Jedro

Lastninska pravica na premičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom in (vsaj praviloma) z izročitvijo premičnine v posest kupcu (40. in 60. člen Stvarnopravnega zakonika), zaradi česar zadostuje, da kupec dokaže navedeni dejstvi. Sodišče druge stopnje zlasti glede na predložene listinske dokaze o najemu kredita tako pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica tudi dejanska kupka spornega vozila in da ga je kot taka tudi prevzela. Dolžnikova posest premičnine namreč ne izkazuje njegove lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti pod opr. št. I 366/2016, in sicer glede osebnega avtomobila znamke VOKSWAGWN, tip: X, komercialna oznaka: PASSAT/VARIANT 2.0/TDI AUT, registrska označba: LJ, datum registracije: 21. 11. 2015, identifikacijska številka: Y, ni dopustna (I. točka izreka). Toženi stranki (v nadaljevanju toženec) je naložilo povračilo pravdnih stroškov v skupnem znesku 3.202,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev procesnih pravil in napačno uporabo materialnega prava. V ponovljenem postopku je postopek potekal pred novim sodnikom, ki je postopek znova vodil pristransko. Kljub predlogu toženca namreč sodnik na prvem naroku 14. 5. 2019 ni želel ugotoviti, katera dejstva so med pravdnima strankama nesporna. Zaradi tega je prišlo do situacije, ko je sodišče dopustilo tožnici dokazovanje in navajanje glede dejstev, ki bi se morala šteti za nesporna. Na naroku dne 18. 6. 2019 pa je sodišče poglavitna nesporna dejstva izpustilo. Po prepričanju toženca bi kot nesporna dejstva moralo sodišče med drugim ugotoviti, da je tožnica dolžniku bližnja oseba, saj je mati njegovega otroka, da se je dolžnik v času rubeža nahajal v stanovanju tožnice, da tožnica ob samem rubežu ni navajala, da gre za njeno vozilo in da pomaga dolžniku pri njegovem izogibanju plačila, da ima dolžnik vse svoje premoženje prepisano na tretje osebe, da je bil avtomobil plačan z gotovino na bančnem okencu, da dolžnik avtomobil vsakodnevno uporablja za svoje potrebe. Po mnenju toženca že ta dejstva zadoščajo za sklepanje, da je bila dne 21. 11. 2015 sklenjena zgolj navidezna pogodba z namenom dolžnika R. G., da prepreči poplačilo toženca v izvršilnem postopku. Pri odločanju glede zahtevka je sodišče nekritično sledilo argumentaciji in izpovedbi tožnice in dolžnika, četudi sta bili njuni izjavi nelogični in neživljenjski. Slednja sta sodišču neresnično izpovedovala glede svojega skupnega življenja. Toženec je namreč izpovedal, da si je ob rubežu ogledal stanovanje dolžnika in da je bilo vidno, da tam biva družina (zakonsko ležišče, postelja za otroka) in da je oče dolžnika povedal, da dolžnik prebiva s svojo partnerko in otrokom v Ljubljani. Nelogična je tudi izpovedba tožnice, da avtomobila ni potrebovala, nato pa se je odločila, da ga bo kupila zaradi vožnje otroka v vrtec, vožnje po opravkih in podobno, dolžnik pa naj bi zahteval uporabo tudi za svoje namene, četudi sam naj ne bi avtomobila potreboval. Tožnica tudi ni ničesar vedela izpovedati o lastnostih vozila in kje konkretno se je vozilo registriralo. Gre za avtomobil srednjega razreda, z velikim dizelskim motorjem in avtomatskim menjalnikom, torej tipičen poslovni avtomobil za daljše vožnje (npr. iz Prekmurja v Ljubljano ali za poti v Nemčijo), kar pa je potreba dolžnika in ne tožnice. Da je dolžnik uporabljal avtomobil kaže tudi dejstvo, da ga je prelepil z nalepkami svojega podjetja, kar naj bi mu tožnica dovolila z namenom oglaševanja podjetja. Tudi dne 9. 6. 2017, ko se je opravil rubež, je avtomobil bil v posesti dolžnika. Nesporno je, da ima toženec judikatno terjatev do dolžnika, ta pa je kljub temu izjavil, da tožencu ničesar ne dolguje in v izogib predlaga celo svoj osebni tečaj, čeprav je toženec njegov edini upnik. Dolžnik je visoko kvalificirani finančni strokovnjak, kljub temu pa po lastnih navedbah kot vodja pisarne tujega finančnega podjetja prejema plačo v višini 700,00 EUR mesečno, nima nobenega premoženja, niti lastnega avtomobila. Neverjetne so izpovedbe dolžnika, da ni na noben način sodeloval pri nakupu avtomobila, da mu ni znano finančno stanje tožnice in da mu ni znano nič v zvezi z nakupom in vzdrževanjem vozila. Sodišče je napačno zapisalo, da je dolžnik odločno zanikal, da naj bi ob priliki rubeža dejal, da mu tega ne morejo zarubiti, saj ga potrebuje za vožnjo do delodajalca v Nemčiji. Sodišče ne bi smelo samo ugibati, zakaj se je dolžnik dne 15. 2. 2019 z neznanim moškim peljal z zarubljenim vozilom v službo, da je otrok pri dolžniku večkrat prespal in je zato logično, da je avtomobil bil takrat tam, saj tega nihče ni navajal. Nadalje ni nobenega dokaza, da bi nakup financirala tožnica, iz UPN naloga je razvidno, da je bila kupnina plačana z gotovino. V spisu ni dokaza, da bi za plačilo bil uporabljen znesek, ki ga je tožnica prejela s kreditno pogodbo. Svoje domnevne pravice glede avtomobila je tožnica začela uveljavljati šele, ko je njeno zastopanje prevzel pooblaščenec, ki sicer v sodnih postopkih zastopa dolžnika. Sodišče je namerno spregledalo vsa dejstva, ki govorijo v prid tožencu, kar predstavlja kršitev njene pravice do sodelovanja v postopku. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugega sodnika. Zahteva tudi povračilo vseh stroškov postopka.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnica je vložila tožbo na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), s katero zahteva, da sodišče ugotovi, da izvršba na osebno vozilo ni dopustna. Tožnica zatrjuje, da ima na zarubljenem vozilu lastninsko pravico, katero je pridobila na podlagi veljavno sklenjene pogodbe.

7. Glede očitanih procesnih kršitev v zvezi z ugotavljanjem nespornih dejstev na prvem naroku glavne obravnave je ugotoviti, da iz zapisnika prvega naroka glavne obravnave z dne 14. 5. 2019 ni razvidno, da bi toženec sodišče prve stopnje na takšno kršitev pravil postopka opozoril1, zato se sodišče druge stopnje do uveljavljane kršitve v tej smeri ne more opredeliti. V zvezi z vodenjem postopka tako s strani sodišča druge stopnje ni zaznati okoliščin, ki bi kazale na pristransko postopanje razpravljajočega sodnika. Prav tako tožencu ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, sodišče prve stopnje se je opredelilo do dejstev, ki jih je navajal in so pomembna za odločitev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je na drugem naroku glavne obravnave kot nesporna ugotovilo dejstva, ki se nanašajo na tek izvršilnega postopka zoper dolžnika R. G., da imata tožnica in dolžnik skupnega otroka, da se je dolžnik v času rubeža nahajal v stanovanju tožnice v Ljubljani, nesporna so dejstva glede izobrazbe in zaposlitve dolžnika, glede dogovarjanja med upnikom in dolžnikom o možnosti delnega poplačila toženčeve terjatve, da je bil nakup vozila izveden v Murski Soboti, da tožnica nima vozniškega dovoljenja, da je v prometno dovoljenje vpisana kot lastnica vozila, dolžnik pa kot uporabnik vozila. Sodišče prve stopnje pa ni moglo kot nespornih ugotoviti tudi dejstev, za katera se v pritožbi zavzema toženec (da ima dolžnik neporavnane obveznosti do upnikov in da ima vse svoje premoženje prepisano na tretje osebe, da je bilo z dolžnikom dogovorjeno, da se opravi rubež avtomobila, da so starši dolžnika potrdili, da ima dolžnik avtomobil, ki še ni odplačan). Tožnica je namreč v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2017 (s katero je odgovorila na navedbe v odgovoru na tožbo) izrecno pojasnila, da se težko opredeli do navedb oziroma očitkov toženca v razmerju do dolžnika oziroma, da se lahko opredeli le do očitkov, ki so namenjeni njej. S to izjavo je tožnica preprečila učinek domneve priznanja (drugi odstavek 214. člena ZPP). Navedena dejstva s strani toženca se namreč ne nanašajo na ravnanje tožnice, izrecno pa je tožnica pojasnila, da jih ne pozna. Dejstva glede lastništva vozila, da naj bi bil avtomobil plačan z gotovino na bančnem okencu in da vozilo vsakodnevno uporablja dolžnik, je tožnica izrecno prerekala, saj je že v tožbi navajala, da je lastnica spornega vozila, v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2017 pa je tudi navedla, da je večino sredstev za nakup vozila pridobila s kreditom in priložila kreditno pogodbo, na prvem naroku glavne obravnave pa še izpisek prometa iz transakcijskega računa.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in dolžnika ter predvsem predložene listinske dokumentacije zaključilo, da je zarubljeno vozilo last tožnice. Ključnega pomena za ta zaključek je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica predložila pogodbo za gotovinski kredit št. z dne 20. 11. 2015, iz katere izhaja, da je dne 20. 11. 2015 (en dan pred izstavitvijo računa za avtomobil) pri banki d. d. najela dolgoročni kredit v znesku 12.000,00 EUR, ki je bil še istega dne v znesku 11.830,00 EUR (po odbitju stroškov nadomestila v višini 170,00 EUR) nakazan na transakcijski račun tožnice. Prav tako je iz bančnega izpiska razvidno, da je bil dne 20. 11. 2015 s transakcijskega računa tožnice prodajalcu avtomobila d. o. o. nakazan znesek 15.000,00 EUR. Pritožbena kritika, da naj bi bila kupnina za avtomobil plačana z gotovino, ker je tožnica predložila tudi UPN nalog, tako ni utemeljena. Sicer pa je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je mogoče plačilo UPN naloga izvesti tudi z direktnim nakazilom s transakcijskega računa plačnika na račun prejemnika, v kolikor se UPN plačuje pri banki, kjer ima plačnik odprt transakcijski račun. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da je tožnica s predloženimi listinskimi dokazi uspela dokazati, da je nakup zarubljenega vozila financirala iz svojih sredstev (v večjem delu si je pridobila kredit), ne pa s sredstvi dolžnika, kot to poskuša prikazati toženec, in zaradi česar naj bi bil dejanski lastnik vozila dolžnik.

10. Lastninska pravica na premičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom in (vsaj praviloma) z izročitvijo premičnine v posest kupcu (40. in 60. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), zaradi česar zadostuje, da kupec dokaže navedeni dejstvi. Sodišče druge stopnje zlasti glede na predložene listinske dokaze o najemu kredita tako pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica tudi dejanska kupka spornega vozila in da ga je kot taka tudi prevzela. Četudi je bil dolžnik v prometnem dovoljenju naveden kot uporabnik vozila, slednje še ne pomeni, da je tudi lastnik vozila. Dolžnikova posest premičnine namreč ne izkazuje njegove lastninske pravice, zato se ob upoštevanju ostalih ugotovljenih okoliščin, da je nakup vozila financirala tožnica in torej ni šlo le za navidezno kupoprodajno pogodbo, kot nepomembne pokažejo navedbe toženca, da ima vozilo v posesti dolžnik. Tudi če je dolžnik uporabljal vozilo tožnice za lastne potrebe, slednje namreč ne more zadoščati za ugotovitev, da je lastnik spornega vozila, ampak je bil le neposredni nelastniški posestnik.

11. Neutemeljeno je vztrajanje toženca pri trditvah glede dolžnikovega izogibanja plačilu dolga ter skrivanja premoženja na družinske člane. Te trditve bi eventualno lahko bile pomembne v primeru, da tožnica ne bi uspela dokazati izvora finančnih sredstev za nakup vozila, vendar pa je s predložitvijo kreditne pogodbe izkazala, da sredstev ni pridobila od dolžnika, navsezadnje je tožnica kredit pridobila kot zaposlena oseba z lastnimi dohodki. Prav tako toženec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami glede neverodostojnosti izpovedi tožnice in dolžnika glede skupnega življenja. Osebna povezanost tožnice in dolžnika sama po sebi še ne izkazuje, da tožnica v času rubeža vozila ni bila njegova lastnica in posledično, da tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen. Tako tudi zgolj zaradi tega, ker sta tožnica in dolžnik zanikala obstoj zunajzakonske skupnosti, torej ob predloženih listinskih dokazih o virih sredstev za nakup vozila ni mogoče sklepati, da je sredstva zagotovil dolžnik. Morebiten obstoj zunajzakonske skupnosti namreč še ne kaže na to, da tožnica ne bi bila lastnica spornega vozila. Bi pa lahko bilo vozilo v tem primeru skupno premoženje tožnice in dolžnika (če bi bi bilo na primer ugotovljeno, da se je nakup financiral iz sredstev pridobljenih z delom), vendar trditev o skupnem premoženju tekom postopka ni navajala nobena od strank. Pri tem sodišče druge stopnje le še dodaja, da tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je vozilo skupno premoženje, izvršba nanj ne bi bila dopustna2. 12. Ob vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Tožnica je odgovorila na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato tudi ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih mora kriti sama.

1 V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitev na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. 2 Upnik lahko na tako premoženje poseže šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma, ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja.