Jedro

Zapuščinsko sodišče je pravilno presodilo, da je manj verjetna pravica pritožnika, ki odreka pomen obstoječemu in veljavnemu pravnemu poslu (Pogodbi o razdružitvi skupnega premoženja), kakršen izhaja iz njene vsebine, ne le naslova.

Izrek

Pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojni in dediča, ki uveljavlja nujni delež, napotilo na pravdo, da zoper K. K. vloži tožbo za ugotovitev, da je pogodba o razdružitvi solastnega premoženja navidezna in prikriva darilo.

2. Zoper sklep se je pritožil na pravdo napoteni dedič, nominalno iz vseh razlogov in s predlogom za njegovo spremembo oz. razveljavitev. Meni, da bi morala biti na pravdo napotena K. K., ki je z zapustnico 19. 9. 1991 sklenila pogodbo z naslovom „Pogodba o razdružitvi skupnega premoženja“, s katero se ji je za 1/2 solastnih nepremičnin zavezala plačati 110.000,00 EUR. Pritožnik trdi, da tega denarja ni nikoli plačala, kar pa je negativno dejstvo, ki ga sam ne more dokazati, zato je breme nasprotnega na K. K. 3. Dedinja K. K. na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kljub temu, da pritožnik izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov, ga vsebinsko izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Konkretneje, zaradi vprašanja, katera pravica je bolj ali manj verjetna, saj po 1. odst. 213. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

6. Konkretnih meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, 1. odst. 213. čl. ZD ne vsebuje, zato je odločitev odvisna od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je manj verjetna pravica pritožnika, ki odreka pomen obstoječemu in veljavnemu pravnemu poslu (Pogodbi o razdružitvi skupnega premoženja), kakršen izhaja iz njene vsebine, ne le naslova.

7. Ne drži očitek pritožnika, da negativnega dejstva (ne-izročitve denarja oziroma ne-obstoja darila) ne more dokazati. V pravdi, na katero je napoten, bo morala oblikovati ustrezen zahtevek, pri tem pa navesti ustrezna dejstva, od katerih bo odvisno dokazno breme. V splošnem že drži, da se negativnega dejstva na more dokazovati. Vendar pa pritožnik trdi nekaj pozitivnega, trdi namreč, da gre za navidezno pogodbo, ki prikriva darilo. Osnovno trditveno breme, zakaj naj bi bilo tako, je na njem, sam pa za zdaj ni ponudil nič več od gole trditve, da denarno nadomestilo po sporni pogodbi ni bilo plačano.

8. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da na pravdo napoti zakonitega dediča, ki mora dokazati sporna dejanska in pravna vprašanja v zvezi z velikostjo oz. prikrajšanjem svojega (nujnega) dednega deleža (3. točka 2. odst. 210. čl. ZD), se tako izkaže za pravilno. Pri pravicah, ki se medsebojno izključujejo, oceni zapuščinsko sodišče, pravica katerega dediča se zdi manj verjetna, na podlagi tistih podatkov (navedb), s katerimi razpolaga.

9. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zakonitega dediča zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

10. Stroške pritožbenega postopka mora nositi pritožnik sam (1. odst. 174. čl. ZD).