Jedro

Četudi so izdani pogoji za izdajo plačilnega naloga, je treba izdati odločbo o prekršku, če prekrškovni organ pozove kršitelja na pisno izjavo kršitelja, saj s tem dejanjem v hitrem postopku zbira dejstva in dokaze, kar pomeni, da ni več možna izdaja plačilnega naloga, ampak odločba o prekršku.

Izrek

I. Pritožbi prekrškovnega organa se deloma ugodi in se v izpodbijani sodbi izrek spremeni tako, da se beseda »odpravi« nadomesti z besedo »spremeni tako, da se«. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo ugodilo in odpravilo odločbo ter ustavilo postopek na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ZP-1. Odločilo je še, da se sodna taksa ne odmeri, stroški postopka v zvezi z zahtevo za sodno varstvo pa bremenijo proračun.

2. Zoper odločbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi kršitve materialnih določb 55., 56., 57. ter 65. člena Zakona o prekrških ZP-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 65. člena ZP-1, ki izrecno določa, v katerih primerih lahko sodišče odločbo odpravi. V izreku pa je le navedlo, da se postopek ustavi, ne da bi konkretiziralo storilcu očitano kršitev. Meni, da sodišču ni znana ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, da četudi so izdani pogoji za izdajo plačilnega naloga, je treba izdati odločbo o prekršku, če prekrškovni organ pozove kršitelja na pisno izjavo kršitelja, saj s tem dejanjem v hitrem postopku zbira dejstva in dokaze, kar pomeni, da ni več možna izdaja plačilnega naloga, ampak odločba o prekršku. Zakon ne prepoveduje, da prekrškovni organ navkljub izpolnjenim pogojem za izdajo plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1, po pozivu kršitelja na izjasnitev, izda odločbo o prekršku. Če je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da storilec na morju tega dne ni bil, bi moralo v dokaznem postopku po pravilih rednega sodnega postopka izvesti zaslišanje storilca in ribiškega inšpektorja, ki je prekršek zaznal. Registrska številka plovila iz katerega se je vršil nezakonit ribolov pa ni zakonski znak očitanega prekrška. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zagovornica kršitelja je odgovorila na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, vlagatelju zahteve za sodno varstvo pa povrne stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Storilcu se očita, da je dne 14.8.2016 ob 5.50 uri na področju gojitvenih objektov D. R., vezan na gojitvene sode, iz plovila izvajal prostočasni ribolov in s tem storil prekršek po 3. točki drugega odstavka 52. člena ZMR-2. V predmetni zadevi je bil prekršek ugotovljen s tehničnim sredstvom – daljnogledom povečave 20 x 60 s stabilizatorjem (uradni zaznamek v spisu). Prvi odstavek 57. člena ZP-1 določa, da se izda plačilni nalog, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna, ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Plačilni nalog se kršitelju, če je ta navzoč, vroči takoj na kraju prekrška. Pritožnik nima prav, ko trdi, da četudi so izdani pogoji za izdajo plačilnega naloga, je treba izdati odločbo o prekršku, če prekrškovni organ pozove kršitelja na pisno izjavo kršitelja, saj s tem dejanjem v hitrem postopku zbira dejstva in dokaze, kar pomeni, da ni več možna izdaja plačilnega naloga, ampak odločba o prekršku. Prvi odstavek 57. člena ZP-1 namreč kot dolžno ravnanje pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa določa vročitev plačilnega naloga kršitelju na kraju prekrška, če je kršitelj na kraju prekrška navzoč. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da inšpektor storilcu na kraju ni predočil prekrška, kar bi bil dolžan storiti, oziroma ni obdolženca kako drugače identificiral. Res je, da je prekrškovni organ storilcu nato poslal obvestilo o dejstvih in okoliščinah, vendar s tem ne more sanirati seznanitve kršitelja na kraju prekrška kot dolžnostnega ravnanja pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa. Pritožba zaključka, da ni dokazano, da je prekršek storil kršitelj, zato ne zamaje. Pritožnik ima nadalje prav, ko trdi, da registrska številka plovila ni zakonski znak očitanega prekrška, kar pa sploh ni bistveno. Saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zgolj poudarilo, da bi lahko identifikacijo storilca presojalo tudi preko ugotovljene registrske številke plovila. Pritožba pa ima prav, ko opozarja na napako v izreku izpodbijane odločbe, in sicer je sodišče zapisalo, da se odločba »odpravi«, namesto pravilno (kakor smiselno nedvoumno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe) »spremeni tako, da se«, zato je glede slednjega pritožbeno sodišče izrek izpodbijane sodbe spremenilo, kakor izhaja iz izreka (9. odstavek 163. člena ZP-1).

6. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo v preostalem nespremenjenem a izpodbijanem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.