Jedro

1. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - nateg vratnih mišic.

2. Strošek izvedenin je le eden izmed stroškov pravdnega postopka, zato ni razlogov za njegovo drugačno obravnavanje, kolikor tega ne opravičujejo posebne okoliščine konkretnega primera (prim. drugi odstavek 154. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo z dne 14.5.2004 se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožba tožene stranke zoper dopolnilno sodbo in popravni sklep z dne 15.6.2004 se zavrne in se izpodbijana dopolnilna sodba in popravni sklep potrdita.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 14.5.2004 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino 639.986,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.9.2003 do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka), ter zakonske zamudne obresti od zneskov: 2.247,00 SIT od 12.4.2003 do 16.12.2003 in 1.134,00 SIT od 27.3.2003 do 16.12.2003 (2. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (3. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo povrniti tožniku pravdne stroške v znesku

312.397,00 SIT (4. točka izreka) in sklenilo, da se pravdni postopek glede tožnikovega zahtevka v znesku 703.380,00 SIT s pripadki ustavi.

Z izpodbijanim popravnim sklepom z dne 15.6.2004 je sodišče prve stopnje sklep z dne 14.5.2004 popravilo tako, da se pravilno glasi: "Pravdni postopek glede tožnikovega zahtevka v znesku glavnice

703.380,00 SIT in glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice 300.000,00 SIT se ustavi". Z izpodbijano dopolnilno sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še zakonske zamudne obresti od glavnice 400.000,00 SIT od 10.9.2003 do

16.12.2003, v 15 dneh.

Zoper sodbo z dne 14.5.2004 sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka najprej predlaga izdajo popravnega sklepa in izdajo dopolnilne sodbe. Tožnik namreč ni umaknil tožbe za 703.380,00 SIT s pripadki, temveč za 300.000,00 SIT s pripadki, 403.380,00 SIT pa brez pripadkov, zato naj sodišče nadalje odloči tudi o zahtevku tožnika za prisoditev zakonskih zamudnih obresti od zneska 403.308,00 SIT.

Kolikor pa sodišče ne bo sledilo predlogu za izdajo dopolnilne sodbe in popravnega sklepa, pa je zgornje navedbe šteti za pritožbo zoper sodbo in sklep, saj tožnik tožbenega zahtevka ni umaknil, kot je v sklepu navedlo sodišče. Izpodbijano sodbo tožnik izpodbija v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče je namreč premalo vrednotilo dejstvo, da so tožniku ostale telesne bolečine v vratni hrbtenici ter glavoboli. Bolečine so sicer občasne, vendar vsakodnevne. Tožnik ima telesne bolečine pri mnogih vsakodnevnih opravilih in aktivnostih, kjer mora vrat držati v prisiljeni drži, bolečine pa mu preko vratu prehajajo še v roke, zato v 4. in 5. prstu obeh rok občasno občuti neprijetno mravljinčenje. Takšne bolečine se mu pojavljajo pri opravljanju vsakodnevnih gospodinjskih opravilih, pri športnih aktivnostih, tožnik pa ima telesne bolečine tudi ob vremenskih spremembah. Tožniku se tudi pojavljajo občasni glavoboli.

Sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo navedb tožnika o telesnih bolečinah. Pravilno je ugotovilo, da tožnik težjih gospodinjskih del ne opravlja, zmotno pa je zaključilo, da ne opravlja nikakršnih gospodinjskih del. Tožnik določena dela namreč občasno še opravlja in takrat se mu pojavijo lažje bolečine. Prav tako je sodišče spregledalo, da se tožniku pojavljajo bolečine pri fizičnih obremenitvah in vremenskih spremembah. V času zdravljenja je tožnik prestal vrsto neugodnosti. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri odškodnine sklicevalo zgolj na dejstvo, da tožnik v obravnavani nesreči ni utrpel poškodb skeleta, ni pa upoštevalo telesnih bolečin, ki jih pri tovrstnih poškodbah povzroča zaraščenje obmišičnega tkiva z brazgotinami. Tožnik ima tudi pogoste glavobole, vse do konca življenja pa bo vezan na protibolečinska sredstva, kar prvostopenjsko sodišče očitno ni ustrezno upoštevalo. Prisojenih 550.000,00 SIT ni primerna satisfakcija za doslej prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti, še predvsem upoštevajoč tožnikovo mladost. Sodišče prve stopnje je nadalje pri tožniku ugotovilo zmanjšanje življenjske aktivnosti, ko ne zmore več hitrih in sunkovitih gibov z vratom ter opravljati del v prisiljeni drži, vendar pa tega ni ustrezno vrednotilo. Tožnik ne more opravljati večjih fizičnih del, zato tudi ne more več opravljati dela natakarja. Sodiče prve stopnje je povsem prezrlo, da je tožnik zaradi obravnavane nesreče izgubil službo in si je zaradi omejitev tudi več ne more poiskati. Sledilo je zgolj navedbi izvedenca, da natakarsko delo fizično ni zahtevno. Prav tako tožnik več ne zmore del na vrtu, del vrta je tako ostal neobdelan.

Sklicevanje sodišča na dejstvo, da je vrt sicer v obdelavi tožnikove matere, pa je povsem neutemeljeno. Prav tako ne zmore pomoči očetu pri žaganju drv. V zvezi s športnimi aktivnostmi tožnik navaja, da je do škodnega dogodka brez težav dvigoval bremena tudi do 50 kg, kar pa sedaj očitno več ne zmore. To je potrdil tudi izvedenec dr. Slaček, ki je sicer v nadaljevanju dodal, da pa lahko dvigne bremena do 20 kg. Kolesari lahko le še kratek čas. Ne samo, da je zaradi posledic poškodbe sedaj športno skoraj neaktiven, s tem je izgubil tudi dobršen del družabne aktivnosti, kar je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sodišče prve stopnje pa neutemeljeno ni verjelo izpovedbam prič v zvezi s preostalo zmožnostjo ukvarjanja s športom. Gre za priče, ki tožnika najbolje poznajo in najbolje tudi poznajo aktivnosti, s katerimi se je ukvarjal in s katerimi se sedaj več ne ukvarja. Sodišče ne obrazloži, v čem naj bi bil interes navedenih prič za izid postopka. Tožnik ne ve, koga drugega bi lahko sicer predlagal za priče kot osebe, ki ga najbolje poznajo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zato zmotna.

Sodišče prve stopnje nenazadnje tudi ni ocenjevalo, da tožnik ne zmore opravljati gospodinjskih del več kot eno uro in da težje prenaša vreče s trgovine, saj mora v ta namen hoditi peš navkreber več kot 200 m, pri več kot 5 kg težkih vrečah pa čuti še večje bolečine. V okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče tega ni vrednotilo, prisojena odškodnina ne predstavlja primerne satisfakcije. Prisojena odškodnina je tudi kot celota prenizka, in sicer tožnik kot primerjavo navaja primere II Ips 27/99, II Ips 537/98 in II Ips 176/98. Tožnik se pritožuje tudi zoper obrestni del, saj sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od nespornega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 SIT, in zoper odločitev o pravdnih stroških. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati tožniku izvedenino v celotnem znesku, pri tem se sklicuje na nekatere sodne odločbe, in sicer na II Ips 93/2001, Cp 1481/2001 (Višje sodišče v Celju) ter dve sodbi Višjega sodišča v Ljubljani Cp 579/2003 in Cp 1766/2002. Tožniku tudi pripadajo zakonske zamudne obresti od plačanega predujma in doplačila izvedenine od datumov, ko je plačal predujem. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži nadaljnje plačilo odškodnine v višini 650.000,00 SIT s pp, od dne 17.12.2003 plačanega zneska

400.000,00 SIT pa še zakonske zamudne obresti od 10.9.2003 do

16.12.2003.

Tožena stranka sodbo izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. jo spremeni tako, da ugotovi, da je tožnik že prejel pravično odškodnino ter mu naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na temelju izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke določilo tožniku previsoko odškodnino, ki ne odraža dejanskega stanja, ugotovljenega tekom postopka, in tako podpira težnje, ki niso združljive z namenom odškodnine. Gre namreč za lažjo poškodbo, ki ne zapušča trajnih posledic in je znano, da se oškodovanci po takšnih poškodbah normalno vklopijo v vsakdanje življenje in delo. Sodišče je zaslišalo tožnika, izvedenca medicinske stroke in tri priče, ki pa so bile vse v povezavi s tožnikom, bodisi prijateljskem bodisi sorodstvenem. Tožena stranka je zato že na obravnavi oporekala njihovo verodostojnost, saj so vse imele interes pri pridobitvi odškodnine. Tožnik sam je v svoji izpovedbi navajal težave, katerih izvedenec ni potrdil, sodišče pa je kljub temu odmerilo visoko odškodnino. Tožena stranka še poudarja, da je tožnik, opozorjen na resnico izpovedal, da živi pri starših, katerim s svojim delom ne more pomagati, njegova tašča pa je zaslišana kot priča, prav tako opozorjena na resnico, izpovedala, da s tožnikom in njegovo ženo živijo v skupnem gospodinjstvu. To pomeni, da je tožnik napačno izjavljal o svojem položaju, kar kaže na njegov namen prikazati svoje težave hujše, kot so dejansko. Tožena stranka na tej podlagi dvomi o njegovi celotni izpovedbi.

V pravočasni pritožbi zoper dopolnilno sodbo in popravni sklep, ki ju izpodbija zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožena stranka navaja, da zamude ni povzročila. Tožena stranka je odškodninski zahtevek, ki ga je prejela 15.7.2003, obravnavala, in ponudila tožniku dne 29.7.2003 v poravnavo škode znesek 403.380,00 SIT, kar izhaja iz predložene ponudbe. Tožnik se z navedeno ponudbo ni strinjal, vendar o tem v vmesnem obdobju ni obvestil tožene stranke in je vložil to tožbo, katero je tožena stranka prejela

25.11.2003. Dne 17.12.2003 pa je nato tožniku izplačala nesporni del. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zavrne tožnikov zahtevek in mu naloži plačilo stroškov postopka s pp.

Pritožbe so bile vročene nasprotnima strankama v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo z dne 14.5.2004. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in v zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka na pritožbi tožene stranke ni odgovorila.

Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbama zoper sodbo z dne 14.5.2004: Glede višine odškodnine za telesne bolečine: Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je premalo vrednotilo dejstvo, da so tožniku ostale telesne bolečine v vratni hrbtenici ter glavoboli. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, da ima tožnik lažje bolečine tudi po končanem zdravljenju in to pri večjih obremenitvah (kamor po oceni pritožbenega sodišča spadajo tudi vremenske spremembe) in težjih opravilih, občasno pa tudi srednje hude, kadar opravlja težja fizična dela. Iz izvedenskega mnenja (l. št. 36), na katerem temeljijo tudi razlogi sodišča prve stopnje, torej ne izhaja, da bi imel tožnik vsakodnevne bolečine pri vsakodnevnih opravilih in aktivnostih.

Tožnik se sicer z izvedenskim mnenjem v tem delu ni strinjal, vendar pa novega izvedenca ni predlagal, temveč je predlagal le svoje zaslišanje v zvezi z bolečinami z vsakodnevnimi opravili. Ker je v tem primeru za ugotovitev tega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, bi lahko sodišče to dejstvo ponovno ugotavljalo le z novim izvedencem, ne more pa ugotavljanje tega dejstva nadomestiti zaslišanje tožnika. Iz izvedenskega mnenja je nadalje tudi razvidno, da je bila pri tožniku opravljena EMG preiskava na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo, ki pa ni ugotovila oslabelosti mišic ali nevroloških motenj; preiskava ni pokazala elektrofizioloških znakov za okvaro perifernih živcev na zgornjih okončinah. Ta preiskava torej ni potrdila tožnikovega zatrjevanja občutka mravljinčenja v predelu 4. in 5. prsta obeh rok (tožnik pa je tudi sicer izvedencu sam povedal, da teh mravljinčenj nima več; l. št. 34). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da se glavoboli na soncu pojavljajo in da jih je moč vzročno povezati s to nesrečo le pri intenzivni dalj časa trajajoči športni dejavnosti ali podobnem naporu, pri čemer pa se tožnik takim naporom praviloma ne izpostavlja. Ostalih občasnih glavobolov tožnika torej ni mogoče pripisati spornemu škodnemu dogodku. Napačna je trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ne opravlja nobenih gospodinjskih del. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik opravlja gospodinjska dela, vendar da njegovega soprispevka k gospodinjskim opravkom ni moč šteti za težje opravilo (stran 3, prvi odstavek, točka 3). Kot rečeno, pa iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi tožnik trpel kakršnekoli telesne bolečine pri vsakodnevnih gospodinjskih opravilih. Da bi zaraščanje obmišičnega tkiva z brazgotinami povzročalo posebne telesne bolečine poleg sicer v sodbi že ugotovljenih telesnih bolečin, iz izvedenskega mnenja ni razvidno, tožnik pa dopolnitve izvedenskega mnenja ni predlagal. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni posebej upoštevalo tega dejstva. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je tožnik bil na bolniškem staležu en mesec. Glede na ugotovljene prestane telesne bolečine, ki so po različih intenzivnostih trajale skupaj kar dobre štiri mesece, in glede na številne nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo (179. člen OZ). Sodišče je namreč pravilno upoštevalo merila iz citirane določbe (predvsem stopnjo bolečin in njihovo trajanje). Višina odškodnine za telesne bolečine v višini 550.000,00 SIT je po oceni pritožbenega sodišča glede na vse okoliščine primera primerna, zato sta tako pritožba tožeče stranke, ki izpodbija zavrnilni del, kot pritožba tožene stranke, ki izpodbija ugodilni del, neutemeljeni.

Glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na objektivnem izvedenskem mnenju, da poškodba ni povzročila zatrjevanih posledic, in sicer, da tožnik ni več sposoben opravljati poklica natakarja. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da se lahko edina težava pojavi pri dalj časa trajajočem tovrstnem delu (nad 6 ur), ko se lahko pojavijo bolečine v mišicah, kar pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine tudi ustrezno upoštevalo.

Tožeča stranka zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo, da je potrebno pri delu natakarja stati osem ur in se sklanjati. Izvedenec je nadalje tudi ugotovil, da lahko tožnik dviguje bremena do 20 kg. Da bi bilo delo natakarja povezano z dvigovanjem bremen, težjih od 20 kg, pa tožnik niti ni zatrjeval. Če tožnik ne bi bil sposoben opravljati svojega poklica, bi moral sprožiti ustrezen postopek za ugotavljanje njegove invalidnosti, česar pa tožnik ni storil. Samo kot neresnična se zato lahko izkaže trditev tožnika, da je zaradi obravnavane nesreče izgubil službo (pri čemer je tožnik celo sam izpovedal, da je dal sam odpoved; razlogi, da bi ga sicer zaradi predmetne nesreče odpustili, pa pritožbenega sodišča ne prepričajo) in si je zaradi omejitev tudi ne more več poiskati. Sodišče je sledilo izpovedi tožnika, da je njegovo delo na vrtu omejeno, predvsem pa, da je omejen pri večjih fizičnih delih, kamor pa tudi spada delo na vrtu in žaganje drv. Ugotovilo je sicer, da je delo na vrtu bilo v domeni predvsem njegove matere (da delo na vrtu ni opravljal tožnik sam, priznava tožnik tudi s tem, ko v pritožbi navaja, da je ostal le del vrta neobdelan), vendar pa je dejstvo, da je tožnik pri teh delih omejen, tudi ustrezno upoštevalo.

Tudi tožnikovo športno udejstvovanje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Ugotovilo je, da je bil tožnik kot mlad moški (v času nesreče star 23 let) športno zelo angažiran, saj se je ukvarjal tako z nogometom kot s tenisom, fitnesom, veliko pa je tudi kolesaril in hodil na dolge razdalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je njegova aktivnost okrnjena, vendar le do določene mere, ne pa v celoti, kot zatrjuje tožnik, zato je lahko tudi le deloma in v manjši meri izgubil del družabne aktivnosti. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da tožnik nima nobenih težav pri ukvarjanju z dotedanjimi športi pod pogojem, da ne pretirava, torej v trajanju 1-2 ur in ob zmerni intenzivnosti in glede dvigovanja bremen do 20 kg, lahko krajše kolesari ipd. Sodišče prve stopnje glede na objektivno strokovno izvedensko mnenje ni moglo slediti izpovedbam prič v tistem delu, ko so izpovedovale, da je tožnik svojo dotedanjo športno aktivnost v celoti opustil. Gre namreč za ugotovitve strokovne narave, ki pa jih lahko ugotavlja le oseba s strokovnim znanjem-izvedenec. Neutemeljeno zato tožnik očita sodišču prve stopnje, da brez razloga ni verjelo izpovedbam prič. Tudi če se tožnik s športi sicer dejansko ne ukvarja več, glede na izvedensko mnenje ni mogoče z gotovostjo ugotoviti vzročne zveze med opustitvijo športov in predmetno poškodbo. Da je tožnik pred škodnim dogodkom dvigoval uteži, težke 50 kg, pa tožnik tudi sicer niti ni zatrjeval, izpoved priče pa ne nadomesti potrebne trditvene podlage (7. člen ZPP). Glede na to, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi tožnika le v tistem delu, ki je podprta z izvedenskim mnenjem, tožena stranka neutemeljeno opozarja na neverodostojnost izpovedi tožnika in zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi se bolečine lahko pri tožniku pojavile pri znatno povečani obremenitvi telesa, npr. če bi tožnik hodil navkreber več ur nepretrgoma. V nasprotju z izvedenskim mnenjem se zato izkaže trditev tožnika, da težje prenaša vreče s trgovine, saj mora v ta namen hoditi peš navkreber več kot 200 m, kakšna bremena pa lahko tožnik nosi brez večjih težav, pa je bilo tudi pravilno ugotovljeno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do določenega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Neutemeljena je zato pritožba tožene stranke, da gre v konkretnem primeru za poškodbo, ki ne zapušča trajnih posledic. Sodišče je pravilno ocenilo izvedensko mnenje, na katerega pravdni stranki niti nista imeli bistvenih pripomb, razen tožeča stranka, na kar pa je bilo že odgovorjeno.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 500.000,00 SIT primerna in prisojena v skladu z določbo 179. člena OZ.

Tožeča stranka v pritožbi citira več primerov, na podlagi katerih naj bi sodišča za takšen obseg nepremoženjske škode prisojala bistveno višjo odškodnino. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je pri odmeri pravične denarne odškodnine treba upoštevati vse okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Pri tem je treba upoštevati temeljni načeli, in sicer načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v vseh v pritožbi tožeče stranke citiranih primerih za drugo oblike škode, in sicer za zvin vratne hrbtenice, medtem ko gre v konkretnem primeru za nateg vratnih mišic.

Pri primeru II Ips 27/99 je oškodovanka trpela 5 dni hude bolečine, pri čemer tožnik hudih bolečin ni trpel, oškodovanka v zadevi II Ips 537/98 je trpela srednje hude bolečine 4 tedne, tožnik 2 tedna srednje hudih bolečin, imela fizioterapijo 13 x, naš oškodovanec 7 x, hude bolečine pa je trpel tudi oškodovanec v zadevi II Ips 176/98. Tožnik zato konkretnega primera ne more v celoti primerjati s citiranimi primeri. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina skladna z omenjenimi načeli in merili, da so vse okoliščine primera pravilno ocenjene in da ni prezrta primerjava s tistimi primeri sodne prakse, v katerih je bil ugotovljen približno enak obseg škode (primerjaj II Ips 688/2003).

O stroških postopka: Stroški pravdnega postopka se odmerjajo po načelu uspeha in po načelu krivde. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki le ustrezen del stroškov izvedenine, ni pa dolžna povrniti izvedenine v celoti. Pri tem je treba namreč upoštevati dejstvo, da izvedenec ni potrdil vseh trditev tožeče stranke (da je npr. tožnik popolnoma nesposoben za delo natakarja, ipd.), zaradi neutemeljenih trditev pa je bilo delo izvedenca težje in zato tudi dražje (izvedencu je bilo zato priznanih tudi 600 točk za zahtevno izvedensko mnenje). Edino pravilno je torej, da stranki nosita te stroške v skladu z načelom uspeha v postopku. Ker je odločitev sodišča prve stopnje odvisna od konkretnega primera, je zato neutemeljeno sklicevanje tožnika na primere, ko je bila izvedenina priznana v celoti. Strošek izvedenin je namreč le eden izmed stroškov pravdnega postopka, zato ni razlogov za njegovo drugačno obravnavanje, kolikor tega ne opravičujejo posebne okoliščine konkretnega primera (prim. drugi odstavek 154. člena ZPP). Ravno zaradi okoliščin primera je sodna praksa na tem področju različna (po načelu uspeha je sodišče priznalo stroške tudi v zadevi II Cp 702/2004).

Tožnik nadalje neutemeljeno vztraja pri svoji zahtevi po povračilu zakonskih zamudnih obresti od plačanih zneskov izvedenin od njihovega plačila dalje. Zakonske zamudne obresti so namreč objektivna posledica zamude (378. člen OZ), tožena stranka pa s povračilom pravdnih stroškov ni mogla priti v zamudo pred dnevom njihove odmere, zato ji je dolžna plačati zakonske zamudne obresti šele od dneva odmere stroškov dalje.

Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje izdalo dopolnilno sodbo in popravni sklep, so pritožbena zatrjevanja tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno ustavilo postopek za 703.380,00 SIT z vsemi pripadki in da ni odločilo o zamudnih obrestih od nesporno plačanega zneska 400.000,00 SIT, brezpredmetna in pritožbeno sodišče na njih ni odgovarjalo.

Ob obrazloženem se izkažeta obe pritožbi zoper sodbo z dne 14.5.2004 za neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo ter izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke zoper popravni sklep in dopolnilno sodbo: Pritožba izpodbija tako popravni sklep kot tudi dopolnilno sodbo, vendar le-ta ne vsebuje razlogov v zvezi z odločitvijo o popravi sklepa. Pritožbeno sodišče je zato popravni sklep preizkusilo le glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Pri tem je ugotovilo, da teh kršitev ni bilo, zato je pritožbo zoper popravni sklep zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 400.000,00 SIT od 10.9.2003 do 16.12.2003. Tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova AO plus zavarovanja, torej iz naslova prostovoljnega pogodbenega zavarovanja. Zamuda za plačilo je za nesporni del nastala tako že po preteku 14 dni od prejema poravnalne ponudbe (primerjaj 2. in 3. odstavek 943. člena OZ). Tožeča stranka ni odklonila plačila predujma, temveč je zavrnila le poravnalno ponudbo tožene stranke, zaradi česar pa ni nastopila upniška zamuda.

Zakonske zamudne obresti so tako začele teči najkasneje 10.9.2003 (toženka je prejela poravnalno ponudbo že 14.7.2003) in prenehale teči 17.12.2003, ko je toženka izplačala tožniku nesporni del. Na navedeno stališče pa ne vpliva okoliščina, da se tožnik z navedeno ponudbo ni strinjal, vendar pa o tem v vmesnem obdobju ni obvestil tožene stranke. Slednje navedbe pa tudi sicer predstavljajo pritožbeno novoto (toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožeča stranka poravnalno ponudbo zavrnila), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper dopolnilno sodbo zavrnilo ter izpodbijano dopolnilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP. Nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, zato stroške pritožb krije vsaka sama. Pritožbeno sodišče pa je tudi odločilo, da tožena stranka krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-teh glede na vsebino odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebne stoške (prvi odstavek 155. člena ZPP).