Jedro

Določbe o višini dovoljene pogodbene obrestne mere med posamezniki so legitimne narave. Višjim dogovorjenim obrestim od dovoljenih sodišče ne daje pravnega varstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 60.699,52 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila skupaj s 4 % mesečnimi obrestmi, ki tečejo od 3.4.1996 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Proti sodbi se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo v nasprotju s tožbenim zahtevkom tožniku zakonite zamudne obresti od 3.4.1996 dalje, čeprav jih je zahteval šele od 21.4.1996 dalje. Nadalje naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju s tožbenim zahtevkom tožniku prisodilo 4 % mesečne obresti od prisojene glavnice, ne pa zakonite zamudne obresti, kot jih je tožnik vtoževal. V nadaljevanju pa v pritožbi toženec trdi, da mu je tožnik posodil le 32.000 DEM z dogovorjenimi 4 % mesečnimi obestmi, pri tem pa je toženec tožniku že vrnil 8.647,00 DEM iz naslova glavnice. Da je bilo posojeno le 32.000,00 DEM je v svoji izpovedbi potrdil tudi sam tožnik. Ob posojenem znesku 32.000,00 DEM sodišče ne bi smelo priznati tožniku sicer dogovorjene 4 % mesečne obresti, ker je to v nasprotju s 1. in 4. odst. 399. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Ta določba je kogentna in pogodbeni stranki s pogodbo ne moreta spreminjati. Rezultat prvostopne odločitve je takšen, da bi moral toženec, ki si je sposodil 32.000,00 DEM, od tega vrnil 8.647,00 DEM, tožniku plačati kar 240.416,22 DEM, kar pa je nedvomno oderuško. Toženec izpodbija stroškovni izrek, ker meni, da stroški tožeče stranke niso odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo. Pritožba je utemeljena. Toženec v pritožbi sicer nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je odločilo v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom. Pri tem očitno toženec spregleda modifikacijo tožnika v vlogi z dne 28.1.1999 na list.št. 32. S to modifikacijo je tožnik tako spremenil svoj tožbeni zahtevek, kot to izhaja iz izreka prvostopne sodbe. Ne glede na navedeno pa prvostopna odločitev ni pravilna. Pritožbeno sodišče se namreč v celoti strinja s pravnim stališčem pritožbe, po katerem je določba 399. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih kogentna. Pogodbena obrestna mera med posamezniki tako ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, če pa so dogovorjene s pogodbo večje obresti od dovoljenih, velja največja obrestna mera dovoljenih obresti. Višje obresti ne morejo uživati pravnega varstva. Ker je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo dogovorjene pogodbene obresti v višini 4 % mesečnih obresti je tako odločilo v nasprotju z navedeno materialnopravno določbo. Vendar pa pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje samo ne more ustrezno spremeniti, ker je tudi prisojena glavnica sestavljena z glavnice in pa obračuna obresti po 4 % mesečni obrestni meri, kar terja zaradi pravilne uporabe materialnega prava ustrezno ugotavljanje višine obrestnih mer za hranilne vloge v DEM na vpogled v spornem obdobju. Poleg tega pa ima pritožba tudi prav, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pomembnega dejstva, namreč ali je toženec tožeči stranki že vrnil 8.647,00 DEM, kot to trdi in kot je to tudi izpovedal zaslišan kot stranka. Glede te toženčeve trditve in ugovora sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča v razlogih sodbe. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je zato pritožbeno sodišče na podlagi 370. čl. ZPP/77 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškovne odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni posebej preizkušalo, ker je zaradi razveljavitve sodbe v glavni stvari razveljavilo tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP/77.