Jedro

Po določilu 116. člena SPZ so etažni lastniki tisti, ki sklenejo dogovor o delitvi stroškov, ki odpadejo na stavbo kot celoto, ne pa najemniki. Pravne naslednice družbe U. tožnici niso predložile drugačnega razdelilnika stroškov, zato jih ta zavezuje. Novi lastniki so šele za leto 2018 sklenili nov delilnik stroškov. Ta delilnik pa tožnica, odkar ga je prejela, tudi upošteva. Zato pritožnica z navedbo, da je tožnica spoznala, da lahko toženki za dobavo toplote zaračunava le 20 % delež, kar da izhaja iz njenega računa za leto 2018, ne more doseči drugačnega obračunavanja toplote za obdobje pred notifikacijo novega delilnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba potrdi.

II. Toženka sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da plača tožnici 2.169,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka) in ji povrne njene pravdne stroške v znesku 180,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je ugotovilo, (1) da je tožnica od leta 1992 dalje na podlagi pogodbe o dobavi toplote, sklenjene z delniško družbo H., od leta 2004 dalje pa na podlagi pogodbe, sklenjene z delniško družbo U., na odjemno mesto na naslovu N. 6 v Ljubljani, dobavljala toploto; (2) da je ta družba leta 2004 vse prostore na N. oddala v najem trem družbam: D. d. o. o., I. d. o. o. in C. d. o. o.; (3) da je prostore, ki jih ima danes v lasti toženka (ID 001 in ID 002), kar v naravi predstavlja (tudi) 404,69 metrov veliko klet, do tedaj uporabljala C. d. o. o., na katero je odpadel 57 % delež od skupnih količin, ki so bile dobavljene v skupno toplotno postajo; (4) da je toženka od leta 2010 do 2016 redno plačevala izstavljene račune za 57 % dobavljene energije; (5) da je leta 2016 prenehala s plačevanjem, ne da bi za to navedla razlog; (6) da tožnica zahteva plačilo energije, dobavljene v obdobju od 25. 3. 2017 do 27. 11. 2017; (7) da tožnica toplote ne dobavlja v posamezni del stavbe, pač pa v stavbo kot celoto do merilne naprave, ki se nahaja v toplotni postaji, katera je v lasti odjemalcev; (8) da se obratovalni stroški delijo med posamezne etažne lastnike po zadnjem veljavnem delilniku stroškov, ki ga dogovorijo oziroma je uveljavljen med etažnimi lastniki; (9) da je zadnji razdelilnik stroškov za odjemno mesto na N. 6 tožnici posredovala družba U. leta 2004, ki je bila takrat 100 % lastnica stavbe, zanjo pa je to storila L. A. kot zakonita zastopnica U. d. d. in med drugim (10) da je bil posamezni del nepremičnine z ID znakom 001 v lasti toženke v celotnem letu 2017 ogrevan iz lastne toplotne črpalke, njen posamezni del z ID znakom 002 pa se ogreva iz skupne toplotne postaje.

3. Ob sklicevanju na 80. člen Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju SON), po katerem tožnica dobavlja energijo do merilne naprave, ki se nahaja v kotlovnici posamezne stavbe, na 73. člen SON, po katerem se nastali skupni obratovalni stroški delijo med etažne lastnike glede na zadnji veljavni delilnik stroškov, na 116. člen SPZ, po katerem dogovor o delitvi stroškov, ki odpade na stavbo kot celoto, sklenejo etažni lastniki (ne pa najemniki) in na peti odstavek 37. člena splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje MOL (v nadaljevanju: Splošni pogoji), po katerem v primeru univerzalnega pravnega nasledstva univerzalni pravni naslednik vstopi v pravice in obveznosti iz pogodbe o dobavi in odjemu toplote, sklenjene med dosedanjim odjemalcem in distributerjem toplote, je upoštevajoč, da je univerzalni pravni naslednik odjemalca dolžan takoj po nastanku spremembe obvestiti distributerja toplote o nastali spremembi, sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

**Pritožba toženke in odgovor tožnice**

4. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne ter tožnici naloži v plačilo vse toženkine stroške postopka, s pritožbenimi stroški vred.

5. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

**K odločitvi o pritožbi**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožbeni zahtevek tožnice se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po tistih določbah ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti (495. člen ZPP v zvezi s 30. poglavjem tega zakona).

8. V pritožbenem postopku je sodbo, izdano po postopku za spore majhne vrednosti, možno izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 2. točki te obrazložitve, vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

9. O pritožbi proti sodbi je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

10. Pritožnica je sama navedla, da je izvršilno sodišče 24. 5. 2018 izdalo sklep VL 33076/2018, s katerim je svoj sklep o izvršbi (z dne 23. 4. 2018) v celoti razveljavilo. Zato je pravdno sodišče ravnalo pravilno, ko je po pravnomočnosti tega sklepa nadaljevalo postopek z obravnavanjem glavne stvari. Upoštevajoč z novelo E spremenjeno določilo 436. člena ZPP1, je pravno zmotno pritožbeno stališče, da zato, ker tožnica po razveljavitvi sklepa o izvršbi ni postavila določenega zahtevka, sodišče o zahtevku tožnice ne bi smelo odločiti odločiti, češ da ga sploh postavila ni.

11. Drži navedba tožnice v odgovoru na pritožbo, da so sodišča o povsem identičnih tožbenih zahtevkih tožnice in enakih ugovorih toženke doslej že dvakrat odločala in obakrat v celoti ugodila tožnici. S sodbo I Pg 1339/2017 je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo o zahtevku tožnice na plačilo dobavljene toplote v obdobju od 23. 2. 2016 do 23. 11. 20162. S sodbo II Pg 105/2019 z dne 13. 9. 2019 pa je Okrožno sodišče v Kopru odločilo o tožbenem zahtevku tožnice na plačilo dobavljene toplote v obdobju od 22.11. 2017 do 20. 8. 20183. Tako v sodbi VSL II Cpg 9/2018 z dne 11. 7. 2018 kot v sodbi VSK Cpg 187/2019 z dne 17. 12. 2019 je bilo že odgovorjeno na vse pritožbene navedbe, bolj ali manj ponovljene tudi v tej pravdi. Predmet spora te pravde je pa je obdobje od 25. 3. 2017 do 27. 11. 2017. 12. Svojo odločitev, da so po izbrisu delniške družbe U., ki je bila ob sklenitvi pogodbe o dobavi toplote 19. 10. 2004 izključna lastnica nepremičnin na naslovu N. 6 v Ljubljani, dobavljeno toplotno energijo dolžni plačevati pravni nasledniki izbrisane družbe, je sodišče prve stopnje oprlo na določilo petega odstavka 37. člena Splošnih pogojev. Pravilno je pojasnilo, da so po določilu 116. člena SPZ etažni lastniki tisti, ki sklenejo dogovor o delitvi stroškov, ki odpadejo na stavbo kot celoto, ne pa najemniki. Ugotovilo je, da pravne naslednice družbe U. tožnici niso predložile drugačnega razdelilnika stroškov in presodilo, da jih zato zavezuje. K temu je dodalo, da so tja od leta 2010 do 2016 te stroške pravne naslednice plačevale glede na ključ, po katerem na toženko odpade 57 % vse dobavljene toplote v odjemno mesto. S sklicevanjem na določilo 43. člena Splošnih pogojev4, da je posamezni odjemalec tisti, ki se z dobaviteljem dogovori o pogojih plačevanja in s tem tudi o odstotku plačevanja, pritožnica ne more doseči drugačne uporabe 116. člena SPZ.

13. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da so novi lastniki N. 6 šele za leto 2018 sklenili nov delilnik stroškov. Ta delilnik pa tožnica, odkar ga je prejela, tudi upošteva. Zato pritožnica z navedbo, da je tožnica spoznala, da lahko toženki za dobavo toplote zaračunava le 20 % delež, kar da izhaja iz njenega računa za leto 2018, ne more doseči drugačnega obračunavanja toplote za obdobje pred notifikacijo novega delilnika. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do navedb toženke, da sedaj prejema nižje račune, ni opredelilo.

14. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na (nedefiniran) delilnik, iz katerega naj bi izhajalo, da so bili deleži razdeljeni D. 15 %, I. 28 %, C. 57 %, iz drugega dela tega istega delilnika pa naj bi izhajalo, da so bili deleži drugačni in sicer D. 42 %, I. 28 % in C. 30 %. Iz dopisa (brez datuma, v prilogi A5), ki ga je direktorica U. d. d. naslovila na tožnico, je razvidno, da želi doseči, da se družbi C. (pravni naslednici toženke) ki mora sicer poravnati po 57 % vseh stroškov tožnici, le za en račun (št. 02052997) prizna nižji odstotek, kot pravilno poudarja tožnica v odgovoru na pritožbo.

15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP9), saj niti ob uradnem preizkusu te sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.

1 Drugi odstavek 436. člene ZPP: Če toženec vloži obrazložen ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. 2 Pritožbeno toženke je Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju VSL) s sodbo II Cpg 9/2018 z dne 11. 7. 2018 zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. 3 Pritožba toženke proti tej sodbi je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru (VSK) Cpg 187/2019 z dne 17. 12. 2019 zavrnjena, prvostopenjska sodba pa potrjena. 4 Splošni pogoji so se uporabljali do 31. 12. 2016