Jedro

Tožba je vložena pravočasno v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1, in sicer v 30-dneh od vročitve pritožbene odločbe.

Ker SOD d.d. in vsi pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca, razen tožnika, soglašajo z vračilom premoženja v obliki odškodnine v obveznicah, pri čemer SOD d.d. tudi nima pripomb na ugotovljeno vrednost deleža podržavljenega premoženja podjetja ter da je bila vrednost neto aktive, na katero je upravni organ tudi v predmetnem postopku vezan, že ugotovljena v denacionalizacijskem postopku ter da je bil tudi v navedenem denacionalizacijskem postopku upravičenki njen 75 % delež podjetja vrnjen v obliki odškodnine v obveznicah SOD d.d., je glede na povedano je upravni organ prve stopnje imel podlago za izdajo izpodbijanega upravnega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ odločil, da se upravičencu A.A., ob podržavljanju državljanu LR Slovenije in jugoslovanskemu državljanu, vrne podržavljeno premoženje podjetja „B.“ v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD d.d.), in sicer njemu lastni 25 % delež na nepremičnem premoženju v višini 198.014,00 DEM in na premičnem premoženju v višini 15.883,00 USD oziroma 23.227,50 DEM (1. točka izreka); da je zavezanka SOD d.d. dolžna izročiti obveznice začasni skrbnici za poseben primer C.C. v treh mesecih po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka); da se za začasno skrbnico za posebni primer postavi C.C. (3. točka izreka); da se zahtevek tožnika za vračilo v naravi oziroma za dodelitev nadomestnih nepremičnin za tam navedene številke parcel zavrne (4. točka izreka); da se zavrže pritožba tožnika zoper dopis SOD d.d. (5. točka izreka); da začasna prepoved vsakršnega razpolaganja z navedenimi parcelami preneha veljati (6. točka izreka) ter da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (7. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bila v predmetni zadevi denacionalizacije premoženja po upravičencu A.A. že izdana delna odločba z dne 10. 10. 2006, s katero so bile nepremičnine po sedanjem stanju parc. št. 2178/2, 2176 in 2127 (del), vse k.o. ..., upravičencu vrnjene v naravi. Zoper navedeno delno odločbo sta vložila pritožbo tako tožnik, kot tudi za vračilo v naravi zavezana stranka Občina D. Z odločbo pritožbenega organa je bila pritožba tožnika zavrnjena, pritožbi Občine D. pa je organ druge stopnje ugodil in delno odločbo z dne 10.10. 2006 odpravil in o zadevi odločil sam z vrnitvijo nepremičnin upravičencu v naravi. Zoper odločbo druge stopnje sta vložila tožbo tako upravičena kot zavezana stranka. Upravno sodišče je s sodbo I U 1029/2009 z dne 23. 2. 2010 tožbo tožnika zavrnilo, tožbi Občine D. pa je ugodilo in zadevo vrnilo organu druge stopnje v ponovno odločanje. Iz navedene sodbe Upravnega sodišča med drugim izhaja, da je bila vrednost neto aktive ugotovljena že z odločbo Upravne enote Maribor z dne 13. 12. 2000, ki je postala pravnomočna 3. 1. 2001, s katero je bila vrednost neto aktive ugotovljena v znesku 792.059,00 DEM za nepremično premoženje in 63.535,00 USD za premično premoženje oziroma skupno 452.564,17 EUR. Sodišče v omenjeni sodbi še navaja, da je bil z navedeno odločbo 75 % lastnici podjetja „B.“ vrnjen delež podjetja v obliki obveznic SOD d.d. in je upravni organ glede neto aktive vezan nanjo tudi v obravnavanem primeru. Organ druge stopnje je v svoji odločbi z dne 5. 5. 2010 delno odločbo z dne 10. 10. 2006 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V svoji odločbi ugotavlja, da je po stališču sodišča osrednje vprašanje ugotovitvenega postopka - vrednost neto aktive - že rešeno ter da upoštevaje navedeno po njegovi presoji v tej zadevi niso več izpolnjeni pogoji za odločanje z delno odločbo. V zvezi z (ne)vračanjem spornih parcel v naravi, kar zahteva tožnik, organ v izpodbijanem aktu navaja, da parc. št. 2183, k.o. ..., predstavlja vodno površino - jezero, ki ne more biti predmet vračila v naravi. Vračilu v naravi pa nasprotuje tudi Občina D., ki je navedla, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki se nahajajo na območju Zf - območje javnega zelenja, na katerem je možno le urejanje večjih parkovnih površin z mikrourbano opremo. Sicer pa izpostavlja, da je določenim, tam naštetim, parcelam z lastnimi investicijami Občina D. povečala vrednost nepremičnin, zaradi česar v primeru, da bi pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca zahtevali vračilo zemljišč v naravi, le-ta zahteva vračilo razlike v vrednosti. Prvostopenjski organ glede na dejstvo, da SOD d.d. nima pripomb na ugotovljeno vrednost deleža podržavljenega premoženja podjetja, da je 75 % delež podjetja že bil vrnjen v obliki odškodnine v zadevi E.E. in v skladu z napotili organa druge stopnje, ki se je tudi že izrekel glede nesoglasja med pravnimi nasledniki ter napotil, da se izda enotna odločba, zavzema stališče, da ni ovir za vračilo premoženja v obliki odškodnine. Navaja tudi, da vsi pravni nasledniki, razen tožnika, soglašajo oziroma zahtevajo vračilo premoženja v obliki odškodnine v obveznicah SOD d.d. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 22. 5. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopno odločbo zavrnil. Tožnik v tožbi in ostalih vlogah navaja, da se upravni organ opira na dejstva, ki nimajo zveze z vračanjem kapitala, to je dokapitalizacija obstoječih, že vrnjenih parcel A.A. Meni, da ugotovljenih zavor pri vračanju z dokapitalizacijo ovrednotenih parcelnih delov v solast ni. Sklicuje se tudi na „identifikacijo, urejeno po uradni dolžnosti“. Smiselno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Stranka z interesom SOD d.d. v odgovoru na tožbo navaja, da tožba nima vseh potrebnih sestavin, saj ne vsebuje predloga, kako in v čem naj se izpodbijani upravni akt odpravi, poleg tega pa tudi niso jasni razlogi, zaradi katerih tožnik izpodbija odločbo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Stranka z interesom F.F. v odgovoru na tožbo navaja, da navedbe v tožbi niso razumljive. Dokapitalizacijo tožnik omenja v nerazumljivi zvezi, prav tako se nedoločno sklicuje na identifikacijsko listino. S svojim postopanjem nedopustno zavlačuje postopek vračanja denacionaliziranega premoženja in pravnim naslednikom povzroča škodo. Izpostavlja, da ostali pravni nasledniki s tožnikom soglasja glede oblike vračanja niso mogli doseči, ker komunikacija z njim ni mogoča in so zaradi njegovega destruktivnega obnašanja pogosto nemočni. Predlaga zavrženje oziroma zavrnitev tožbe.

Ostale stranke z interesom (G. Občina D. in H., ki jo zastopa I.) odgovora na tožbo niso podale.

Tožba ni utemeljena.

V okviru predhodnega preizkusa tožbe sodišče ugotavlja, da je tožba vložena pravočasno v skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer v 30-dneh od vročitve pritožbene odločbe. V tožbi je tožnik navedel svoje podatke ter odločbo, ki jo izpodbija, razložil (sicer res pavšalno in nekonkretizirano), zakaj toži ter tudi predlagal odpravo izpodbijanega upravnega akta. Tako sodišče sodi, da ima predmetna tožba vse sestavine, da jo sodišče lahko obravnava po vsebini. Pri tem izpostavlja, da v upravnem sporu sodišče praviloma odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta. Takšno odločanje pa lahko temelji tudi samo na presoji pravilnosti uporabe procesnih in materialno pravnih predpisov.

V obravnavanem primeru gre za denacionalizacijo 25 % deleža podržavljenega podjetja „B.“ upravičencu A.A. Prvostopenjski organ je izpodbijani upravni akt izdal v ponovljenem postopku ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča RS I U 1029/2009 z dne 23. 2. 2010 in odločbe Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (prej Ministrstvo za gospodarstvo) z dne 5. 5. 2010. Upravno sodišče je v omenjeni sodbi zavzelo stališče, da je upravni organ v postopku vračanja podržavljenega podjetja „B.“ A.A. vezan na vrednost neto aktive tega podržavljenega podjetja, ki je bila ugotovljena v znesku 792.059,00 DEM za nepremično premoženje in 63.535,00 USD za premično premoženje oziroma skupno 452.564,17 EUR, že z odločbo Upravne enote Maribor z dne 13. 12. 2000, ki je postala pravnomočna 3. 1. 2001. Z navedeno odločbo z dne 13. 12. 2000 je bil 75 % lastnici podjetja „B.“ E.E. vrnjen delež tega podjetja v obliki obveznic SOD d.d..

Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da SOD d.d. in vsi pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca, razen tožnika, soglašajo z vračilom premoženja v obliki odškodnine v obveznicah SOD d.d., pri čemer SOD d.d. tudi nima pripomb na ugotovljeno vrednost deleža podržavljenega premoženja podjetja ter da je bila vrednost neto aktive, na katero je upravni organ tudi v predmetnem postopku vezan, kot prej navedeno, že ugotovljena v denacionalizacijskem postopku E.E. z odločbo Upravne enote Maribor z dne 13. 12. 2000, ki je postala pravnomočna 3. 1. 2001, ter da je bil tudi v navedenem denacionalizacijskem postopku upravičenki E.E. njen 75 % delež podjetja „B.“ vrnjen v obliki odškodnine v obveznicah SOD d.d.. Glede na povedano je tudi po presoji sodišča upravni organ prve stopnje imel podlago za izdajo izpodbijanega upravnega akta. Pri tem se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega upravnega akta in odločbe druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi razlogi pa sodišče zgolj dodaja, da tožnik ne pojasni, v zvezi s čim omenja dokapitalizacijo posesti A.A. in kako naj bi to vplivalo na pravilnost izpodbijanega upravnega akta. Tudi njegovo sklicevanje na identifikacijsko listino je nekonkretizirano in pavšalno. Zato teh navedb sodišče ni moglo upoštevati. Prav tako pa tožnik ne navaja nobenih drugih tožbenih razlogov oziroma ugovorov, ki bi jih sodišče moglo upoštevati kot utemeljene.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.