Jedro

Toženčeva preživninska obveznost po 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč. b.) je tako pomembna, da ji mora prilagoditi svoj način življenja. Izbira takšnega načina življenja, ki postavlja v drugi plan ustvarjanje materialnih sredstev, ni pravno odločilno dejstvo, ki bi zavezanca razbremenilo navedene obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in mladoletne otroke A., E. in U. dodelilo v vzgojo in varstvo materi tožnici, toženca pa obsodilo, da mora od 1.3.1996 dalje plačevati preživnino za ml. A. po 25.000,00 SIT na mesec, za ml. E. in ml. U. pa za vsakega po 20.000,00 SIT na mesec. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev o preživnini in v tem delu prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP. V reviziji trdi, da sta sodišči ugotovili nizek dohodek toženca, vendar pa naj bi bil toženec sposoben delati in zato dolžan plačevati prisojeno preživnino.

Toženec meni, da je takšno stališče materialnopravno zmotno.

Samostojnih podjetnikov ni mogoče metati v isti koš. V konkretnem primeru je sodišče pribavilo uradne podatke o prihodkih in stroških toženca, toženec pa je tudi sam prinesel svoje poslovne knjige. Na podlagi teh dokazov je bilo ugotovljeno, da so njegovi dohodki tako nizki, da prisojene preživnine ne more plačevati. Sodišče ni ugotovilo, da bi imel toženec drage premičnine ali nepremičnine, pa tudi drugih podatkov ne, na podlagi katerih bi ugotovilo, da lahko zasluži toliko, da bi lahko plačeval prisojeno preživnino. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 198/94. Sodišče po njegovem mnenju ostaja na ravni špekulacije in verjetnosti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni oz. vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je sklicevanje na neko drugo odločbo Vrhovnega sodišča RS v tem revizijskem postopku neupoštevano. Gre za drugačno pravno in dejansko podlago.

Toženec je v reviziji uveljavljal vse revizijske razloge. Vendar pa revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljeno in opredeljeno navedel. To bi glede na zahtevo iz 386. člena ZPP moral storiti. Zato je revizijsko sodišče smelo presojati le morebitni obstoj tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila storjena.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja po 3. odstavku 385. člena ZPP na revizijski stopnji prepovedano. Revizijsko sodišče mora zato šteti, da so bila dejstva v zvezi s toženčevim poklicom, statusom, njegovimi dohodki ter sposobnostjo, da dela, pravilno ugotovljena, in da so točni tudi podatki o njegovem premoženjskem stanju. Trditev v reviziji, da so ugotovitve sodišč "na ravni špekulacije in verjetnosti" zato niso upoštevane.

Na ugotovljeno dejansko stanje pa sta sodišči tudi pravilno uporabili materialno pravo. Sodišče druge stopnje je v svoji izčrpni in obširni obrazložitvi navedlo vse pravno odločilne okoliščine za razsojo.

Pravilno je poudarilo, da je toženčeva preživninska obveznost po 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč. b.) tako pomembna, da ji mora prilagoditi svoj način življenja. Njegove dolžnosti ga ne more razbremeniti svojski način življenja. Izbira takšnega načina življenja, ki postavlja v drugi plan ustvarjanje materialnih sredstev, ni pravno odločilno dejstvo, ki bi ga razbremenilo navedene obveznosti. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je svoboda vsakega posameznika omejena s pravicami drugih. V konkretnem primeru so to pravice njegovih otrok. Revizijsko sodišče pravilnim in popolnim razlogom v sodbi druge stopnje nima kaj dodati in jih v odgovor na revizijske navedbe le povzema. Poleg že navedenih je pomembna še ugotovitev, da mora toženec glede na svojo strokovno usposobljenost, starost in delovno sposobnost pridobivati najmanj tolikšen osebni dohodek, ki bo omogočal pokritje prisojene preživnine.

Glede toženčevih trditev v reviziji, da nima nepremičnega premoženja, pa revizijsko sodišče napotuje toženca na lastno izpoved o tem, da ima poleg stanovanjske hiše tudi zemljišče v velikosti 1 ha, vendar pa da "ni časa za njegovo obdelovanje".

Vse drugačne revizijske navedbe so zato neutemeljene. Zato je revizijsko sodišče moralo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).