Jedro

Namen ustrahovanja in vznemirjanja je namreč podan, ko storilec želi pri oškodovancu doseči občutek duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje ali telo, kar je v obravnavani zadevi obdolženec glede na opisana ravnanja in povzete okoliščine nedvomno zasledoval in po prepričljivi izpovedbi oškodovanke tudi dosegel, saj je slednja prepričljivo pojasnila, da ni bila pretresena samo neposredno po dogodku, kot sta to potrdila priči B. B. in C. C., ampak se ga je bala dlje časa po obravnavanem dogodku, kot to izhaja tudi iz izpovedbe priče B. B.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za storjeno kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Oškodovanko D. D. je s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 4.000,00 EUR na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Obdolžencu je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer je dolžan plačati sodno takso v znesku 92,00 EUR po tar. št. 7111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

2. Zoper sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega zakona, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, podrejeno pa tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav zagovornik uvodoma navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, pa v nadaljevanju ne konkretizira, katere kršitve iz 371. in 372. člena ZKP uveljavlja, kar tudi ni razvidno niti iz vsebine pritožbe. Pavšalna trditev, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, brez ustrezne obrazložitve, ni upoštevna. Ker so zatrjevane kršitve brez podlage, jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, kršitve, na katere je v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

5. Jedro pritožbenih navedb zagovornika je v graji dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Vendar pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj je prvostopenjsko sodišče razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

6. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da je bil kritičnega dne izzvan s strani oškodovanke, zaradi česar se je razburil in ji ob tem v afektu izrekel nekaj grobih besed, vendar ji s smrtjo ni grozil, pri čemer tudi ni dokazano, da bi obdolženec oškodovanki sploh izrekel takšne grožnje. Po mnenju zagovornika sodišče prve stopnje povsem nekritično sledi izpovedbi oškodovanke in njenega zunajzakonskega partnerja B. B., ki obdolženca ne marata in ga imata interes obremeniti.

7. Takšne pritožbene navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj je utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke in njeno izpovedbo pravilno ocenilo kot natančno in skladno ter kot tako verodostojno, le to pa podkrepilo z razlogi, ki so logično in izkustveno sprejemljivi. Oškodovanka je namreč na glavni obravnavi bistvene okoliščine dogajanja kritičnega dne opisala jasno in podrobno, njena izpovedba pa je v bistvenih delih podprta z izpovedbo zunajzakonskega partnerja B. B., ki ga je oškodovanka tudi poklicala in mu povedala, kaj se v kritičnem trenutku dogaja. Zagovornik pri tem neuspešno skuša omajati verodostojnost oškodovanke in njenega zunajzakonskega partnerja z navedbami, da sta slednja zaradi medsebojnih sosedskih sporov zainteresirana za izid kazenskega postopka. Ne samo, da sta njuni izpovedbi skladni v vseh bistvenih delih, tako glede vsebine izrečenih groženj kot tudi glede časovnega sosledja obravnavnega dogodka, ampak sta poleg tega podprti še z avdio posnetki nadzornih kamer oškodovankine stanovanjske hiše kot tudi z izpovedbo priče policista C. C., ki se je odzval na oškodovankin klic. Res je, da se na teh posnetkih ne sliši, da bi obdolženec oškodovanki izrekel grožnje zoper življenje, kot so opisane v izreku izpodbijane sodbe, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da grožnje niso bile izrečene. Upoštevajoč prepričljivo izpovedbo oškodovanke in njenega zunajzakonskega partnerja, da so bile kamere vklopljene naknadno, potem ko je oškodovanka svojega zunajzakonskega partnerja obvestila o dogajanju in jih je slednji vklopil na daljavo s pomočjo telefona, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno pojasnilo, da je jasno in po presoji pritožbenega sodišča tudi izkustveno sprejemljivo, da posnetek ne more vsebovati vseh besed, ki jih je obdolženec kritičnega trenutka izrekel oškodovanki, zlasti ne groženj s smrtjo, ki so bile po izpovedbi oškodovanke izrečene na začetku dogajanja. Poleg tega ti posnetki potrjujejo časovno sosledje dogodkov, o katerem sta izpovedovala oškodovanka in njen zunajzakonski partner, zlasti pa je pomembno, da potrjuje oškodovankine navedbe glede preostalih besed, ki jih je obdolženec kritičnega dne izrekel oškodovanki in so zajete v opisu kaznivega dejanja. Zato po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča vsebina navedenega avdio posnetka predstavlja objektiven dokaz, ki verodostojnost oškodovankine izpovedbe glede vsebine izrečenih groženj, tudi groženj s smrtjo, le utrdi. Po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje pa je oškodovankina izpovedba še dodatno podprta z izpovedbo neodvisne priče policista C. C., ki je potrdil, da mu je oškodovanka povedala, da ji je grozil z ubojem, pri čemer tudi ni prezreti, da je priča neposredno zaznala, da je bila oškodovanka po dogodku vidno prestrašena, saj sta se ji tresli roki. Glede na povzete dokaze je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno ovrglo obdolženčev zagovor, da oškodovanki v izreku očitanih groženj ni izrekel, zagovornik pa s svojimi pritožbenimi navedbami, da obdolžencu dejanje ni dokazano in da ni jasno, na podlagi česa, je sodišče prve stopnje tak zaključek napravilo, ne more prepričati v nasprotno.

8. Zagovornik v pritožbi ponovno polemizira, da oškodovanki grobe besede, ki se slišijo na posnetkih, ni izrekel z namenom ustrahovanja in vznemirjenja oškodovanke, ampak v afektu, ker ga je slednja sprovocirala z snemanjem. Tudi te navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ne samo, da obdolženec z ničemer ne izkaže, da bi ga oškodovanka res izzvala na takšen način, kaj takšnega niti ne izhaja iz drugih izvedenih dokazov. Da je obdolženec očitano dejanje izvršil z direktnim naklepom, tudi z namenom ustrahovanja in vznemirjenja oškodovanke, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi izvedenih dokazov, za kar je v točki 9 razlogov izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge. Okoliščine, ki jih je ob tem poudarilo (grožnje v povišanem tonu, stopnjevanje njegovega ravnanja, pomikanje proti oškodovanki, večkratno poudarjanje in ponavljanje istih besed), namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da bi dejanje storil nepremišljeno oziroma v afektu. In četudi je bil obdolženec ob kritičnem dogodku razburjen, pa njegovo čustveno stanje ob izreku groženj ne more vplivati na protipravnost njegovega ravnanja. Njegovo čustveno stanje ob izreku groženj pa tudi ne more omajati pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je v izreku očitane grožnje izrekel ravno z namenom ustrahovanja in vznemirjenja oškodovanke, saj ni prezreti, da so bili odnosi med oškodovanko in obdolžencem zaostreni zaradi medsebojnih sosedskih sporov. Namen ustrahovanja in vznemirjanja je namreč podan, ko storilec želi pri oškodovancu doseči občutek duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje ali telo, kar je v obravnavani zadevi obdolženec glede na opisana ravnanja in povzete okoliščine nedvomno zasledoval in po prepričljivi izpovedbi oškodovanke tudi dosegel, saj je slednja prepričljivo pojasnila, da ni bila pretresena samo neposredno po dogodku, kot sta to potrdila priči B. B. in C. C., ampak se ga je bala dlje časa po obravnavanem dogodku, kot to izhaja tudi iz izpovedbe priče B. B. Zato zagovornik s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša prikazati, da se oškodovanka obdolženca ni bala, ne more uspeti.

9. Zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji, saj meni, da je v pogojni obsodbi določena zaporna kazen previsoka. Ob tem zgolj pavšalno navaja, da bi ob upoštevanju specifičnih okoliščin primera morala biti v pogojni obsodbi določena nižja zaporna kazen, vendar ne pojasni, katere so tiste specifične okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo izrek milejše kazenske sankcije oziroma določitev nižje zaporne kazni, zato pritožbeno sodišče takšnih pritožbenih trditev ne more preizkusiti, medtem ko zagovornik s ponavljanjem navedb, da obdolženec kaznivega dejanja ni storil, glede na zgoraj obrazloženo, ne more uspeti. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, okoliščinam, v katerih je bilo dejanje storjeno ter osebnim in premoženjskim razmeram obdolženca je tako dalo primerno težo, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi, zaradi česar se izrek kazenske sankcije opozorilne narave, to je izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo štiri mesece zapora in s preizkusno dobo enega leta, pokaže kot primerna sankcija, ki je ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 10. Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Glede na izid kazenskega postopka in upoštevajoč premoženjske razmere obdolženca je slednji v skladu s prvim odstavkom 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa obdolžencu odmerjena na podlagi tar. št. 7111 v zvezi s tar. št. 71113 in 7122 ZST-1.