Jedro

V obravnavanem primeru ni šlo za spremembo tožbe, ampak le za uskladitev tožbenih navedb s k tožbi priloženimi dokazi.

Odklapljanje kamionske prikolice, katere tako imenovana noga je težka od 25 do 30 kg in mastna, v temi, je delo v pogojih povečane nevarnosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v stroškovnem delu s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 430.151,60 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.06.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 26.764,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.003.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2004 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 308.524,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je še, da se zavrne višji tožbeni zahtevek za odškodnino v znesku 297.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2004 dalje do plačila. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik delavec tožene stranke in kot tak je utrpel nezgodo, v kateri si je poškodoval sredinec desne roke. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je do nezgode prišlo ob delu oziroma v zvezi z delom, saj je šlo za nezgodo med pomočjo drugemu delavcu tožene stranke po nalogu delodajalca, medtem ko je bil tudi sam tožnik na službeni vožnji.

Proti kondemnatornem delu sodbe pod točko 1 izreka se po pooblaščenki pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Po stališču tožene stranke so bile pravno pomembne okoliščine nepravilno in pomanjkljivo ugotovljene in na teh temelječi dejanski in pravni zaključki napačni. Glede tega, za poškodbo katerega prsta tožnik zahteva odškodnino, je po mnenju tožene stranke iz splošnih življenjskih izkušenj povsem jasno, da je tožnik vedel, kateri prst si je poškodoval, pa je kljub temu v tožbo zapisal, da zahteva odškodnino za poškodbo mezinca desne roke, ki ni bil poškodovan. Očitno je njegov pooblaščenec menil, da tožnik uveljavlja odškodnino zaradi poškodbe mezinca desne roke. Zato zdravniški izvid, v katerega je pomotoma v slovenskem jeziku zapisano, da gre za poškodbo mezinca, ni mogel biti razlog za pomoto, temveč je bila tožba napačno sestavljena, saj je bila volja tožnika preko pooblaščenca povsem jasno izražena in ni šlo za pomoto, temveč za zmoto pooblaščenca, ki pa je ni mogoče opravičiti, saj bi se pooblaščenec moral pri tožniku pozanimati, za kakšno poškodbo gre. Poleg tega pa pooblaščenec ne pojasni, zakaj je napako o zdravniškem izvidu odkril šele 19.3.2003, saj je z zdravniškim izvidom razpolagal že ob vložitvi tožbe. Tožena stranka ne glede na razlog za popravek tožbe meni, da gre za spremembo dejanske podlage tožbe, torej za spremembo tožbe. Ker je sodišče zavzelo stališče, da ne gre za spremembo tožbe, tudi ni obravnavalo ugovora tožene stranke zoper spremembo tožbe in tudi ne ugovora zastaranja spremenjenega tožbenega zahtevka. Tožena stranka je tudi navedbe v odgovoru na tožbo podala upoštevaje tožbeno navedbo, da si je tožnik poškodoval mezinec desne roke. Nadalje je po mnenju pritožbe napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin nastanka nezgode. Če se je mogoče strinjati z ugotovitvijo sodišča, da je šlo za poškodbo na delu, pa to ni mogoče glede ugotovitve, da je šlo za opravilo s povečano nevarnostjo in da je stanje povečane nevarnosti povzročila tožena stranka. Za objektivno odgovornost tožene stranke po stališču te ni pogojev. Prikolica in tovorno vozilo v mirujočem stanju na parkirišču, čeprav neosvetljenem, ne predstavljata nevarnega sredstva v smislu 173. člena ZOR. Priklapljanje prikolice na tovorno vozilo tudi ni obratovanje, ki bi normalno predstavljalo povečano nevarnost, zlasti ob upoštevanju izpovedi tožnika, da je šlo za manever, za katerega je bil dobro izkušen in da je postopek kot tak preprost in ga je delal vsak dan. Neka dejavnost lahko predstavlja povečano nevarnost le, če sta v rednem toku stvari oziroma zaradi načina opravljanja dejavnosti lahko ogrožena življenje in zdravje ljudi ali premoženja. Priklapljanje prikolice po lastni izjavi tožnika ni nobena umetnost. Tema in neosvetljenost parkirišča v konkretnem primeru po stališču tožene stranke ne more povzročiti stanja povečane nevarnosti, ker je potrebno to stanje presojati s stališča rednega teka opravljanja dejavnosti. Če sta tema in neosvetljenost, kot navaja tožnik, odločilno prispevali k nastanku nezgode in predstavljali vzrok povečane nevarnosti, pa ni ugotovljeno, da bi jim opravljanje dejavnosti v tako izjemnih okoliščinah odredila tožena stranka, niti da bi tožnik toženo stranko opozoril, da so pogoji dela takšni, da predstavljajo povečano nevarnost. To nevarnost bi, če že ni obvestil tožene stranke in zahteval navodil, lahko tožnik odpravil sam na način, kot je tožena stranka že navedla v odgovoru na tožbo. Lahko bi poklical avtocestno dežurno službo, saj bi bila vsaka vleka cenejša od zahtevane odškodnine. Lahko bi luč iz svojega tovornjaka usmeril tako, da bi bilo njegovo delovno polje dovolj vidno in varno, lahko bi počakal do dnevne svetlobe ali pa bi za pomoč drugemu vozniku poskrbel kako drugače. Tem možnostim ukrepanja tožniku v svojih vlogah ni oporekal in jih zato tožena stranka ni štela za sporne. Upoštevati pa bi jih moralo tudi sodišče ne glede na to, ali so dokazane ali ne. Vozniki so v pogojih neosvetljenega parkirišča delovali izključno po svoji volji, ugotovitev sodišča, da je do tega prišlo zaradi naloga direktorja tožene stranke pa je napačna. Priča T.H. je izrecno potrdila, da je bilo splošno navodilo direktorja tožene stranke le, da se ne sme prikolice puščati same, da pa je direktor tožene stranke rekel, da če rabi kaj počakati, naj se malo počaka in nato naprej. Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi bil direktor tožene stranke o teh okoliščinah glede parkiranja na neosvetljenem delu parkirišča sploh obveščen. Glede na to mu ni mogoče naprtiti bremena, da bi moral predvidevati, da bo tožnik parkiral na neosvetljenem ali slabo osvetljenem delu parkirišča. Gre za okoliščino, ki jo je po svoji volji oziroma krivdi povzročil izključno tožnik. Ta okoliščina pa je bila očitno odločilna za nastanek nezgode. Če je tožnik izbral takšne pogoje dela v temi in je videl, da prostor ni dovolj osvetljen, se od tožnika lahko zahteva, da je pri svojem delu še bolj previden. Tožena stranka meni, da je pogoj povečane nevarnosti in nezgodo povzročil izključno tožnik po svoji krivdi, zaradi česar je odgovornost tožene stranke izključena. Tožena stranka tudi meni, da dokazni predlog z navedbo okoliščine glede obstoja svetilke ni bil prepozen, ker je bil podan na tretjem naroku, saj je tožena stranka pojasnila, da se dokazi predlagajo v zvezi z izpovedmi prič na prejšnjem naroku. Priča H. je namreč izpovedala, da niso imeli svetilk. S tem je priča opravičevala delo v temi. Tožnik glede svetilke res ničesar ne navaja, navaja pa, da je moral zaradi neosvetljenega parkirišča delo opraviti v temi. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da bi se neosvetljenosti tožnik lahko izognil na različne načine, pri čemer res ne navaja svetilke, vendar pa gre za splošno znano dejstvo, da sodi med obvezno opremo tovornih vozil tudi svetilka. Če bi tudi pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da v konkretnem primeru gre za objektivno odgovornost tožene stranke oziroma da je podana njena krivdna odgovornost za povzročitev pogojev povečane nevarnosti, je po stališču tožene stranke tožnik k nastanku pogojev povečane nevarnosti ter s svojo premajhno previdnostjo pri delu prispeval najmanj enako kot tožena stranka in ne 15%, kot se ugotavlja v izpodbijani sodbi. Tožena stranka meni, da je sodišče glede višine odškodnine odločalo na podlagi nesklepčne tožbe, ki je brez tožbenega dejanskega temelja, zaradi česar bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Kdaj je tožena stranka na to opozorila, po stališču tožene stranke ni bistveno, saj mora na sklepčnost tožbe paziti sodišče samo. Tožnik je odškodninski zahtevek sicer specificiral po višini po posameznih postavkah škode, dejstev glede le-tega pa ni navedel. V primeru, ko gre za tožbeni zahtevek v zvezi nepremoženjsko škodo, mora tožnik navesti vse pravno relevantne elemente odškodninskega dejanskega stanu, in sicer ne le glede temelja odškodninske odgovornosti, temveč tudi glede odškodnine. Poleg dejstev, s katerimi utemeljuje obstoj temelja (škodni dogodek, nedopustna škoda, vzročna zveza, odgovornost) mora najkasneje na prvem naroku navajati tudi dejstva, ki so pravno relevantna za določanje same odškodnine po temelju in po višini. To so prizadetost, trajanje in stopnja bolečin, druge okoliščine primera. Brez navedenih navedb dejanske narave, s katerimi je opredeljen odškodninski zahtevek, sodišče ne more ugotavljati obstoja in obsega škode, niti s pomočjo izvedenca, saj se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo dosoja ne kot reparacija, temveč kot satisfakcija. Slednja pa mora biti individualizirana, sicer odškodnina ne more biti pravična. Vse navedeno pa v tožbenih navedbah tožnika manjka, razen, da tožnik zaradi poškodbe konice mezinca desne roke ne more opravljati vseh del kot jih je opravljal pred nezgodo. Glede telesnih bolečin, duševnih bolečin, skaženosti ter strahu ob nezgodi in za izid zdravljenja pa ni v tožbi nobenih navedb, niti glede tega, kakšne posledice so le-te povzročile tožniku oziroma kako jih je občutil, koliko časa so trajale, kakšna je bila intenziteta strahu ter kako se je vse to odražalo na tožnikovi duševnosti, saj je slednje pogoj za priznanje odškodnine za splošno zmanjšanje življenjskih sposobnosti. V podkrepitev pravkar navedenega se tožena stranka sklicuje tudi na stališče občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pravi: "Odmera pravičnih denarnih odškodnin za konkretne negmotne škode ni odmera enakih odškodnin za podobne škode. Ni dveh enakih negmotnih škod. Pri povsem enakih objektivnih znakih omejene gibljivosti ni mogoče govoriti o enakih negmotnih škodah, ker je ta škoda v osebni prizadetosti oškodovanca, torej v njegovih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih". Vse okoliščine mora stranka zatrjevati, z izvedencem pa dokazovati. Tožena stranka meni, da ugotovitve izvedenca ne morejo nadomestiti tožbenih navedb, zlasti ne po uveljavitvi prekluzivnega roka za navedbe in dokaze. Glede na odsotnost dejanske podlage za ugotavljanje višine pripadajoče odškodnine je po mnenju tožene stranke sodišče kršilo pravilo postopka, ko je pri ugotavljanju višine odškodnine upoštevalo ugotovitve izvedenca kot tožbeno podlago za odškodnino, za telesne bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti in za strah, pri strahu pa tudi tožnikovo izpoved. Tožena stranka tudi meni, da je dosojena odškodnina pretirano visoka, saj je potrebno upoštevati, da gre pri tožniku za mladega, zdravega, krepkega človeka in da gre za manjšo poškodbo konice prsta. Tožnik pa tudi sicer ni navedel, kakšne bolečine je utrpel. Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah. Glede na pritožbo zoper odločitev o glavni stvari se tožena stranka pritožuje tudi zoper sklep o odmeri stroškov postopka. Priglaša še stroške pritožbe.

Proti stroškovnem delu 1. točke izreka sodbe se pritožuje tudi tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pri pobotanju stroškov zagrešilo očitno računsko pomoto. Tožniku je sodišče odmerilo za 536.616,00 SIT, 88% od tega zneska pa znese 472.222,00 SIT, kar je sicer le malo več od izračuna sodišča. Toženi stranki je priznalo 12% njenih stroškov oziroma 42.071,00 SIT. Po pobotanju je torej tožnik upravičen do 430.151,00 SIT in ne le do 308.524,00 SIT. V pritožbi tožnik zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o stroških postopka. Iz obrazložitve stroškovne odločitve izhaja, da je sodišče stroške tožnika odmerilo na 536.616,00 SIT, torej mu je glede na 88% uspeh v postopku tožena stranka dolžna povrniti 472.222,00 SIT, kot pravilno navaja tožnik v pritožbi. Stroške tožene stranke je prvostopno sodišče odmerilo na 350.595,00 SIT, torej je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki glede na njen 12% uspeh v postopku 42.071,00 SIT. Po pobotanju stroškov je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 430.150,60 SIT (in ne le 308.524,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Pritožba tožnika je utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo v stroškovnem delu spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s pritožbo zoper sklep o stroških postopka uspela, ji je tožena stranka na podlagi določbe 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP dolžna plačati stroške njene pritožbe, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 26.764,00 SIT in obsegajo stroške takse za pritožbo zoper sklep (13.300,00 SIT), stroške za sestavo pritožbe (100 točk; glede na vrednost spornega predmeta ter upoštevaje, da se je tožnik pritožil zoper sklep o stroških), 2% materialnih stroškov in 20% DDV.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo zadostne dokaze za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja, na ugotovljeno dejansko stanje pa je materialno pravo glede odškodninske odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku v zvezi z delovno nezgodo, pravilno uporabilo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere po določbi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Tožena stranka v pritožbi najprej izpostavlja, da je dejansko podlago tožbe najprej predstavljala odškodnina zaradi poškodbe mezinca desne roke, kasneje pa je tožnik z vlogo uveljavljal odškodnino zaradi poškodbe sredinca desne roke ter da gre v takem primeru za spremembo tožbe. ZPP v 3. odst. 184. člena določa, da ne gre za spremembo tožbe, če tožeča stranka spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni šlo za spremembo tožbe, ampak le za uskladitev tožbenih navedb s k tožbi priloženimi dokazi, zato je prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da ugovor zastaranja tožbenega zahtevka ni utemeljen.

dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik kot voznik tovornjaka zaposlen pri toženi stranki. Dne 17.03.1999 je po avtocesti v Franciji vozil svoj tovornjak s prikolico, prav tako pa sta svoja tovornjaka s prikolicama vozila še dva druga voznika - delavca tožene stranke, ki sta bila kot priči zaslišana v tem postopku. Vozniku, ki je vozil zadnji, se je na avtocesti pokvaril njegov tovornjak, kar je direktor tožene stranke po mobilnem telefonu sporočil tožniku in priči H. ter jima naročil, naj gresta pogledat na mesto okvare. Tožnik in priča sta to tudi storila tako, da sta pustila H. kamion in tožnikovo prikolico na najbližjem parkirišču ter na mesto okvare šla s tožnikovim kamionom. Po izpovedbah vseh vpletenih so bili vozniki ves čas v stiku z direktorjem tožene stranke, ki jim je dajal navodila, kar je bila tudi siceršnja praksa ob morebitnih podobnih situacijah. Kasneje se je izkazalo, da okvare sami niso mogli popraviti, zato jim je direktor naročil, naj poiščejo servis, kar so tudi storili. Nadalje je direktor naročil, naj se tožnik in H. čimprej vrneta na kraj, kjer sta pustila kamion ter prikolico, da ne pride do kraje. Zato sta H. in tožnik odklopila prikolico okvarjenega tovornjaka, ki je bila v vmesnem času, ko so iskali servis, zaradi razbremenitve okvarjenega tovornjaka priklopljena na tožnikov kamion, pri tem pa je prišlo do tožnikove poškodbe sredinca desne roke. Nezgoda se je po izpovedbah zgodila med 3. in 5. uro zjutraj, ko je bila še tema. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tožnik in priče ravnali po navodilih in pritiskih direktorja tožene stranke. Z njim so bili ves čas v stiku po mobilnem telefonu, on jim je ukazal, da morajo pomagati zaostalemu tovornjakarju in da se morajo čimprej vrniti. Izpovedi tožnika in prič so tudi po stališču pritožbenega sodišča jasne in skladne, dokazna ocena prvostopnega sodišča pa pravilna. Do nezgode je prišlo ob delu oziroma v zvezi z delom, za takšno škodo pa odgovarja delodajalec po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Okoliščine poteka dogodkov in okoliščine, v katerih se je zgodila tožnikova poškodba prsta, so bile take, da je odklapljanje prikolice pomenilo delo v pogojih povečane nevarnosti. Nepomembno je, ali je bil direktor tožene stranke o temi oziroma neosvetljenosti parkirišča obveščen ali ne, pomembno je, da jim je bilo ukazano, naj se tožnik in H. čimprej vrneta na kraj, kjer sta pustila kamion in prikolico (to je nenazadnje potrdil tudi direktor tožene stranke), zato so prikolico odklapljali v temi (med 3. in 5. uro zjutraj). Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da tema in neosvetljenost parkirišča v konkretnem primeru ne moreta povzročiti stanja povečane nevarnosti, saj je šlo za manever odklapljanja kamionske prikolice, katere tako imenovana noga je po ugotovitvah sodišča prve stopnje težka od 25 do 30 kg in mastna, zato njeno odklapljanje v temi pomeni delo v pogojih povečane nevarnosti. Do dela v takih pogojih je prišlo zaradi pritiskov direktorja tožene stranke, da se voznika čimprej vrneta, zato so pritožbena navajanja, da bi si tožnik lahko tako ali drugače osvetlil prostor, kjer je odklapljal prikolico, neutemeljena, saj po izpovedih voznikov parkiranje na bolj osvetljeno mesto ni bilo možno, predvsem pa tožnik glede na natančne direktorjeve ukaze, naj gresta s H. takoj nazaj, ni smel ravnati po svoji volji, kar zatrjuje pritožba. Zato tudi ne drži, da si je tožnik sam izbral pogoje dela v temi in da je posledično sam kriv za nezgodo. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da četudi bi bil dokazni predlog glede svetilke pravočasno podan, kot tak še ne bi dokazoval, da je svetilka v tovornjaku dejansko bila, glede na med seboj skladne izpovedi, da svetilke v kamionu nobeden od zaslišanih ni videl. Nikakor pa ni splošno znano dejstvo to, da svetilka sodi med obvezno opremo tovornih vozil. Tudi ocene prispevka tožnika k nezgodi (15%) pritožbena navajanja, da je tožnik najmanj enako odgovoren kot tožena stranka, niso uspela izpodbiti, saj je sodišče natančno obrazložilo svojo oceno glede izkušenj tožnika in njegove previdnosti, o višji soodgovornosti tožena stranka s pritožbenimi navajanji, da je tožnik prispeval k nastanku pogojev povečane nevarnosti ter s svojo premajhno pazljivostjo, ni uspela prepričati pritožbenega sodišča. Pritožba še navaja, da je bila tožba nesklepčna glede višine, da ni tožnik podal nobenih dejanskih navedb glede posledic, prizadetosti, trajanja in intenzitete bolečin, sodišče pa je upoštevalo mnenje izvedenca kot tožbeno podlago. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožena stranka v tej smeri ugovarjala šele na četrtem naroku, pri tem pa se je do postavk škode, ki so sicer bile v tožbi posamezno navedene, opredelila že v odgovoru na tožbo. Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožba vsebovala vse navedbe glede temelja in tudi višine, saj je tožnik zatrjeval postavke negmotne škode in višino za posamezne telesne in duševne bolečine, ki jih je utrpel, ter s tem v zvezi predlagal izvedenca kot dokaz. Pritožba zato niti v tem delu ni utemeljena.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper ugotovljeno višino odškodnine in s tem v zvezi navaja, da je ta previsoka, ker da gre za mladega človeka in samo za en prst ter da tožnik ni zatrjeval utrpelih bolečin. Za slednje je pritožbeno sodišče že zgoraj pojasnilo, da to ne drži, po drugi strani pa ravno tožnikova mladost in poškodba pa čeprav "samo" enega prsta na roki upravičuje odškodnino v dosojeni višini. Sodišče je dosojeno višino odškodnine natančno in prepričljivo obrazložilo in s temi ugotovitvami se pritožbeno sodišče strinja, na drugi strani pa pritožba ničesar ne konkretizira glede posameznih postavk odškodnine, zato s samo pavšalno navedbo, da je odškodnina kot celota previsoka, tožena stranka ne more uspeti.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari pravilna, je neutemeljena pritožbena graja odločitve o stroških tega pravdnega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške svoje pritožbe (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče zaključuje, da niti uradoma upoštevane kršitve niti v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).