Jedro

V Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča je dejavnost podzemnih in nadzemnih garaž izrecno uvrščena v skupino E, zato bi moralo biti tudi v obravnavani zadevi uporabljeno točkovanje v skladu z razvrstitvijo omenjene dejavnosti v navedeno skupino. Ista namembnost namreč ne more biti razvrščena v dve različni namenski skupini in se enkrat obravnavati v okviru skupine D kot storitvena dejavnost, drugič pa v okviru skupine E kot javna služba in storitev, in sicer v odvisnosti od tega, kateri subjekt opravlja to dejavnost, torej od lastnosti zavezanca za plačilo NUSZ.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT4224-02329/2012-061P z dne 20. 2. 2012 se odpravi v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za parkirna mesta na naslovih A., B., C., in D. ter E., in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2012 v skupni višini 326.682,14 EUR, in sicer od zemljišč, na katerih stojijo objekti na naslovih A., B., C., D. in E. Iz izreka odločbe izhaja, da je bila pri pri pretežnem delu zemljišč kot namembnost upoštevana uporaba za storitvene in trgovske namene, pri naštetih nepremičninah na A. in na C. stanovanjski namen ter pri zemljišču na E. poslovni namen. Odmera temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 130/03 in naslednji, v nadaljevanju Odlok).

Upravni organ druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodil in prvostopenjsko odločbo odpravil glede odmere NUSZ za nepremičnine na naslovu F. ter zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V preostalem delu je tožničino pritožbo zavrnil. V zvezi z zavrnilnim delom iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil NUSZ za zemljišča, na katerih stojijo objekti z namembnostjo parkirnih mest, pravilno odmerjen, s tem ko so bila tožničina stavbna zemljišča z namembnostjo garažnih hiš in parkirnih mest v skladu z 8. členom Odloka uvrščena v skupino D – za storitvene in trgovske namene. Pritožbeni organ na podlagi pojasnila k standardni klasifikaciji dejavnosti za področje 52 – skladiščenje in spremljajoče prometne dejavnosti, šifra in naziv postavke 52.210 – spremljajoče storitvene dejavnosti v kopenskem prometu, ugotavlja, da so parkirni prostori spremljajoča prometna dejavnost. Zato tožničinih parkirnih hiš ni mogoče uvrstiti v skupino E iz Odloka, ne glede na to, da je občina v to skupino pod šifro 99.8 uvrstila garaže (podzemne, nadzemne). Ker je treba te garaže razumeti kot javne garaže, pritožničinih parkirnih hiš mednje ni mogoče uvrstiti.

Tožnica je najprej vložila tožbo zaradi molka upravnega organa druge stopnje, saj je 5. 3. 2012 zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, o njej pa pritožbeni organ ni odločil v dveh mesecih. Zato ga je 8. 5. 2012 pozvala k izdaji odločbe, vendar pa do dneva vložitve tožbe, to je do 5. 6. 2012, o pritožbi ni bilo odločeno. Po prejemu drugostopenjske odločbe je tožnica izjavila, da vztraja pri vloženi tožbi razen v delu, v katerem je bilo odločanje o odmeri NUSZ za nepremičnino na naslovu F. vrnjeno na prvo stopnjo.

Glede odmerjenega NUSZ meni, da bi morale biti njene garaže in parkirna mesta uvrščena v skupino E – javne službe in storitve, saj so vanjo glede na namembnost uvrščene nadzemne in podzemne garaže. Poudarja, da se stavbna zemljišča razvrščajo glede na njihovo namembnost, ne pa glede na dejavnost, ki jo opravlja lastnik nepremičnin. Poleg tega je nedopustno različno obravnavanje zasebnih ponudnikov, ki tako kot tožnica opravljajo dejavnost oddajanja garaž, od izvajalcev iste gospodarske dejavnosti v okviru javne službe. Slednji bi NUSZ plačali za namembnost E (400 točk), medtem ko je bila tožnica razvrščena pod namembnost D in točkovana z 800 točkami. Meni, da izpodbijana odločba ni obrazložena, saj iz nje ne izhaja, ali je za območje, na katerem leži zemljišče, sprejet prostorski izvedbeni načrt, iz katerega bi bilo mogoče ugotoviti namembnost tega zemljišča. Poleg tega ji ni bila zagotovljena pravica udeleževati se ugotovitvenega postopka. V pritožbenem postopku je v zvezi z dopisom toženke z dne 27. 3. 2012, iz katerega izhaja, da je bila pritožba posredovana tudi MOL, res lahko pojasnila svoja pravna stališča, vendar pa ji tako dopisovanje ne zagotavlja pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo s prvostopenjsko odločbo v delu, ki se izpodbija s tožbo (torej brez odmere NUSZ za nepremičnine na F., NUSZ odmerjen ne le za zazidana stavbna zemljišča z namembnostjo „za storitvene in trgovske namene“, temveč tudi za zazidana stavbna zemljišča na A. in na C. s stanovanjsko namembnostjo ter na E. s poslovno namembnostjo. Ker tožnica v tožbi odmere NUSZ za stavbna zemljišča s stanovanjsko in poslovno namembnostjo obrazloženo ne izpodbija, saj je v zadevi sporen le izračun nadomestila za zemljišča, pri katerih je bila kot merilo uporabljena namembnost za storitvene in trgovske namene (skupina D), je sodišče tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

Ni sporno, da se odmera NUSZ v preostalem delu nanaša na stavbna zemljišča z objekti, v katerih so parkirna mesta (garaže), in sicer na naslovu A., B., C. in D ter E. NUSZ je bil torej odmerjen od zazidanih stavbnih zemljišč. Prvi odstavek 218. člena ZGO-1 določa, da se določbe prve alineje prvega odstavka 56. člena ZSZ, to je, da ostaja ZSZ/84 v veljavi v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ, uporabljajo samo za tista zazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen ZGO-1. Po drugem odstavku istega člena se kot zazidana stavbna zemljišča, za katera se odmeri NUSZ, štejejo zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture.

ZSZ/84 je dal v 61. členu pooblastilo občinam, da v svojih predpisih določijo merila za obračun nadomestila, pri čemer upoštevajo zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve za te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. V tej zadevi uporabljeni Odlok v 7. členu našteva merila, ki jih upošteva pri določitvi višine nadomestila, in sicer namembnost stavbnega zemljišča, njegovo lego (to je območje, v katerem se nahaja stavbno zemljišče) in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno infrastrukturo ter dejanske možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo. V 2. členu Odloka so opredeljena območja, na katerih se plačuje nadomestilo, določena pa so po kriterijih, ki upoštevajo lokacijske prednosti posameznih stavbnih zemljišč. Ta območja so označena z I, II, III, IV, V, VI ali VII. V skladu s 6. členom se stavbna zemljišča glede na namembnost razvrstijo v skupine A, B, C, D (storitveni in trgovski nameni), E (javne službe in storitve), F, G ali H, pri čemer je razvrstitev stavbnih zemljišč glede na namembnost v skupine razvidna iz priloge, ki je sestavni del tega odloka. V prilogi je dejavnost garaž (podzemnih, nadzemnih) uvrščena v skupino E. V 8. členu je določeno točkovanje zemljišč z različnim številom točk glede na njihovo uvrstitev v določeno skupino po namembnosti in glede na njihovo lego v enem od navedenih območij.

Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka tožničine garažne hiše oz. parkirna mesta uvrstila v območje II. (stavbna zemljišča v širšem mestnem središču), jim pripisala namembnost skupine D – za storitvene in trgovske namene ter jih na tej podlagi ovrednotila z 800 točkami iz 8. člena Odloka. Tako je ravnala kljub temu, da je dejavnost garaž izrecno uvrščena v skupino E, kar bi po 8. členu za zemljišča iz II. območja pomenilo 400 točk. Sodišče ugotavlja, da v skupini D ni namembnosti garažnih hiš, ampak je v tej skupini v prilogi pod šifro 52 navedena namembnost „skladiščenje in spremljajoče prometne dejavnosti“. Pritožbeni organ je uvrstitev tožničinih stavbnih zemljišč pod to namembnost razložil z uporabo pojasnil iz priloge II Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/07 in naslednji, SKD 2008). Priloga II v oddelku 52 – skladiščenje in spremljajoče prometne dejavnosti, skupina 52.2 – spremljajoče prometne dejavnosti, obravnava podrazred 52.210 – spremljajoče storitvene dejavnosti v kopenskem prometu in vanj med drugim uvršča obratovanje parkirnih prostorov ali garaž. Kot je razvidno iz pojasnila Mestne občine Ljubljana z dne 23. 3. 2012, ki je povzeto v drugostopenjski odločbi, naj bi se po stališču občine v skupino D uvrstile garažne hiše v primeru, če so v lasti gospodarskih družb in se uporabljajo za pridobivanje dobička za lastne potrebe, kot to velja v tožničinem primeru. Skupina E pa bi se uporabila v primeru, če bi zavezanka opravljala dejavnost javnih služb, dobiček pa bi pridobivala za javne potrebe. Ker je zavezanka gospodarska družba, ki opravlja dejavnost holdingov, po mnenju občine njenih zemljišč ni mogoče uvrstiti v skupino E. Na tej podlagi tudi pritožbeni organ v zaključku obrazložitve meni, da je garaže iz skupine E treba razumeti kot javne garaže, zaradi česar pritožničinih zemljišč ni mogoče uvrstiti v ta oddelek.

Sodišče se z navedenim stališčem ne strinja. Ker je v Odloku dejavnost podzemnih in nadzemnih garaž izrecno uvrščena v skupino E, bi moralo biti tudi v obravnavani zadevi uporabljeno točkovanje v skladu z razvrstitvijo omenjene dejavnosti v skupino E. Ista namembnost namreč ne more biti razvrščena v dve različni namenski skupini in se enkrat obravnavati v okviru skupine D kot storitvena dejavnost, drugič pa v okviru skupine E kot javna služba in storitev, in sicer v odvisnosti od tega, kateri subjekt opravlja to dejavnost, torej od lastnosti zavezanca za plačilo NUSZ. S tako razlago se v uporabo določb Odloka vnaša kriterij, ki ga ni mogoče obravnavati kot merila namembnosti stavbnega zemljišča. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-217/97 z dne 5. 3. 1998 navedlo, da 61. člen ZSZ/84 omogoča, da se poleg v njem navedenih kriterijev pri predpisovanju nadomestila določijo tudi drugi kriteriji, ki pa morajo biti v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom. Tako morajo biti ta merila povezana z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oz. slabostmi oz. z njegovo namembnostjo. Če občina določi merila, ki se ne tičejo stavbnega zemljišča in njegove rabe, so z zakonom predpisani pogoji s tem prekoračeni, takšni kriteriji pa nezakoniti. Navedeno stališče se sicer nanaša na uporabo meril pri predpisovanju nadomestila, vendar sodišče meni, da ga je mogoče uporabiti tudi pri razlagi določb predpisa v primerih, kakršen je obravnavani.

Glede na navedeno je uvrščanje stavbnih zemljišč z namembnostjo garažnih hiš enkrat v skupino D, drugič pa v skupino E glede na to, ali navedeno dejavnost opravlja „zasebni ponudnik“ ali javno podjetje oz. koncesionar, nezakonito. V obeh primerih se zemljišča uporabljajo za isto namembnost, to je za opravljanje dejavnosti garažnih hiš oz. parkirišč, ki jo vsak od teh subjektov opravlja na trgu zaradi pridobivanja dohodka. Tudi pojem javne garaže, ki naj bi po stališču pritožbenega organa sodila v skupino E, po mnenju sodišča lahko pomeni le to, da gre za garaže oz. parkirna mesta v njih, ki so dostopna vsem pod enakimi pogoji. Navedeno pomeni, da če se na zazidanih stavbnih zemljiščih izvaja dejavnost tovrstnih garažnih hiš, ni razloga, da tožničinih stavbnih zemljišč, ki imajo tako namembnost, ne bi uvrstili v skupino E. Vprašanje primernosti uvrstitve te namembnosti med javne službe in storitve v Odloku pa ni predmet presoje v upravnem sporu.

Ker je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbi v preostalem delu ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo glede odmere NUSZ za zazidana stavbna zemljišča z namembnostjo garažnih hiš oz. parkirnih mest (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in v tem obsegu zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Čeprav je tožnica s tožbo uspela le deloma, so stroški zanjo enaki kot v primeru, če bi uspela v celoti, zato ji je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila v višini 350 EUR. Ta je določen v drugem odstavku 3. člena Pravilnika za primer, če je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Navedeni znesek se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je to v obravnavanem primeru, poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).