Jedro

Če je ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe do izteka ugovornega roka neobrazložen po kriterijih iz 2.odst. 53.čl. ZIZ, ga ni mogoče po izteku ugovornega roka dopolniti tako, da je nato (naknadno) obrazložen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 22.6.2000 (1.točka izreka) in zavrnilo predlog tožene stranke za položitev varščine za izdajo začasne odredbe (2.točka izreka). Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji je bila tožba vročena kasneje kot začasna odredba. S tem, kakšno kršenje avtorskih pravic se ji očita, je bila zato seznanjena šele takrat, ko ji je ostal le en dan ugovornega roka. Zato je dokaze o tem, da je tožeča stranka privolila v izdajo spornih prosojnic, lahko podala šele z odgovorom na tožbo. To je bilo še vedno preden je sodišče o ugovoru odločilo. Stališče sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni predložila dokazov za zatrjevana dejstva, zato ne drži. V zvezi z zavrnitvijo njenega predloga za položitev varščine pa pritožnica navaja, da bi zaradi načina poslovanja tožeče stranke imela pri iztoževanju odškodnine zaradi neupravičeno izdane začasne odredbe velike težave. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka sama zatrjuje, da ji je bila začasna odredba vročena (ob njenem izvrševanju) dne 18.11.2000, tožba s predlogom za izdajo začasne odredbe pa šele dne 24.11.2000. Ugovor zoper začasno odredbo je bil nato vložen dne 27.11.2000 (ponedeljek). Edina ugovorna trditev, ki bi lahko negirala verjetnost tožnikovega prepovednega zahtevka, je bila v tem, da naj bi bile sporne prosojnice izdane "z vednostjo in privoljenjem tožeče stranke". Po oceni sodišča druge stopnje je ta okoliščina takšna, da bi jo morala dokazovati tožena stranka. Če bi se tožničin ugovor presojalo po kriterijih iz 2.odst. 53.čl. ZIZ, potem je bil ugovor neobrazložen. Manjkal je dokaz oz. dokazni predlog za zatrjevano dejstvo, ki ga dokazuje toženec. Prva naslednja vloga tožene stranke v postopku je bil odgovor na tožbo, vložen dne 8.12.2000. Z njim je tožena stranka predložila listine o korespondenci strank preko telefaksa, iz katere naj bi sledil pristanek tožnice za toženkino uporabo prosojnic ob plačilu licenčnine. Sodišče prve stopnje je o ugovoru odločilo brez razpisa naroka s sklepom z dne 18.12.2000. Dokaznih listin, ki jih je tožena stranka predložila dne 8.12.2000 prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu z dne 18.12.2000 ni upoštevalo. Ko v izpodbijanem sklepu navede, da tožena stranka za svoje trditve ni predlagala nobenega dokaza, sodišče prve stopnje očitno stoji na stališču, da je tožena stranka dokaze predložila takrat, ko se jih ne upošteva več. Po oceni sodišča druge stopnje je bil v konkretnem primeru tak pristop pravilen. Tožena stranka ne samo, da dokazov ni predložila v roku 8 dni od vročitve začasne odredbe, temveč je bil njen ugovor (po kriterijih iz 2.odst. 53.čl. ZIZ) neobrazložen tudi še vse do izteka 8 dni od dneva, ko ji je bila vročena tožba s predlogom za izdajo začasne odredbe in prilogami. Specifična situacija, ko je bil sklep o izvršbi toženi stranki vročen prej kot tožba oz. predlog, torej na odločanje v predmetni zadevi ne vpliva. Če bi bilo (za obrazložen ugovor zadostno) dejansko in dokazno gradivo predloženo do izteka 8 dni od dne 24.11.2000, bi ga bilo treba upoštevati. Ker temu v obravnavanem primeru ni bilo tako, je situacija enaka kot da bi bila začasna odredba skupaj s tožbo in predlogom vročena (šele) dne 24.11.2000. V postopku zavarovanja se po 239.čl. ZIZ smiselno uporabljajo določbe ZIZ o izvršbi. Če tudi določbe ZIZ o izvršbi odgovora na kakšno procesno vprašanje ne dajo, je treba na podlagi 15.čl. ZIZ smiselno uporabiti določbe ZPP. Smiselna uporaba določb ZIZ o izvršbi bi v obravnavanem primeru pomenila, da bi sodišče na dan 5.12.2000 (dan po izteku 8 dnevnega roka od 24.11.2000) ugotovilo, da ugovor tožene stranke ni obrazložen. Po 2.odst. 54.čl. ZIZ bi sledilo odločanje pritožbenega sodišča o (neobrazloženem) ugovoru kot o pritožbi. Že Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr.št. III R 8/99 z dne 11.3.1999 zavzelo stališče, da smiselna uporaba 2.odst. 54.čl. ZIZ v postopku zavarovanja ni mogoča (Pravno mnenje v publikaciji Pravna mnenja Vrhovnega sodišča RS, št. I/99, str. 31 do 34). O ugovoru zoper začasno odredbo torej vedno odloča sodišče prve stopnje. Posledice neobrazloženega ugovora - glede tega, kdo o njem odloča - so torej v postopkih izvršbe in zavarovanja različne. Zoper smiselno uporabo same kategorije neobrazloženega ugovora iz 2.odst. 53.čl. ZIZ tudi v postopkih zavarovanja pa sodišče druge stopnje ne vidi zadržkov. Kategorija neobrazloženega ugovora velja tudi v postopkih zavarovanja vsaj v toliko, da takšnega ugovora ni mogoče po izteku ugovornega roka dopolniti tako, da je nato (naknadno) obrazložen. Prav to pa bi se zgodilo, če bi se v tem postopku zavarovanja upoštevalo dokaze, ki jih je tožena stranka predložila z vlogo z dne 8.12.2000. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na okoliščino, da je manjkajoče dokaze predložila pred izdajo sklepa o ugovoru zoper začasno odredbo. Postopanje, v katerem naj bi sodišče ob obravnavi ugovora zoper začasno odredbo upoštevalo celotno dejansko in dokazno gradivo, predloženo do trenutka odločanja, bi bil po oceni drugostopnega sodišča tuj postopku zavarovanja, ki naj bi bil hiter in sumaren (prim. 1.odst. 11.čl. ZIZ v zvezi z 239.čl. ZIZ). V konkretnem primeru bi tožena stranka s temi stališči uspela le ob predpostavki, da se tovrstno aktivnost stranki dopusti ne glede na to, ali bi lahko dejanske navedbe in dokazne predloge podala že prej. Tožena stranka namreč ne trdi in še manj izkazuje, da naj bi ji za predložitev dokazov obdobje osmih dni (od 24.11.2000) ne zadoščalo. Interpretacija določb ZIZ, po kateri bi tožena stranka s svojimi stališči edino lahko uspela, bi dala postopek zavarovanja, ki bi bil glede procesnih obremenitev za stranke celo ugodnejši od pravdnega postopka po ZPP. Tudi v pravdnem postopku velja t.i. "eventualna maksima" iz 286.čl. ZPP. Časovna oz. proceduralna točko, od katere stranke ne morejo več dopolnjevati svoje nezadostne procesne aktivnosti, celo v pravdnem postopku praviloma ni (več) zaključek glavne obravnave, temveč točka, ki je časovno in proceduralno praviloma precej pred tem. V - manj formalnem in hitrejšem - postopku zavarovanja ni mogoče zagovarjati, da naj bi strankam dajal več možnosti za zamudno "doziranje" procesnega gradiva kot pravdni postopek. Prav nasprotno, pritožbeno sodišče je mnenja, da bi moralo biti v postopku zavarovanja teh možnosti manj. Ob vsem tem je treba dodati, da je ugovorni postopek vendarle postopek s pravnim sredstvom. To ga - v smeri, da se od vložnika pravnega sredstva zahteva več kot od toženca v pravdi - še dodatno oddaljuje od pravdnega postopka po ZPP. Od dolžnika v postopku zavarovanja z začasno odredbo je v tem kontekstu povsem upravičeno zahtevati vsaj to, da v ugovornem roku (osmih dni) predloži toliko dokaznega gradiva, da je njegov ugovor obrazložen po kriterijih iz 2.odst. 53.čl. ZPP. Če kasneje navedeno dejstvo ali kasneje predloženi dokaz pomeni, da bi ugovor šele naknadno in v času izven ugovornega roka postal obrazložen, je takšno kasnejše prezentiranje procesnega gradiva nedopustno. Sodišču druge stopnje se v tem sklepu ne bo treba opredeljevati o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji je dopustno naknadno dopolnjevanje ugovora, ki je bil vložen obrazložen. Obravnava se namreč situacija, ko je bil v ugovornem roku vložen ugovor, ki kriterijev iz 2.odst. 53.čl. ZPP ni izpolnjeval. Trditev o tem, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dokaze, predložene z vlogo z dne 8.12.2000, je bila edina toženčeva navedba zoper odločitev o zavrnitvi ugovora. Sodišču druge stopnje tako ostane le še preizkus razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ker teh razlogov ni, je treba odločitev o zavrnitvi ugovora na podlagi 2.točke 365.čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ) potrditi. V zvezi z izvajanji tožene stranke o predlagani varščini sodišče druge stopnje ne vidi, v čem naj bi bilo poslovanje tožeče stranke takšno, da bi se po njem razlikovala od vsakega drugega predlagatelja začasne odredbe, ki ima sedež v tujini in v Sloveniji nima premoženja. Če drži stališče sodišča prve stopnje, da pri vsakem od takšnih subjektov (zgolj zato ker so takšni) pogojev za naložitev varščine ni, potem to velja tudi za tožečo stranko v tem postopku. Drugostopno sodišče soglaša z analizo določbe 2.odst. 275.čl. ZIZ in njene aplikacije na konkretni primer, kot jo je obširno in prepričljivo podalo sodišče prve stopnje. Ker pritožba ne prinaša ničesar, kar bi to argumentacijo postavilo pod vprašaj, je treba tudi odločitev o zavrnitvi predloga za položitev varščine na podlagi 2.točke 365.čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ) potrditi.