Jedro

V postopkih denacionalizacije pri uporabi določbe 1. odstavka 72. člena ZDen ni del ugotavljanja dejanskega stanja, ali je bila odškodnina dejansko izplačana, temveč le, da je bila določena v obliki in način, da je bila možna izterjava.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva ... št. ... z dne 27. 2. 2008 se odpravi in se zadeva vrne drugostopnemu organu v nov postopek.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo na pritožbo A.A. odpravil odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 26. 6. 2007 in jo nadomestil z izpodbijano odločbo. V 1. točki izreka je določil upravičencu do denacionalizacije pok. B.B. odškodnino za podržavljene nepremičnine, stanovanjsko hišo in zemljišče na nekdanjih parcelah št. 61/2 in 61/3 k.o. B., v višini 114.467,69 DEM; v 2. točki zavezal za izplačilo A.A.A. d.d.; v 3. točki pa postavil kot skrbnika za poseben primer A.A.. V obrazložitvi je navedel, da odločitev prvostopnega organa, ki je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil, ni pravilna. Stanovanjska hiša in zemljišče s parc. št. 61/2 in 61/3 k.o. B. sta bili podržavljeni B.B. z odločbo, št. ... z dne 11. 9. 1959, izdano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, iz posesti pa odvzeti z odločbo ... št. ... izdano dne 4. 2. 1963. Nato pa je Oddelek za finance Občinske skupščine C. na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57) dne 2. 12. 1963 izdal še eno odločbo, s katero je bilo odločeno, da se nepremičnine razlastijo za potrebe B.B.B., ter da se bo bivšemu lastniku določila zakonita odškodnina, ko bo postala odločba pravnomočna. Na drugi strani odločbe je z roko napisan uradni zaznamek, v katerem je navedeno, da je 10. 12. 1963 pravni zastopnik B.B. C.C. podal izjavo, da se bivši lastnik premoženja na razlastitveno odločbo ne bo pritožil, ker je bila pogodba o odškodnini in pogoji za izplačilo odškodnine ugotovljena in dogovorjena sporazumno med strankami. Iz 2. točke izreka odločbe Skupščine občine C., Komisije za odločitev razlaščene nepremičnine, št. ... z dne 22. 5. 1964, je razvidno, da je bila na podlagi Zakona o razlastitvi B.B. za razlaščeno nepremičnino priznana odškodnina v znesku 6.900.000,00 din. K odškodnini je bil sklenjen pogodbeni sporazum z dne 22. 11. 1963, ki pa ga upravni organ prve stopnje ni uspel pridobiti. V zadevi je sporno, ali je bila v času podržavljenja plačana odškodnina za odvzeto premoženje. Drugostopni organ meni, da bi morebitno izplačilo lahko temeljilo na uradnem zaznamku in na odločbi Skupščine občine C. z dne 22. 5. 1964, vendar uradni zaznamek neposredno ne potrjuje tega, da je bila upravičencu izplačana odškodnina ter da odločba ne izkazuje dejstva, da je bila odškodnina tudi dejansko izplačana. Upravni organ prve stopnje ni uspel najti odločbe o izplačilu odškodnine, niti kakšne druge listine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je bila odškodnina ob podržavljenju določena in izplačana. Predloženi dokazi o izplačilu odškodnine pa niso dokazi, ki bi potrjevali izplačilo odškodnine, temveč zgolj indici, ki kažejo, da bi sporna odškodnina utegnila biti izplačana. Upravni organ druge stopnje ugotavlja, da niti vlagatelji, niti upravni organ prve stopnje nista uspela pridobiti odločbe ali pogodbe o odškodnini, zaradi česar drugostopni organ šteje, da odškodnina ni bila določena. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča z dne 10. 2. 2005, iz katere izhaja, da so bile odškodnine, dane po Zakonu o razlastitvi iz leta 1957 nepravične, in imajo zato podržavljenja na podlagi tega zakona enak status kot tista, ki so bila izvedena na podlagi predpisov iz 3. člena ZDen. Glede na navedeno ustavno odločbo meni, da je pravilno stališče, da se šteje, da odškodnina ni bila dana, ker tudi v kolikor je bila, ni bila pravična. Vrednost podržavljenih nepremičnin je drugostopni organ izračunal na podlagi 44. člena ZDen in podzakonskih predpisov.

Tožnica izpodbija odločbo drugostopnega organa, in navaja, da je bila predmetna zadeva že predmet upravnega spora. Sodišče je s sodbo št. U 1486/2006 z dne 14. 11. 2006 ugodilo tožbi tožnice in napotilo prvostopni organ, da opravi vpogled v arhivsko dokumentacijo B.B.B., v katere korist je bila nepremičnina razlaščena, da bi se našle listine, ki dokazujejo, da je bivši lastnik B.B. prejel odškodnino za podržavljene nepremičnine. Meni, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je bivši lastnik prejel odškodnino, ki je presegala vrednost podržavljenega premoženja in mu zaradi tega iz naslova denacionalizacije ne pripada odškodnina. Odločitev prvostopnega organa temelji na odločbi Komisije za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine pri Skupščini občine C. št. ... z dne 22. 5. 1964, s katero je bila B.B. "glasom pogodbenega sporazuma o odškodnini z dne 22. 11. 1963" priznana odškodnina v višini 6.900.000,00 din. V 3. točki izreka pa je ugotovljeno, da je odškodnina v celoti izplačana bivšim lastnikom. Poleg tega se v spisu nahaja odločba Oddelka za finance OS C. št. ... z dne 2. 12. 1963 z uradnim zaznamkom odvetnika C.C.. Glede na obstoj navedenih listin je pravno zmotno in nerazumljivo stališče drugostopnega organa, da niti vlagatelj niti upravni organ prave stopnje nista uspela pridobiti odločbe ali pogodbe o odškodnini in da njena višina ni znana, zaradi česar šteje, da odškodnina ni bila določena. Sklicevanje na ustavno odločbo iz leta 2005 je neupravičeno in odveč. Ustavna odločba vsebuje le splošno ugotovitev, ki se kot pravna presumcija lahko upošteva v primerih, ko ne obstajajo nikakršni dokazi o odškodnini. V tej zadevi pa je v odločbi z dne 22. 5. 1964 jasno ugotovljeno, da je odškodnina v celoti izplačana, zato toženka ni imela nikakršne podlage za odločitev, ki je v nasprotju s tem dejstvom. Končno, tudi posredni dokazi kažejo na to, da je upravičenec prejel odškodnino, saj je očitno, da je gradil novo hišo z odškodnino, ki mu je bila izplačana konec leta 1963, ta pa je bila ustrezna in pravična. Izplačana odškodnina predstavlja 116,16 % vrednosti podržavljenih nepremičnin in se glede na določbo 1. odstavka 72. člena v celoti upošteva. V posledici tega pa upravičencu ne pripada nikakršna odškodnina iz naslova denacionalizacije. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in vrnitev zadeve drugostopnemu organu.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. v odgovoru na tožbo meni, da je odločitev drugostopnega organa pravilna, ker verodostojni dokazi o dejanskem izplačilu odškodnine v upravnem postopku niso bili pridobljeni. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila bivšemu lastniku za podržavljenje nepremičnine, stanovanjsko hišo in zemljišče na parc. št. 61/2 in 61/3 k.o. B. v izmeri 608 m2 določena in izplačana odškodnina.

Po vpogledu v upravni spis in razloge prvostopnega organa, ki je denacionalizacijski zahtevek zavrnil, ob uporabi 1. odstavka 72. člena ZDen, sodišče v celoti pritrjuje tožnici, da listine v upravnem spisu (odločba Oddelka za finance SO C., št. ... z dne 2. 12. 1963 z uradnim zaznamkom odvetnika C.C. z dne 10. 12. 1963 in odločba Komisije za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine pri Skupščini občine C., št. ... z dne 22. 5. 1964, v kateri je ugotovljeno, da je bila B.B. "glasom pogodbenega sporazuma o odškodnini z dne 22. 11. 1963 priznana odškodnina v višini 6.900.000,00 din in v 3. točki izreka te odločbe ugotovljeno, da je odškodnina v celoti izplačana) izkazujejo dejstvo, da je bila odškodnina v obravnavani denacionalizacijski zadevi določena in izplačana. Sodišče namreč ob dveh tako nedvoumnih dokazih ne more slediti razlogovanju drugostopnega organa, ki jih je dokazno ocenil kot indic. Iz odločbe z dne 2. 12. 1963 izhaja, da se bo odškodnina določila, ko bo odločba o razlastitvi pravnomočna, kasnejši uradni zaznamek in odločba z dne 22. 5. 1963 - organa, ki je bil pristojen za določanje odškodnin, pa izkazujeta, da je bila odškodnina sporazumno med strankami tudi določena (pogodbeni sporazum) in izplačana. Nepomembno ob navedenih dokazilih, ki s stopnjo gotovosti izkazujeta določitev in izplačilo odškodnine, je, da se v ugotovitvenem postopku ni našlo pogodbenega sporazuma. Njegov obstoj izhaja tako iz uradnega zaznamka kot odločbe z dne 22. 5. 1964. Ob navedenem pa sodišče zgolj še opozarja na stališče sodne prakse, da v postopkih denacionalizacije pri uporabi določbe 1. odstavka 72. člena ZDen ni del ugotavljanja dejanskega stanja, ali je bila odškodnina dejansko izplačana, temveč le, da je bila določena, v obliki in način, da je bila možna izterjava. V primeru pogodbene določitve (sporazuma med strankami) je bila izterjava tudi v času podpisa pogodbenega sporazuma mogoča. V kolikor bi bila navedba o pogodbi v odločbi z dne 22. 5. 1964 neresnična, pa bi bila lahko sama odločba predmet izpodbijanja. Dokazno breme o tem pa bi bilo na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki pa v postopku tega ni dokazal. K drugačni presoji dokazov pa po mnenju sodišča ne napotuje niti ustavna odločba, na katero se sklicuje organ. Kot navaja tožnica, Ustavno sodišče v tej odločbi podaja zgolj splošno ugotovitev, ki se kot pravna presumcija lahko upošteva v primerih, ko ne obstajajo nikakršni dokazi o odškodnini. V ponovljenem postopku reševanja pritožbe naj drugostopni organ upošteva stališče sodišča in v zadevi ponovno odloči. Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepravilno ugotovljeno ter je bilo posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba drugostopnega organa nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo drugostopnemu organu v ponoven postopek.

Pravni pouk temelji na odločbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.