14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložile Heidrun Rothlin, Ingrid Seinsch in Claudia Woschnagg, vse Republika Avstrija, ki jih vse zastopa Jerneja Jazbinšek Goričan, odvetnica v Celju, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba Heidrun Rothlin in Ingrid Seinsch zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 90/2013 z dne 27. 5. 2015 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 666/2012 z dne 22. 1. 2013 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba Claudie Woschnagg zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 90/2013 z dne 27. 5. 2015 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 666/2012 z dne 22. 1. 2013 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravni organ prve stopnje je z delno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije, odločil, da je Slovenska odškodninska družba v treh mescih po pravnomočnosti odločbe dolžna prvi pritožnici Heidrun Rothlin, pravni prednici druge pritožnice Anneliese Sonnberger in pravnemu predniku tretje pritožnice Hansu Haraldu Woschnaggu kot nadomestnim upravičencem do denacionalizacije v smislu 12. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) izročiti obveznice te družbe, vsakemu v višini 1.133,40 DEM (1. točka izreka), in sicer kot odškodnino za njihovemu pravnemu predniku podržavljene nepremičnine, ki jih ni mogoče vrniti v naravi (2. točka izreka). Z isto delno odločbo je pokojnemu upravičencu Hansu Haraldu Woschnaggu določil skrbnico za poseben primer (3. točka izreka) in odločil, da bo o ostalem delu podržavljenega premoženja odločal v posebnem postopku (4. točka izreka). V pritožbenem postopku je upravni organ druge stopnje 1., 2. in 3. točko izreka navedene delne odločbe odpravil in zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile predmet te delne odločbe, zavrnil. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo prve pritožnice in pravne prednice druge pritožnice zoper odločbo drugostopnega upravnega organa zavrnilo, tožbo pravnega prednika tretje pritožnice zoper isto odločbo pa je s sklepom zavrglo, ker je umrl pred njeno vložitvijo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta prva pritožnica in pravna prednica druge pritožnice vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo.

2.Sodišči sta pritrdili odločitvi upravnega organa druge stopnje, da prva pritožnica ter pravna prednika druge in tretje pritožnice skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom ZDen niso upravičeni do denacionalizacije nepremičnin, ki so bile njihovemu pravnemu predniku podržavljene na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ), ker je imel ta za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino že od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter predpisov, ki jih je za izvršitev te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po mnenju sodišč so namreč kot pravna podlaga za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen upoštevne tudi bilateralne mednarodne pogodbe, ki so jih sklenile le tuje države in h katerim FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija) ni pristopila. Takšna pogodba je po oceni sodišč tudi FIP, s katero je bila vzpostavljena pravna podlaga za plačilo odškodnine za škodo, ki je v prilogah FIP opredeljenim osebam nastala v času od anšlusa (priključitve Avstrije k nemškemu rajhu) do konca druge svetovne vojne, z zakoni, ki jih je sprejela za izvedbo te pogodbe, pa je Republika Avstrija odškodovanje teh oseb uredila v polju svoje proste presoje. Ker opredelitev predmeta podržavljenja v določbah Odloka AVNOJ, ki so bile v obravnavanem primeru podlaga za podržavljenje, kaže na reparacijski značaj tega predpisa, na njegovi podlagi podržavljeno premoženje pa je spadalo v premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni v smislu 1. člena FIP, ta pogodba z izvedbenimi predpisi pomeni pravno podlago, ki je urejala odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Po mnenju sodišč je presoja, ali je imela oseba pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, odvisna le od vprašanja, ali je v tuji državi obstajala pravna podlaga za pridobitev odškodnine, ki je imela svoj temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Zato upravičenj na podlagi ZDen ne more uveljavljati oseba, ki je imela v tuji državi (četudi zgolj načelno) pravico dobiti tako odškodnino. Ker FIP pomeni pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, za izključitev pravnega prednika pritožnic iz kroga denacionalizacijskih upravičencev zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Zato upravnemu organu ni bilo treba ugotavljati, ali bi za priznanje odškodnine po FIP izpolnjeval pogoje, določene s KVSG/62, Zakonom o prijavi škode in UVEG. Ugotavljanje, kakšne konkretne pravice bi šle upravičencu po avstrijskih predpisih, bi namreč presegalo odločanje o denacionalizacijskem zahtevku, saj bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, morebitna zahteva, da upravni organ v vsakem posameznem primeru ugotavlja, ali je bila v tujini predvidena ali izplačana odškodnina primerna odvzetemu premoženju in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, pa bi presegla namen, ki ga je zakonodajalec skušal doseči z ZDen.

3.Pritožnice sodiščema očitajo kršitev 2. člena Ustave in pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 26. in 33. člena Ustave ter 23. člena Ustave v zvezi s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navajajo, da je namen drugega odstavka 10. člena ZDen preprečiti dvojno odškodovanje nekdanjih lastnikov podržavljenega premoženja. Zato naj bi bilo na podlagi te določbe pravico do denacionalizacije mogoče odreči le osebam, ki so v tuji državi že prejele odškodnino za odvzeto premoženje oziroma bi jo prejele, če bi jo uveljavljale. Pritožnice se ne strinjajo z oceno sodišč, da je FIP urejala odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji, saj naj iz te pogodbe tak namen držav pogodbenic, kot naj bi izhajal npr. iz Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15. 5. 1955 (Uradni list FLRJ, MP, št. 2/56), ne bi bil razviden. Po mnenju pritožnic naj bi iz FIP in izvedbenih predpisov jasno izhajalo, da so imele na njihovi podlagi izplačane odškodnine zgolj naravo socialne pomoči. Že zato naj na podlagi teh aktov izplačane odškodnine ne bi mogle spadati v okvir odškodnin v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Ker naj bi se s FIP predvideno odškodovanje nanašalo na škodo, ki je nastala v času druge svetovne vojne, pravnemu predniku pritožnic pa naj bi bilo premoženje odvzeto šele po njenem koncu, naj v njegovem primeru FIP ne bi mogla pomeniti pravne podlage za odškodovanje za podržavljeno premoženje. Sklicujoč se na mnenja različnih pravnih strokovnjakov, ki so bila upravnim organom predložena v drugih denacionalizacijskih postopkih,[3] pritožnice menijo, da bi morali organi odločanja pri presoji, ali je glede njihovega pravnega prednika izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, upoštevati predpise, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija. Šele presoja z vidika izpolnjenosti pogojev, ki so jih za priznanje pravice do odškodnine določali izvedbeni predpisi, naj bi omogočala oceno, ali je imel pravico dobiti s FIP predvideno odškodnino. Stališče, po katerem za presojo, da je tako pravico imel, zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki jih je kot upravičence do odškodnine določila FIP, naj bi bilo v nasprotju z drugim odstavkom 10. člena ZDen, saj naj bi pomenilo, da je mogoče pravico do denacionalizacije odreči tudi osebam, ki odškodnine na podlagi FIP in izvedbenih predpisov sploh ne bi imele pravice dobiti. Pritožnice sodiščema očitajo tudi, da se nista izrekli o upoštevnosti potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije. Ker naj bi potrjevalo, da pravni prednik pritožnic za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije ni prejel nobene odškodnine, niti jo ni imel pravice dobiti, menijo, da bi to potrdilo organi odločanja morali upoštevati, saj naj bi pritožnice z njim dokazovale za presojo pomembna dejstva oziroma okoliščine.

4.Senat je ustavno pritožbo prve in druge pritožnice sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Iz listin, ki so priložene ustavni pritožbi, izhaja, da pritožnica Claudia Woschnagg ni bila stranka v upravnem sporu, v katerem sta bili izdani izpodbijani sodni odločbi. Ker s sodbama, v zvezi s katerima vlaga ustavno pritožbo, ni bilo odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, prav tako pa z njima ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravici njenega pravnega prednika, je treba šteti, da je ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na to pritožnico, vložila neupravičena oseba. Zato je senat ustavno pritožbo v tem delu zavrgel (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi šeste alineje prvega odstavka in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišči se v zvezi s tem sklicujeta na Zakon o zagotavljanju nadomestil za škodo, ki je nastala na gospodinjski oziroma stanovanjski opremi in na predmetih, ki so potrebni za opravljanje poklica, zaradi vojne ali političnega preganjanja z dne 25. junija 1958 (Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 127/58), ki je bil dopolnjen z Zakonom o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62 – v nadaljevanju KVSG/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62 – v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62 – v nadaljevanju Zakon o prijavi škode).

[3]Pritožnice se v zvezi s tem sklicujejo na Pravno mnenje "Denacionalizacija in odškodnina od tuje države", ki sta ga v oktobru 2010 pripravila prof. dr. Bojan Bugarič in dr. Matija Damjan, na Dopolnitev pravnega mnenja "Denacionalizacija in odškodnina od tuje države" prof. dr. Bojana Bugariča in dr. Matije Damjana iz januarja 2011, na Izvedensko mnenje univ. prof. dr. Michaela Geistlingerja z Univerze v Salzburgu z dne 28. 5. 2011, na Strokovno stališče Inštituta za pravo Evropske unije z dne 18. 10. 2011 o pravnem mnenju "Denacionalizacija in odškodnina od tuje države", na Aide Mémoire Avstrijskega veleposlaništva v Republiki Sloveniji z dne 28. 2. 2012 ter na Pravno mnenje prof. dr. Lojzeta Udeta z dne 12. 11. 2012.

odločil:

Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 90/2013 z dne 27. 5. 2015 in sodba Upravnega sodišča št. I U 666/2012 z dne 22. 1. 2013 se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravni organ druge stopnje je v pritožbenem postopku odpravil 1., 2. in 3. točko izreka delne odločbe upravnega organa prve stopnje, ki so se nanašale na odločitev o denacionalizaciji nepremičnin, ki so bile podržavljene pravnemu predniku pritožnic, in zahtevo za denacionalizacijo teh nepremičnin zavrnil. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo prve pritožnice in pravne prednice druge pritožnice[1] zoper odločbo drugostopnega upravnega organa zavrnilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta prva pritožnica in pravna prednica druge pritožnice vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo.

2.Sodišči sta pritrdili odločitvi upravnega organa druge stopnje, da prva pritožnica ter pravna prednica druge pritožnice skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom ZDen nista upravičeni do denacionalizacije nepremičnin, ki so bile podržavljene njunemu pravnemu predniku, ker je imel ta za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[2] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter predpisov, ki jih je za izvršitev te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[3] Po mnenju sodišč namreč ti pravni akti urejajo odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in zato pomenijo pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Ker je po oceni sodišč presoja, ali je imela oseba pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, odvisna le od vprašanja, ali je v tuji državi obstajala pravna podlaga za pridobitev odškodnine, ki je imela svoj temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji, upravičenj na podlagi ZDen ne more uveljavljati oseba, ki je imela v tuji državi (četudi zgolj načelno) pravico dobiti tako odškodnino. Zato po presoji sodišč za izključitev prve pritožnice in pravne prednice druge pritožnice iz kroga upravičencev do denacionalizacije zadošča že, da je njun pravni prednik spadal v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Upravni organ zato ni bil dolžan ugotavljati, ali je izpolnjeval pogoje, ki so jih za priznanje odškodnine po FIP določali izvedbeni predpisi.

3.Pritožnici sodiščema očitata kršitev 2. člena Ustave in pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 26. in 33. člena Ustave ter 23. člena Ustave v zvezi s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navajata, da je namen drugega odstavka 10. člena ZDen preprečiti dvojno odškodovanje nekdanjih lastnikov podržavljenega premoženja. Ker naj bi bilo na podlagi te določbe pravico do denacionalizacije mogoče odreči le osebam, ki so v tuji državi že prejele odškodnino za odvzeto premoženje oziroma bi jo prejele, če bi jo uveljavljale, pritožnici zatrjujeta, da bi morali organi odločanja pri presoji, ali je glede njunega pravnega prednika izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, opraviti tudi presojo z vidika izpolnjenosti pogojev, ki so jih za priznanje pravice do odškodnine, predvidene s FIP, določali izvedbeni predpisi. Pritožnici menita, da stališče, po katerem za presojo, da je njun pravni prednik tako pravico imel, zadošča že, da je spadal v krog s FIP določenih upravičencev do odškodnine, ni skladno z namenom drugega odstavka 10. člena ZDen. Sodišču med drugim očitata, da jima je s tako razlago, skladno s katero je mogoče pravico do denacionalizacije odreči tudi osebam, ki odškodnine na podlagi FIP in izvedbenih predpisov sploh niso imele pravice dobiti, v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci odreklo enako obravnavo pri uveljavljanju pravic na podlagi ZDen.

4.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-567/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Vrhovno sodišče in upravni organ, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotnega udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavi o ustavni pritožbi.

5.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Očitke pritožnic zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

B.

6.Pritožnici izpodbijata stališče, po katerem za izključitev prve pritožnice in pravne prednice druge pritožnice iz denacionalizacije zadošča že, da je nekdanji lastnik premoženja (njun pravni prednik) spadal v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Taki razlagi, skladno s katero upravnim organom ni treba ugotavljati, ali je razlaščenec sploh izpolnjeval z izvedbenimi predpisi določene pogoje za priznanje s FIP dogovorjene odškodnine, pritožnici med drugim očitata kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijanima sodbama tudi pritožnicama kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

8.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijani sodbi razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]V uvodu te odločbe navedena druga pritožnica je v postopek z obravnavno ustavno pritožbo vstopila kot pravna naslednica (hči) vlagateljice ustavne pritožbe Anneliese Sonnberger, ki je po vložitvi ustavne pritožbe umrla.

[2]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[3]Sodišči se v zvezi s tem sklicujeta na Zakon o zagotavljanju nadomestil za škodo, ki je nastala na gospodinjski oziroma stanovanjski opremi in na predmetih, ki so potrebni za opravljanje poklica, zaradi vojne ali političnega preganjanja z dne 25. junija 1958 (Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 127/58), ki je bil dopolnjen z Zakonom o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).