Jedro

Določba 3. odstavka 307. člena ZKP ne zahteva, da bi ob ostalih izpolnjenih pogojih obdolženec moral biti zaslišan na kakšnem prejšnjem naroku za glavno obravnavo, da bi se lahko opravila glavna obravnava v njegovi nenavzočnosti, ampak je ta zakonski pogoj izpolnjen tudi, če je bil obdolženec zaslišan v preiskavi.

Ker je iz izreka in obrazložitev izpodbijanih sodb razvidno, da so bili obdolženci oproščeni obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, ker ni bilo dokazano, da bi zaseženi denar izviral iz davčne zatajitve in organizirane goljufije pri piramidnih igrah ter da bi obdolženci prikrivali izvor tega denarja, kršitev določbe 252. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Bila bi le v primeru, če bi sodišče izreklo oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP in jo tudi utemeljilo z razlogi, zaradi katerih je štelo, da dejanje, za katero so bili obdolženci obtoženi, ni kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama so bili obd. A.G.A., J.B. in E.B. zaradi pomanjkanja dokazov na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pravnomočno oproščeni obtožbe za kaznivo dejanje pranja denarja po 1. odstavku 252. člena KZ. Ocenili sta, da ni dokazano, da je bil denar, ki je bil zasežen v tem kazenskem postopku, pridobljen s prepovedano dejavnostjo v smislu 252. člena KZ in da so obdolženci prikrivali pravi izvor tega denarja. Obdolžencem se očita, da so prikrili denar, ki ga je R.H. pridobil z davčno utajo v Nemčiji in z organizirano goljufijo pri piramidnih igrah na srečo v isti državi in na Poljskem, to pa ni bilo dokazano, kot tudi ne, da so obdolženci izvor denarja prikrivali, saj so že ob odprtju računa pri Splošni banki K. pojasnili, da nakazani denar izvira iz iger na srečo. Vrhovno državno tožilstvo je zoper sodbi vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter določbo 1. odstavka 252. člena KZ. Trdi, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s 3. odstavkom 307. člena ZKP opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolžencev, saj le ti niso bili zaslišani na glavni obravnavi, ampak samo v preiskavi, zagovorniki obdolženih zakoncev B. so dali soglasje za sojenje v nenavzočnosti brez pristanka teh dveh obdolžencev, saj z njima sploh nista imela stikov, zagovornik obd. A. pa ni imel pooblastila za zastopanje. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik v tem, da izrek sodbe sodišča prve stopnje kot razlog za oprostitev navaja 3. točko 358. člena ZKP, torej pomanjkanje dokazov, v obrazložitvi pa se smiselno trdi, da dejanje obdolžencev ni kaznivo dejanje pranja denarja po 252. členu KZ, ker predhodna dejanja, ki jih navaja izrek obtožbe, ne ustrezajo predhodnim kaznivim dejanjem po 252. členu KZ. Enaka kršitev naj bi bila storjena s tem, da sodišče ni obrazložilo ne na glavni obravnavi in ne v sodbi, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožilstva, da se zaslišita zakonca H. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena s tem, da je glede davčne zatajitve kot predhodnega dejanja po 252. členu KZ zavzelo drugačno pravno stališče kot sodišče prve stopnje, pa kljub temu zavrnilo pritožbo državnega tožilstva brez presoje odločilnih dejstev in dokazov, čeprav bi moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ali spremeniti. Stališče te sodbe, da obdolžencem ni mogoče z gotovostjo dokazati, da je bil zaseženi denar nakazan v našo državo z namenom, da se obdolženci izognejo davčnim obveznostim v Nemčiji, naj bi bilo v nasprotju z dokazi, ki zanesljivo dokazujejo, da bi moral biti ta denar porabljen za davčne obveznosti v Nemčiji. V nasprotju z dokazi v spisu je tudi trditev sodbe sodišča druge stopnje, da je bil kazenski postopek zoper R.H. zaradi davčne zatajitve v Nemčiji ustavljen in da obdolženci niso prikrivali izvora denarja, ki je bil nakazan na nerezidenčni račun fiktivne družbe STDA pri Splošni banki K. Določbe 252. člena KZ naj bi bile prekršene, ker sta sodišči zmotno ugotovili, da predhodni dejanji davčne zatajitve in organizirane goljufije pri piramidnih igrah na srečo, ki sta navedeni v izreku obtožnice, nista predhodni kaznivi dejanji v smislu 252. člena KZ. Zahteva predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da sta sodišči kršili 3. točko 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom 307. člena istega zakona, 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in 1. odstavek 252. člena KZ.

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila poslana zagovornikom vseh treh obdolžencev, nanjo pa je odgovoril le zagovornik obd. A. V zvezi z zatrjevano kršitvijo po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP navaja, da je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi njegova pravica, obd. A. pa se je tej pravici nedvoumno odrekel, vsi ostali pogoji po 3. odstavku 307. člena ZKP so bili podani, zato je sodišče lahko opravilo glavno obravnavo brez navzočnosti obdolžencev. Nobena od zatrjevanih kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ne drži: sodišče je pravilno izreklo oprostilno sodbo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, ker ni bilo dokazano, da je bil zaseženi denar "prvotno umazan", kadar pa je moč izreči oprostilno sodbo zaradi več razlogov, mora sodišče izbrati tistega, ki je najugodnejši za obdolženca, kar pomeni, da se prvenstveno izreče oprostitev po 3. točki, nato po 1. in končno po 2. točki 358. člena ZKP. Ker sta izpodbijani sodbi ugotovili, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, vsebuje vse znake kaznivega dejanja po 252. členu KZ, je jasno, da je bila oprostilna sodba izrečena iz razloga po 3. točki istega člena in zato ni nikakršnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo v izpodbijanih sodbah. Druge trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pa izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje in samo navidezno uveljavljajo kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb 252. člena KZ. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Zmotno je stališče zahteve, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami 3. odstavka 307. člena ZKP opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolžencev, ker da na glavni obravnavi še niso bili zaslišani. V navedenem odstavku ni predpisano, da bi bil moral biti obdolženec zaslišan na kakšnem prejšnjem naroku za glavno obravnavo, da bi se lahko opravila glavna obravnava v njegovi nenavzočnosti. Ta zakonski pogoj je izpolnjen tudi, če je bil obdolženec zaslišan v preiskavi, seveda, če so podane ostale zakonske predpostavke po 3. odstavku 307. člena ZKP in če obdolžencu niso bile okrnjene pravice do obrambe. V tem pogledu je zahteva za varstvo zakonitosti nekonsistentna: vložena je v škodo obdolžencev in predlaga odločitev po 2. odstavku 426. člena ZKP, utemeljuje pa jo z razlogi, kot da so v korist obdolžencev. Državno tožilstvo sicer lahko vloži zahtevo tudi v korist obdolženca, toda z nedvoumnimi jasnimi razlogi, z določnim predlogom in v primeru oprostilne sodbe tudi z utemeljitvijo, kakšen pravni interes v korist obdolženca zasleduje, česar pa obravnavana zahteva ne obsega.

Trditev v zahtevi, da tožilstvo ni našlo pooblastila za zagovornika D.S., je v povezavi s trditvijo, da ni bil pooblaščen soglašati s sojenjem v nenavzočnosti obd. A. Toda iz prijave pooblastila tega odvetnika (l. št. 1460) izhaja, da ji je bilo pooblastilo priloženo, označeno kot priloga B1 in je vloženo v ovitku (fascikel prilog), izdano v A. dne 2.9.2003, da je predsednica senata odredila (odredba z dne 12.9.2003), da se ga kot zagovornika vabi na glavno obravnavo in se je tudi udeležil obravnave, postavljeni zagovornik pa je bil razrešen. Vrhovno sodišče zato ne dvomi, da je obd. A. pooblastil D.S. za zastopanje.

Zahteva svojega stališča, da sojenje v nenavzočnosti obdolžencev ni dopustno, če to ne bi bilo "v funkciji zakonitosti celotnega postopka, tako kot mandatorna obramba", ni pojasnila in utemeljila z zakonsko določbo, zato je ni mogoče preizkusiti. Primerjava z obvezno obrambo ni ustrezna, saj zakon natančno določa takšne primere.

Trditev zahteve, da je bistveno nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, ker se v izreku navaja, da se obdolženci oprostijo, ker ni dokazov za kaznivo dejanje, v obrazložitvi pa, da dejanje pod obtožbo ni kaznivo dejanje po 252. členu KZ, ker da dejanji R.H. (goljufija in davčna zatajitev) nista predikatni kaznivi dejanji v smislu 252. člena KZ, ni utemeljena. Obe sodbi v obrazložitvi skladno ugotavljata, da ni dokazano, da bi 12,073.183,15 DEM, ki so bile nakazane iz bank v Nemčiji na nerezidenčni račun STDA pri Splošni banki K. v času od 30.7. do 14.8.1996, torej v roku samo 15 dni, izvirajo iz kaznivih dejanj organizirane goljufije pri piramidnih igrah na srečo v Nemčiji in na Poljskem, za katero je bil R.H. obsojen s sodbo sodišča v W. z dne 11.8.1998 zaradi poneverbe, računalniške goljufije in ponareditve podatkov. Ta kazniva dejanja naj bi bila namreč storjena od avgusta 1993 do aprila 1994 in z njimi naj bi si R.H. pridobil 370.540 DEM (10. in 11. stran sodbe sodišča prve stopnje in 4. in 5. stran sodbe pritožbenega sodišča). Glede na čas storitve teh kaznivih dejanj in višino premoženjske koristi je sodišče ocenilo, da je dvomljivo, da bi bil zaseženi denar pri Splošni banki K. pridobljen s tem kaznivim dejanjem, ker tožilstvo ni predložilo dokazov, ki bi to obtožbeno trditev pripričljivo dokazovali. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da v tem pogledu ni zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe.

Glede dokazanosti kaznivega dejanja davčne zatajitve R.H.-ja sodba sodišča prve stopnje ugotavlja, da ga je, upoštevaje kazensko zakonodajo Nemčije, storil, vendar pa njegovo dejanje ni kaznivo dejanje po domačem kazenskem zakonu, ker je bilo premoženje pridobljeno z nedovoljeno dejavnostjo (12. stran sodbe). Višje sodišče se s takim stališčem ni strinjalo, je pa po oceni dokazov zaključilo, da obdolžencem ni mogoče "z gotovostjo očitati, da je bil denar... plasiran v našo državo z namenom izogniti se davčnim obveznostim v Nemčiji...". Čeprav obrazložitev tega elementa kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje dopušča dvom, ali sodišče šteje, da kaznivo dejanje davčne zatajitve po nemškem pravu ne more biti predikatno kaznivo dejanje po 252. členu KZ, če ni kaznivo dejanje tudi po domačem pravu, ali pa da to predikatno kaznivo dejanje ni dokazano, se je ta nejasnost s sodbo sodišča druge stopnje pokazala kot nepomembna in ne predstavlja nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe o odločilnem dejstvu v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Trditev zahteve, da bi moralo pritožbeno sodišče zaradi tega drugačnega pravnega stališča sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ali spremeniti, ni pravilno: takšna odločitev bi bila potrebna, če bi šlo ob pravilni uporabi zakona za vprašanje, ali so v obtožbi opisani vsi znaki kaznivega dejanja, ne pa za vprašanje, ali so vsi znaki kaznivega dejanja dokazani (1. odstavek 394. člena ZKP).

Kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ne na glavni obravnavi in ne v sodbi v nasprotju s 5. odstavkom 299. člena in 7. odstavkom 364. člena ZKP ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga tožilstva, da se kot priči zaslišita zakonca H. V zapisniku o glavni obravnavi z dne 8.1.2004 (list. št. 1721) je navedeno, da je predsednica senata zavrnitev teh dokazov kratko obrazložila in tudi v sodbi je na 14. in 15. strani obrazloženo, zakaj sodišče šteje, da sta dokaza nepotrebna.

Nadaljnja trditev v zahtevi, da izvedeni dokazi zadoščajo za zanesljivo ugotovitev, da so obdolženci prikrivali dejstvo, da zaseženi denar izvira iz kaznivega dejanja davčne zatajitve od dobička piramidnih iger v Nemčiji in na Poljskem, izpodbija ugotovitve dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Navajanje zahteve, da izpodbijani sodbi zmotno trdita, da so obdolženci priznali izvor zaseženega denarja, saj so "priznali" le, da zaseženi denar izvira iz piramidnih iger, ne pa iz goljufije, je sicer pravilna, toda "priznanje" je zadevalo nebistveno okoliščino, glede bistvene okoliščine o obstoju predhodnega kaznivega dejanja pa sodba sodišča 1. stopnje ugotavlja, da so obdolženci "zanikali storitev kaznivega dejanja" (2. odstavek, na 4. strani sodbe).

Zmotno je tudi stališče v zahtevi, da je sodišče prekršilo določbe 252. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena ZKP, ker da je štelo, da "ugotovljena dejstva niso znak kaznivega dejanja" (3. odstavek na 5. strani zahteve). Za tako kršitev bi šlo, če bi sodišče izreklo oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP in jo tudi utemeljilo z razlogi, zaradi katerih je štelo, da dejanje, za katero so bili obdolženci obtoženi, ni kaznivo dejanje. Iz izreka in obrazložitev obeh izpodbijanih sodb pa je vidno, da so bili obdolženci oproščeni obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP zato, ker ni bilo dokazano, da bi zaseženi denar izviral iz davčne zatajitve in organizirane goljufije pri piramidnih igrah ter da bi obdolženci prikrivali izvor tega denarja.

Ker zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.