Jedro

Ob nerazdeljeni solastnini eden od solastnikov od drugega ne more zahtevati izpraznitve določenega dela nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženih strank zahtevala izročitev prostorov bivše demontirane pekarske peči v izmeri 12,5 m2 v kletnem delu hiše na Š. s parc. št. 143 vl. št. 81 k.o. x ter zunanje drvarnice za premog v izmeri 11,5 m2, ki leži ob zgoraj navedeni stavbi (točka 1. in 2. izreka), ter še porušenje sezidane stene iz siporeksa v prostoru bivše pekovske peči ter njenim stanovanjem z odstranitvijo vsega porušenega materiala (točka 3. izreka), odstranitev zidu in vzidanih kovinskih vrat med prostorom drvarnice za premog ob severovzhodni strani hiše in Š. ceste ter na tem mestu namestitev lesenih dvokrilnih vrat (točka 4. izreka) in pravdne stroške. Pravdne stroške tožene stranke je naložilo v plačilo tožeči stranki v odmerjeni višini 165,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo tožbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Meni, da sodba nima razlogov o zavrnitvi tožbenega zahtevka v točkah 3. in 4. za vzpostavitev prejšnjega stanja v prostoru, ki je nesporno tožnikov in v katerem sta toženca s samovoljnimi spremembami opravila obširne spremembe. Enakega mnenja je glede razlogov, ki jih sodišče navaja ob zavrnitvi tožbenega zahtevka v točki 1. in 2. Pri ugotavljanju posameznih prostorov v stavbi se je oprlo na mnenje izvedenca, samo pa neposrednega ogleda ni opravilo. Posledično je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Najprej bi bilo treba ugotoviti, katere prostore je prodala Z. C. Č. s pogodbo z dne 24. 9. 1974. Po njegovem mnenju je šlo za prostore 1, 2, 5 in 9, kot jih je označil izvedenec. Toženca sta na podlagi kupnih pogodb pridobila prostor, označen s številko 9. Čeprav je vprašljivo, ali so vse predložene pogodbe pravno veljavne, se pokaže, da tisti del nepremičnine, ki ga stranke označujejo s številko 7, ni bil predmet nobene pogodbe. Zato je bilo treba o njegovi usodi odločati z dopolnilnim sklepom o dedovanju. Zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje o zunanji drvarnici. Pokrita drvarnica je obstajala, kar dokazuje tudi dopolnilno mnenje izvedenca z dne 7. 6. 2010. Sicer je bilo izvedeniško mnenje v zvezi s posameznimi prostori in njihovimi namembnostmi nejasno. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Zavzelo je napačno stališče glede pravne veljavnosti dodatnega sklepa o dedovanje z dne 26. 11. 2008 in glede odločitve sodišča v sodbi II P 822/2003 z dne 31. 3. 2004. Predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je bil podan, ker o spornih prostorih še ni bilo odločeno v zapuščinskem postopku. Toženca nista dokazala, da sta podala zahtevo za obnovo zapuščinskega postopka. Sklep je pravnomočen in izvršljiv, njegovi učinki ne morejo biti ovrženi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe.

Tožena stranka sodbo izpodbija le v stroškovnem delu. Graja jo, ker sodišče pri odmeri odvetniške nagrade ni upoštevalo povišanja za več oseb (po tar. št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT), napačno odmerilo nagrado po tar. št. 3100 ZOdvT, in ker je zavrnilo zahtevek za DDV.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke Očitane absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s pomanjkanjem razlogov o zavrnitvi opustitvenega dela tožbenega zahtevka ni. Razlogi o zavrnitvi tožbenega zahtevka pod točko 3 (vzpostavitve prejšnjega stanja v prostoru bivše demantirane pekarske peči) so v točki 14 sodbe, razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka pod točko 4 (vzpostavitev prejšnjega stanja v prostoru zunanje drvarnice) pa v točki 20 sodbe. Razlogi o zavrnitvi vseh zahtevkov so strnjeni tudi v točki 31 (zaključku sodbe). Tudi sicer sodba vsebuje jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja še, da tudi ni obremenjena s tistimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Z zahtevkom za izročitev prostorov bivše demontirane pekarske peči v kletnem prostoru stanovanjske hiše ter zunanje drvarnice tožnik uveljavlja vrnitveni zahtevek oziroma lastninsko tožbo (92. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), z zahtevkom za vzpostavitve prejšnjega stanja v navedenih prostorih pa zahteva negatorno varstvo po 99. oziroma 100. členu SPZ. Pri obeh tožbah mora tožnik med drugim dokazati, da je lastnik stvari. Tožnik je lastninsko pravico na spornih prostorih dokazoval z dodatnim sklepom o dedovanju D I D 127/96 z dne 26. 11. 2008, po katerem je v zapuščinskem postopku po pokojni materi M. C. podedoval dodatno zapuščino, in sicer parc. št. 143, vložek št. 81, k. o. X, shrambo v izmeri 9,90 m2, stoječo na parc. št. 143, vpisano pri vložku št. 81 k.o. X ter v tem postopku sporna prostora – drvarnico za premog – ob severovzhodni strani hiše ter prostor demontirane dvoetažne pekarske peči v kleti stavbe. Hkrati je toženi stranki na podlagi verige sklenjenih prodajnih pogodb priznaval pridobitev solastninske pravice do 5/135 parc. št. 143, vložek št. 81, k. o. X (primerjaj tožbene navedbe pod točko I).

Tožena stranka se je branila prav z ugovorom svoje solastninske pravice na parc. št. 143, ki jo je opirala na verigo prodajnih pogodb, pričenši s prvo, sklenjeno med prvotno solastnico sporne stanovanjske hiše z deležem do 18/135 – Z. C., rojeno Ci., kot prodajalko. Trdila je, da ne more iti za dodatno zapuščino, ker je bilo sporno premoženje last Z. C. in ne zapustnice, po kateri je pridobil lastninsko pravico kot dedič tožnik, ter da je Z. C. s svojim solastninskim deležem že v celoti razpolagala oziroma ga prodala. Trditev, da bi bila (so)lastninska pravica v korist pravdnih strank na podlagi navedenih pridobitnih načinov (že) vknjižena v zemljiški knjigi, ni bilo, z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo pa zemljiškoknjižnega stanja zaradi neusklajenosti z ročno vodeno zemljiško knjigo in ažuriranja, ki je v teku, pritožbeno sodišče ni moglo preveriti.

V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je prvo sodišče ugotovilo, da sta sporna prostora del parc. št. 143 (stavba in dvorišče), vpisane pri vložku št. 81 k.o. X, da je bilo v letu 1960 nacionalizirano zemljišče in del stavbe (v odločbi o nacionalizaciji takstativno našteti prostori v pritličju in kleti hiše, vendar ne tudi sporni prostor demontirane pekarske peči), in da so vsi ostali prostori v hiši ostali v lasti M. C.. Nadalje je ugotovilo, da je M. C. 1/3 svojega solastninskega deleža (v naravi stanovanje v prvem nadstropju) že v času svojega življenja prodala, preostali solastninski delež do 2/3 (nenacionaliziranega premoženja) s pravico souporabe zemljišča pa je po njej podedovala njena hči Z. C. na podlagi sklepa o dedovanju O 115/67. Po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča je slednja s prodajno pogodbo z dne 24. 9. 1974 prodala 18/135 svojega solastninskega deleža J. Č., kar je bilo predmet nadaljnjih prodaj – verige prodajnih pogodb, pri čemer za tožnika ni bilo sporno, da je v končni fazi tožena stranka na podlagi prodajne pogodbe z dne 22. 11. 1995 pridobila (kupila) solastninski delež do 5/135 parc. št. 143, kar naj bi po pogodbenih določilih v naravi predstavljalo kletni prostor v izmeri 12 m2, po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, pa so kupci s solastninsko pravico na prostorih pridobili tudi pravico souporabe zemljišča, ki je bilo v družbeni lastnini, in sicer v višini solastniškega deleža. Prvo sodišče je končno še ugotovilo, da so bile nacionalizirane nepremičnine predmet denacionalizacijskega postopka in v njem vrnjene M. C., da je vrnjeno premoženje po njej podedoval tožnik, medtem ko je za nenacionalizirani del premoženja ugotovilo, da je bilo med dedičem M. C. razdeljeno že s sklepom o dedovanju O 115/67, kot že rečeno tako, da ga je v celoti podedovala Z. C..

Med strankama ni bilo sporno, da prostor bivše pekarske peči v stavbi ni bil nacionaliziran. V zvezi s tem je bilo sporno le, ali je bil ta točno določeni prostor v hiši predmet verige kupoprodajnih pogodb, s katerimi je razpolagala Z. C. in na podlagi katerih sta postala toženca solastnika parcele s številko 143, vpisane pri vložku št. 81 k.o. Š.. Trditev, da bi bila stanovanjska stavba, ki je glede na ugotovitve prvega sodišča v solastnini, sporazumno ali sodno razdeljena v naravi, ni bilo. Tega ne izkazujejo niti predložene listine – veriga prodajnih pogodb. Kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča, so jih sklepali le prejšnji in naslednji solastniki solastninskega deleža, ki ga je po pokojni M. C. podedovala Z. C., ne pa tudi ostali solastniki stavbe (lastniki 1/3 deleža nenacionaliziranega premoženja, ki ga je že za življenja prodala M. C. ter tožnik kot solastnik preostalega – nacionaliziranega in nato vrnjenega deleža, ki ga je podedoval po denacionalizacijski upravičenki – materi). To pa pomeni, da je bila predmet prodajne pogodbe, na podlagi katere je tožnik toženi stranki priznaval pridobitev solastninske pravice na nepremičnini, le idealni delež nepremičnine, ne pa v prodajnih pogodbah navedeni prostori v stavbi. V skladu z 18. členom SPZ je namreč nepremičnina prostorsko odmerjeni del zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami. Več oseb sočasno na isti stvari ne more imeti izključne lastninske pravice, temveč le solastnino, kot je primer v obravnavani zadevi. Dokler pa je tako, in stvar ni bodisi na podlagi pogodbe med vsemi solastniki bodisi na podlagi sodne odločbe o delitvi stvari razdeljena v naravi, kar pa v obravnavanem primeru ni ne zatrjevano ne izkazano, solastnik tudi ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari (posameznem prostoru v hiši oziroma nepremičnini). Prav tako dotlej ne more prosto razpolagati s točno določenim realnim delom stvari, pač pa zgolj z idealnim deležem nerazdeljene stvari. Vsi solastniki so namreč upravičeni do cele stvari v sorazmerju s svojim deležem. Ob nerazdeljeni solastnini pa eden od solastnikov od drugega tudi ne more zahtevati izpraznitve določenega dela nepremičnine (primerjaj sodba II Ips 751/2007 z dne 10. 9. 2008). Zato je ugotovitev prvega sodišča, da tožnik ni dokazal svoje izključne lastninske pravice na prostoru demontirane pekarske peči v izmeri 12,5 m2 pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa pravno zmotne. Zato v obravnavanem primeru tožnik od tožene stranke ne more z lastninsko tožbo zahtevati vrnitve določenega prostora v stavbi in je zahtevek že iz tega razloga pravilno zavrnjen. Zgolj v odgovor na pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede identifikacije prostorov v stavbi in glede na njihovo opredelitev v verigi prodajnih pogodb pa pritožbeno sodišče dodaja, da v zvezi s tem sprejema dokazno oceno in razloge prvega sodišča, ki pa, kot že rečeno, pri presoji obravnavanega spornega razmerja niti niso pravno odločilni.

Tudi odločitev v zvezi z zatrjevanim prostorom zunanje drvarnice za premog, utemeljeno v jasnih, pravilnih in popolnih razlogih v točkah 15 do 21 sodbe, je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema njegovo dokazno oceno, ki ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem izvedeniškem mnenju ter drugih listinah v spisu. Pritožnik iz izvedeniškega mnenja nepopolno povzema le določene ugotovitve, ki bi mu utegnile koristiti. Vendar z njimi ne more omajati celovite dokazne ocene prvega sodišča, iz katere izhaja, da niti ne gre za stavbo, pač pa le za dvorišče oziroma del zemljišča, ki je prav tako kot stavba, ob kateri naj bi stala, v solastnini pravdnih strank. Ker tudi v tem delu niti ni bilo ne zatrjevano ne dokazano, da bi bila solastnina razdeljena, po ugotovitvah prvega sodišča pa med solastniki tudi v tem delu ni dogovora o razdelitvi posesti je tožbeni zahtevek tudi v tem delu ob pravilni uporabi določil 66., 92. in 100. člena SPZ pravilno zavrnjen.

Ob dejstvu, da je pritožnik toženi stranki priznaval solastninsko pravico že v tožbi in v teku celotnega postopka, se izkažejo pritožbene navedbe o pravni veljavnosti dodatnega sklepa o dedovanju, na katerega sam opira svojo izključno lastninsko pravico na določenih prostorih, kot neutemeljene. Pritožbeni dvomi o pravni veljavnosti verige kupoprodajnih pogodb, na podlagi katerih toženima strankama priznava pridobitev solastninske pravice, ki jih prvič in brez opravičila, zakaj tega ni storil že na prvi stopnji, izpostavlja šele v pritožbi, pa so nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev o glavni stvari je pravilna, sodba pa tudi ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in v izpodbijanem delu (o glavni stvari) potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke Tudi odločitev o pravdnih stroških je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Prvo sodišče je pri odmeri pritožnikovih pravdnih stroškov pravilno izhajalo iz stroškovnika na list. št. 158 in pri odločanju uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki je v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo. Iz točke 34 obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je pritožniku za postopek odmerilo nagrado po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 72,80 EUR, kar je glede na vrednost spornega predmeta povsem pravilno in ravno toliko, kot v pritožbi zahteva pritožnik. Ob neobrazloženi pritožbeni graji odločitve o DDV je treba pritrditi prvemu sodišču, da zahtevek v tem delu ni bil dokazan in je torej pravilno zavrnjen, odločitev pa primerno obrazložena. Glede zastopanja več oseb pa pritožnik prezre, da nagrade oziroma ustreznega povišanja v stroškovniku ni priglasil. Tudi o pravdnih stroških pa sodišče odloča le v mejah postavljenega zahtevka – stroškovnika.

Pritožbeni razlogi tudi v zvezi s pritožbo tožene stranke torej niso podani, odločitev pa je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke in izpodbijano sodbo potrdilo tudi v zanjo spornem stroškovnem delu (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona za obe pritožbi ter v zvezi s prvim odstavkom 155. člena za odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka. Slednji k odločanju na drugi stopnji ni pripomogel, zato mora vlagateljica sama trpeti z njim nastale ji stroške. Pritožnika pa trpita vsak svoje stroške s pritožbama, ker z njima nista uspela.