tudi nepravilno, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. S tem je nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba je utemeljena. V posestnih sporih se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti glede na postavljeni tožbeni zahtevek nanaša na vprašanja, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari ali pravice, ali je bila posest res motena, ali je toženec tisti, ki je posest motil, ali je dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomenilo motenje in ali je to dejanje samovoljno in protipravno. Vse navedene elemente, na katere je omejeno obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti, je sodišče prve stopnje v izvedenem postopku ugotavljalo. Vendar po oceni pritožbenega sodišča dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ki merijo na to, da v času motilnega dejanja toženca tožnik ni in niti ni mogel izvajati posesti hoje preko dela parcele toženca, so utemeljene. Dokazno oceno v zvezi z zaključkom, da je tožnik po zemljšču pod svojimi parcelami pred leti vozil in hodil, pobiral sadje, ter bil pred postavitvijo ograje posestnik zemljišča pod brežino v takšenm obsegu, da je lahko nemoteno hodil, je sodišče prve stopnje oprlo na svojo neposredno zaznavo in opažanja na ogledu ter izpovedi prič. Tako je ugotovilo, da sta čez zemljišče pravnega prednika toženca (x- zemljišče) poleg zatrjevane oziroma sporne poti, vodili še dve poti. Prav tako je ugotovilo, da je bila toženčeva parcela več kot 20 let nepokošena, zarasla z gozdnim drevjem, grmičevjem in robidovjem. Glede na omenjene ugotovitve ter pritožbeno navedbo, da je šla po x- zemljišču še ena pot le kakšnih 8-10 metrov nižje od škarpe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo za popolno in vsestransko razjasnitev dejanskega stanja potrebno priče zaslišati na kraju samem ter na ta način ugotoviti relevantna dejstava. Iz zaslišanja prič, ki so bile zaslišane na sodišču in izpovedbe katerih je sodišče oprlo svojo dokazno oceno o posesti tožnika nad sporno potjo, zlasti J.M. in njenega sina J.G., ki sta nazadnje opravila vožnjo po eni izmed tedaj obstoječih poti, ni povsem jasno razvidno, o kateri poti sta priči izpovedovali. J.G. je povedal, da je prevoz opravil po poti, ki je obstajala čez x- zemlijšče, saj je mati (J.M.) vprašala X-a za dovoljenje. Ta pot je bila po njegvi izpovedi slaba in zaraščena. J.M. pa je govorila o poti, ki meji na M-parcelo. Ostale priče, zaslišane v postopku na prvi stopnji, A. in M.K. ter F.V., ki so opravili čiščenje toženčeve parcele pred posegom v letu 1996, pa so vsi po vrsti izpovedali, da je bila zgornja pot zaraščena in neprevozna. Ker so bile vse priče zaslišane le na sodišču, nobena pa na kraju samem, na kar opozarja pritožba ter upoštevajoč pritožbeno navedbo o poteku druge poti, oddaljene le 8 do 10 metrov nižje od škarpe, pritožbeno sodišče ocenjuje pritožbeno zahtevo o ponovnem zaslišanju prič na kraju samem kot utemeljeno. Prevoznost in prehodnost poti je namreč v tem sporu odločilno dejstvo, saj je za utemeljenost tožbenega zahtevka bistvena okoliščina, ali je tožnik sporno pot pred motilnim posegom dejansko uporabljal. To dejstvo je upoštevajoč povedano, v postopku na prvi stopnji ostalo premalo razjasnjeno in zato pravilnost sprejete odločitve vprašljiva. V zvezi s toženčevo trditvijo, da je bila ograja postavljana po liniji, za katero sta se dogovorili pravdni stranki, pritožbeno sodišče opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec zaradi pomanjkanega useka bolj proti severu na zahodnem delu parcele tudi svojo ograjo pomaknil severneje, saj sicer sploh ne bi mogel postaviti betonskih stebrov brez bojazni, da se ograja podre, zaradi bližine roka useka, ker stebričkov ne bi mogel zabiti v zemljo. Takšna ugotovitev stanja v naravi vzbuja najmanj dvom o zaključku sodišča prve stopnje o samovoljnosti toženca pri njegovem ravnanju. Tudi tožnik je zaslišan kot stranka povedal, da je toženčeva žena prosila, če lahko začasno za čas enega leta postavijo ograjo na vrhu njihove parcele nad usekom, ki je po ugotovitvi sodišča na zahodnem - spornem delu parcele pomaknjena severneje, torej proti tožnikovi parceli, kar pomeni, da je potrebno ponovno pretehtati, ali je glede na stanje v naravi postavitev ograje bolj proti severu na zahodni strani parcele resnično v nasprotju z dogovorom med pravdnima strankama, ali pa je tako ravnanje v skladu z njunim dogovorom. V novem postopku naj sodišče glede na pritožene navedbe o poteku več poti čez toženčevo parcelo razčisti z zaslišanjem prič na kraju samem, tudi F.D., po kateri poti je tožnik opravljal hojo, ali je bilo to sploh mogoče po sporni poti glede na njeno stanje v naravi in ali ni glede na stanje poti, tožnik že morebiti opustil posest na njej že pred spornim posegom ali pa je bilo slednje le posledica ravnanja toženca, preveri naj obstoj in uporabo druge poti 8-10 metrov nižje od škarpe pred opravljenimi zemeljskimi deli ter ponovno na podlagi ogleda in zaslišanja pravdnih strank ugotovi resnično vsebino dogovora med pravdnima strankama. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 370. členom Zakona o pravdnem postopku izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti nove dokaze ter ugotoviti nova dejstva, na podlagi katerih bo v povezavi z dosedanjimi šele mogoče ustrezno odločiti. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 166. člena Zakona o pravdnem postopku.