Jedro

Skupnost dedičev se ustvari s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Gre za lastninsko skupnost, predvideno s stvarnopravno zakonodajo, katere predmet je denacionalizirano premoženje. Ta skupnost dedičev lahko vstopa tudi v obligacijske odnose – nastopa navzven v pravne povezave s tretjimi osebami, vendar zgolj v zadevah upravljanja, uživanja skupne stvari in razpolaganja s skupno stvarjo. V takem primeru so v pravdnem postopku res le vsi skupaj aktivno legitimirani.

Niti splošna obligacijska določila in niti 72. čl. ZDen dedičev ne silijo, da zahtevek po 2 odst. 72. čl. ZDen uveljavljajo skupaj. Posledica dejstva, da premoženja določen čas ni bilo mogoče uporabljati, ga upravljati oz. z njim razpolagati, se je odrazila v sferi vsakega od dedičev in vsak od njih samostojno odloča, ali bo to prikrajšanje uveljavil ali ne. Gre za individualno prikrajšanje in ne prikrajšanje skupnosti dedičev, zato je, tudi pred izdajo sklepa o dedovanju, vsak od dedičev samostojno legitimiran za uveljavitev tovrstnega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pravdni postopek prekinilo do pravnomočnega zaključka zapuščinskih postopkov opr. št. III D 421/2007 in „D“ III D 1121/2008, ki se vodita pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Prekinitev je utemeljilo z odločitvijo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog za prekinitev postopka zavrne, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je v 1. odstavku 78. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) omenjen drugi sklep o dedovanju; tisti, s katerim je odločeno o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Do pravnomočnosti tega sklepa ni mogoče vedeti kdo so dediči in v kakšnem obsegu bo kateri od njih dedoval. Treba bo izvesti nov zapuščinski postopek, ker je bil v zapuščinskem postopku po pok. J. M. sklenjen dedni dogovor, ki za denacionalizirano premoženje ne pride v poštev. Po J. M. obstajajo tri dedinje in le vse tri skupaj kot skupnost dedinj so legitimirane za obravnavano tožbo. Še bolj nejasno je dedovanje po pok. M.M.. Sklep o dedovanju njegovega premoženja sploh še ni bil izdan. Pritožba stoji na stališču, da ni materialnopravne predpostavke za vodenje postopka in je tožbo treba zavrniti ali zavreči. Pomanjkanje aktivne legitimacije ni mogoče nadomestiti s prekinitvijo postopka in čakanjem na pravnomočnost sklepa o dedovanju. ZPP tega ne dovoljuje.

Pritožba ni utemeljena.

Drugi odstavek 72. čl. ZDen določa, da denacionalizirano premoženje preide na dediče s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji (ipso iure dedovanje). Dediči torej na podlagi zakona vstopijo v zapustnikove podedljive pravice; sklep o dedovanju je le deklaratorne narave. Skupnost dedičev se torej ustvari s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Gre za lastninsko skupnost, predvideno s stvarnopravno zakonodajo (72. čl. SPZ in 18. čl. ZTLR), katere predmet je denacionalizirano premoženje. Ta skupnost dedičev lahko vstopa tudi v obligacijske odnose – nastopa navzven v pravne povezave s tretjimi osebami, vendar zgolj v zadevah upravljanja, uživanja skupne stvari in razpolaganja s skupno stvarjo. V takem primeru so v pravdnem postopku res le vsi skupaj aktivno legitimirani.

Predmet tožbe pa ni obligacijski odnos skupnosti dedičev s tretjimi osebami, pri obravnavanju katerega bi dediči kot člani skupnosti morali nastopati skupaj. Tožnica proti tretji osebi uveljavlja zahtevek na podlagi 2. odstavka 72. čl. ZDen, ki ga je sodna praksa opredelila kot zahtevek sui generis, podoben odškodninskemu zahtevku. Podlaga tožbe je prikrajšanost upravičenca do denacionalizacije oz. njegovega dediča, ker premoženja v času od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe o denacionalizaciji ni mogel uporabljati oz. ga upravljati in z njim razpolagati. Niti splošna obligacijska določila niti 72. čl. ZDen dedičev ne silijo, da zahtevek po 72. čl. ZDen uveljavljajo skupaj. Posledica dejstva, da premoženja določen čas ni bilo mogoče uporabljati, ga upravljati oz. z njim razpolagati, se je odrazila v sferi vsakega od skupnih lastnikov in vsak od njih samostojno odloča, ali bo to prikrajšanje uveljavil ali ne. Gre za individualno prikrajšanje in ne prikrajšanje skupnosti dedičev, zato je vsak od dedičev samostojno legitimiran za uveljavitev tovrstnega zahtevka.

Med strankama ni sporno, da je tudi tožnica članica skupnosti dedičev, ustvarjenih s pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb. Ker je obseg tožničinega prikrajšanja odvisen od višine njenega deleža na denacionaliziranem premoženju, je vprašanje višine tega deleža predhodno vprašanje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da razlogi racionalnosti govorijo za rešitev predhodnega vprašanja v postopku, kjer se to vprašanje že ureja in je pričakovati, da bo tam rešitev kmalu znana. Da se sporno vprašanje reši na matičnem področju (dedovanje v okviru zapuščinskega postopka) je smotrno tudi zato, ker rešitev ni pogojena samo z materialnopravnimi pravili, ampak je odvisna tudi od ravnanja oz. izjav dedičev.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (1. odstavek 165. čl. ZPP in analogna uporaba 164. čl. ZPP)