Jedro

Tožnica izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, s katerem se izterjuje izvršljiva obveznost, ugotovljena z izvršilnimi naslovi, ki se nanašajo na neporavnane obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost (prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do 7. 10. 2015, do dneva odjave prosilke iz obveznega socialnega zavarovanja), kar pomeni, da jeglede na fazo upravnega postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, treba pritrditi zaključku tožene stranke, da tožeča stranka v tem upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 31/2018-19 z dne 21. 3. 2018, zavrnila prošnjo A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in pravnega svetovanja in zastopanja za sklenitev izvensodne poravnave, pravnega zastopanja pred sodiščem I. in II. stopnje, pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka na I. in II. stopnji v upravnem sporu, ki se pred upravnim sodiščem RS, oddelek v Celju, vodi pod št. IV U 96/2017. 2. Uvodoma je pojasnila, da izpodbijano odločbo izdaja v ponovljenem postopku odločanja, v katerem je z dopisom BPP 31/2018-15 z dne 7. 3. 2018 prosilko pozvala k dopolnitvi vloge. Prosilka se je na poziv odzvala in toženi strani 14. 3.2018 posredovala dopolnitev prošnje tako, da je zaprosila za celoten obseg posameznih oblik BPP v okviru upravnega spora št. IV U 96/2017 na prvi in drugi stopnji ter glede vrste BPP navedla, da zaproša za redno, izjemno in nujno BPP. Ker prosilka tudi v dopolnitvi prošnje ni specificirala pravnega dejanja oziroma pravnih dejanj, v zvezi s katerimi zaproša za dodelitev za BPP, je tožena stranka štela, da zaproša za dodelitev BPP za prvi pravni nasvet, pravno svetovanje in zastopanje, ki presega prvi pravni nasvet, pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izven sodne poravnave, pravno svetovanje in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje, pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi ter kot oprostitev stroškov sodnega postopka v upravnem sporu IV U96/2017, na splošno in ne za opravo točno določenih pravnih dejanj.

3. Tožena stranka je v zvezi s prošnjo za dodelitev BPP za prvi pravni nasvet in pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet pojasnila, da je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-C) 25. člen zakona, ki je urejal prvi pravni nasvet črtan, prva alineja 26. člena ZBPP, ki je urejala pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet, pa spremenjena. Iz tega razloga organ za BPP prosilki te oblike pravne pomoči ne more dodeliti, bi pa lahko bila prosilka pod določenimi pogoji upravičena do BPP za pravno svetovanje po spremenjeni prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP. Glede na to, da iz sodnega spisa IV U 96/2017 izhaja, da je prosilko pred drugostopenjskim davčnim organom, ki je odločal o prosilkini pritožbi, zastopal odvetnik, tožena stranka ugotavlja, da je bila prosilka pravnega svetovanja, ki je zajeto v prvi alineji 26. člena ZBPP, deležna že s strani odvetnika, na kar je sklepati tudi na podlagi vložene tožbe zoper dokončni upravni akt. Iz tega razloga je bila njena prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje iz druge alineje 26. člena zavrnjena.

4. Tožena stranka je zavrnila prosilkino prošnjo za dodelitev BPP tudi v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na drugi stopnji, za pravno svetovanje in zastopanje z izrednimi pravnimi sredstvi ter kot oprostitev stroškov sodnega postopka pred sodiščem druge stopnje. V tem delu je namreč prošnja za dodelitev BPP, glede na stanje zadeve, preuranjena.

5. Tožena stranka pa je prosilkino prošnjo za dodelitev BPP zavrnila tudi v delu, v katerem je zaprosila za dodelitev BPP za zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave, pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje ter kot oprostitev stroškov sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ker prosilka ne izpolnjuje objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP.

6. Tožena stranka je po vpogledu v U-vpisnik Upravnega sodišča RS ugotovila, da je v zadevi št. IV U 96/2017 tožnica vložila tožbo zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-5569/2017-1 16 z dne 13. 1. 2017 (sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke), v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-132/2017-2 z dne 28. 4. 2017. V zadevi sodišče še ni odločilo, zato je bilo treba prosilkino prošnjo v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči druge stopnje, kot preuranjeno, zavrniti.

7. Iz sklepa o davčni izvršbi izhaja, da je FURS s tem sklepom, na podlagi izvršilnih naslovov, začel davčno izvršbo dolgovanega zneska, ki je na dan 13. 1. 2017 znašal skupno 3.347,98 EUR. O pritožbi zoper navedeni sklep je odločal drugostopenjski, Ministrstvo za finance (MF) in obrazloženo pritožbo pritožnice, prosilke, zavrnil. Tožena stranka je ugotovila, da je drugostopenjski organ podrobno pojasnil določbe 143. in 145 ter 151. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), prav tako pa je drugostopenjski organ pojasnil za katere obveznosti se prosilka terja. Iz te odločbe je razvidno tudi, da je drugostopenjski organ preizkusil sklep o davčni izvršbi v mejah pritožbenih navedb po uradni dolžnosti, pa tudi v smislu drugega odstavka 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prav tako je drugostopenjski organ ugotovil, da so bile k spisu priložene odmerne odločbe, s katerimi je organ prosilko terjal za neporavnane prispevke za socialno varnost. 8. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi izčrpno povzela pravne podlage ZDavP-2, na katere je upravni organ oprl svoji odločbi ter ocenila, da je bil postopek davčne izvršbe zoper prosilko začet upravičeno, da je bila izdaja sklepa o davčni izvršbi zakonita in da je v času njegove izdaje obstajala neporavnana obveznost prosilke. Po vpogledu v sodni spis je ugotovila, da so v upravnem spisu priložene tudi odločbe, ki v konkretnem postopku davčne izvršbe predstavljajo izvršilni naslov ter izpis knjigovodske kartice ter da so bile odločbe pred izdajo izpodbijanega sklepa, v skladno z določbo 87. člena ZDavP-2, tudi izvršljive. Opozorila je tudi na določbo sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2, po kateri se izvršilnega naslova s pritožbo zoper sklep o izvršbi ne more izpodbijati. Glede višine dolga je tožena stranka ugotovila, da so v izpodbijanem sklepu podrobno navedeni izvršilni naslovi za konkreten izvršilni postopek, prosilka sama pa ni nikjer navedla, da je obveznosti po izvršilnih naslovih poravnala.

9. Ker glede na navedeno tožena stranka ni ugotovila, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo ali izkazane kršitve pravil postopka, niti prosilka v prošnji ni navedla kršitev, ki bi v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kazale na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je tožena stranka ob upoštevanju odločbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 ocenila, da tako sklep o davčni izvršbi, kot tudi odločba Ministrstva za finance temeljita na pravilni pravni podlagi in na podlagi podatkov navedenih v njuni obrazložitvi, zato postopek s tožbo v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh. Iz tega razloga je prosilkino prošnjo utemeljeno zavrnila.

10. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da izpolnjuje tako objektivni, kot subjektivni pogoj za dodelitev BPP.

11. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, ki je zavrnila prošnjo za dodelitev za BPP za prvi pravni nasvet in pravno svetovanje. Pojasnjuje, da je stališče tožene stranke, da je bila s strani odvetnika že deležna svetovanja, nepravilno. Odločitev bi bila v tem delu pravilna samo v primeru, če bi tožena stranka tožnici že odobrila BPP v obliki prvega pravnega nasveta ali pravnega svetovanja, ki presega pravni nasvet v postopku IV U 96/2017 in bi v istem postopku tožnica za tako obliko BPP zaprosila še enkrat. Podredno dodaja, da je bil postopek, ki se je vodil pred Ministrstvom za finance drug postopek, v katerem prosilki ni bila zagotovljena pravna pomoč, z vložitvijo tožbe je sledila zgolj pravnemu pouku.

12. Oporeka tudi odločitvi, da za dodelitev BPP za zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave, pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, ni izpolnjevala objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP. Meni, da je tožena stranka s tem, ko se je spustila v reševanje vsebine upravnega spora, presegla pooblastila in meje odločanja, ki jih določa ali dovoljuje ZBPP, še zlasti določilo prvega in tretjega odstavka 24. člena. Prejudicirala je odločitev v navedenem upravnem sporu, še zlasti s tem, ko je sama ugotavljala dejansko stanje in izdelala materialno pravno odločitev. Pojasnjuje, da bi tožena stranka morala upoštevati določilo druge alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Upravni spor št. IV U 96/2017 je za tožečo stranko zelo pomemben, predvsem za njen socialno ekonomski položaj. Pojasnjuje pomen sklepa o davčni izvršbi za tožnico.

13. Oporeka tudi odločitvi, da je prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči druge stopnje preuranjena. Upoštevati bi bilo treba, da je rok za vložitev pravnega sredstva relativno kratek, kar pomeni, da bi bilo časa za pripravo pravnega sredstva po pridobitvi BPP premalo.

14. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Celju, št. IV U 229/2017-6 in meni, da je bila odločitev tožene stranke sprejeta v nasprotju z navedeno sodbo. Pojasnjuje, da je zaradi nepravilne uporabe določb ZBPP postavljena v neenak položaj s prosilci, ki za dodelitev BPP zaprosijo pred vložitvijo tožbe. Njen pravni položaj, če bi jo v upravnem sporu zastopal odvetnik, bi bil bolj varovan. Tudi v sedanji fazi upravnega postopka bi izvajalec BPP lahko vpogledal v upravni spor, tožeči stranki podal pravno mnenje ter dopolnil njeno vlogo ter stranko morebiti opozoril na kršitve postopka ali napačno uporabo materialnega prava. Opozarja, da je tožnica prava nevešča oseba, zato je strokovna pomoč odvetnika nujna. Tudi sicer je bila zahteva tožene stranke, da tožnica dopolni prošnjo za določitev BPP s specifikacijo pravnih dejanj v zvezi s katerimi naproša za dodelitev BPP, brez pravne podlage in neživljenjska, ker prosilec, ki ni pravni strokovnjak, znanja, da bi specificiral pravna dejanja, nima. Opozarja tudi na določbo nujne BPP.

15. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov odločbo tožene stranke spremeni tako, da se tožbi ugodi ter izpodbijana odločba spremeni tako, da se prošnji tožnice za dodelitev BPP ugodi in za izvajalca BPP določi odvetnika Anžeta Mlinariča iz Ljubljane. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi oziroma odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

16. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, št. IV U 229/2017-6 z dne 21. 2. 2018, s katero je sodišče odpravilo odločbo tožene stranke št. Bpp 118/2017 z dne 22. 11. 2017 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

19. V ponovljenem postopku odločanja je tožena stranka pojasnila, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Sodišče ugotavlja, da finančnega položaja prosilke, tožnice v tem upravnem sporu, tožena stranka ni ugotavljala, kar v konkretnem primeru, ko odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da ni izpolnjen objektivni pogoj za določitev BPP, niti ni pomembno. Ob dodelitvi BPP mora biti namreč izpolnjen ne le finančni pogoj, ampak tudi objektivni pogoj iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP, torej oba pogoja komutativno.

20. Tožena stranka je v ponovljenem postopku odločanja ugotavljala, ali je izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP, kot ga opredeljuje določba 24. člena ZBPP. V 24. členu ZBPP je med drugim določeno, da se pri presoji o dodelitvi BPP upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

21. Po mnenju sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je na podlagi določb 24. člena ZBPP tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrnila. Svojo odločitev, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP in sicer glede verjetnega izgleda za uspeh, je razumno obrazložila, zato se sodišče v celoti strinja z razlogi, kot jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka in se v izogib ponavljanju, nanje v sodbi tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nad. ZUS-1).

22. Sodišče je pri presoji utemeljenosti tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zavrnitev prošnje v delu, ki se nanaša na zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave, pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje ugotovilo, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da se v upravnem sporu, za katerega je tožeča stranka želela pridobiti BPP, izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, s katerem se izterjuje izvršljiva obveznost tožnice ugotovljena z izvršilnimi naslovi, ki se nanašajo na neporavnane obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost (prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do 7. 10. 2015, do dneva odjave prosilke iz obveznega socialnega zavarovanja), kar pomeni, da je tudi po presoji sodišča, glede na fazo upravnega postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, treba pritrditi zaključku tožene stranke, da tožeča stranka v tem upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh. Na podlagi takšne ocene organa za BPP je torej pravilna ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožeči stranki zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja BPP ni bila dodeljena, toliko bolj, ker tožnica v tožbi ne zatrjuje, da v upravnem postopku izdani sklep Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS), št. DT 4934-5569/2017-1 16 z dne 13. 1. 2017, ki se izpodbija v upravnem sporu št. IV U 96/2017, ni bil izdan na podlagi obveznosti iz izvršilnih naslovov navedenih v tem sklepu, niti ne zatrjuje, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, da je obveznosti navedene v tem sklepu že poravnala, ampak se zelo splošno sklicuje na pravico do dodelitve BPP v vseh fazah upravnega spora.

23. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je ugotovitev tožene stranke, ki se nanaša na zavrnitev pravnega svetovanja, neutemeljena. Tudi po presoji sodišča je bila ta oblika BPP z vložitvijo tožbe v upravnem sporu št. IV U 96/2017 izčrpana, substanciranih razlogov, zaradi katerih bi bilo v prej naveden upravnem sporu treba navedeno obliko dodeljene BPP odobriti tudi po vložitvi tožbe, pa tožnica ne navaja.

24. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na zavrnitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje. Tudi po presoji sodišča namreč procesne predpostavke za dodelitev zaprošene oblike BPP niso izpolnjene. V upravnem sporu št. IV U 96/2017 namreč še ni bilo odločeno, organ za BPP pa bi z dodelitvijo BPP, iz razlogov, ki jih navaja tožnik v tožbi (kratki roki za vložitev pravnega sredstva, trajanje postopka za dodelitev BPP in priprava za vložitev pravnega sredstva), presegel določbe BPP in razloge za njeno dodelitev.

25. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o tožbi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov (torej po vpogledu v tožničino prošnjo, vpogledu v sodni spis in priloge) in ocene, da dokazov ni treba ponavljati in dopolnjevati. Dokazni predlog za zaslišanje tožeče stranke pa je nesubstanciran, saj tožnica ni navedla, katero sporno ali neugotovljeno oziroma nepravilno ugotovljeno dejstvo naj bi se z njenim zaslišanjem dokazovalo, zato sodišče ni izvedlo niti tega predlagane dokaza.

26. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

27. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnica nositi svoje stroške.