Jedro

Toženec zmotno meni, da je pogodbo odpovedal s konkludentnimi dejanji grajanjem napak pri prodajalcu oziramo prenehanjem plačevanja leasing obrokov. Da je pogodbo odpovedal, bi moral sporočiti tožniku, pa ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača 4.348,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2019 do plačila in 837,31 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec in meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in pri tem ni upoštevalo njegovih ugovorov pravne narave ter je posledično napačno uporabilo materialno pravo, prekršilo pa je tudi postopkovne določbe, ker ni upoštevalo predlaganih dokazov, da bi se zadeva razčistila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v presojo sodišču prve stopnje oziroma sodbo spremeni ter samo odloči, da se pritožbi pritožnika ugodi.

Ne strinja se, da obstoja zatrjevanih stvarnih napak ni pravočasno grajal in ni sam odstopil od pogodbe. Ker je v tem tripartitnem razmerju potrošnik in s tem šibkejša stranka, ni bil dolžan o napakah posebej obveščati leasingodajalca, temveč je dovolj, da je obvestil prodajalca, saj je bil prav slednji tisti, ki ga je povezal z leasingodajalcem in sta proti njemu delovala kot eno. Zato je vseeno komu je grajal napake. Ker je napake pri prodajalcu grajal, preden je tožnik odstopil od pogodbe, je jasno, da je to razlog za odstop od pogodbe. Zato se ne strinja z zaključkom sodišča, da je bil on tisti, ki je narobe ravnal in ni odstopil od pogodbe, saj drugače sploh ni mogel ravnati. Poleg tega je ves čas ugovarjal, da je tožeča stranka neupravičeno obogatena, ker je predmet leasinga prodala po nižji ceni, sodišče pa cenilca A. A. ni zaslišalo, da bi ugotovilo oderuštvo, saj bi priča lahko povedala, koliko je bilo vozilo ob predaji tožencu glede na napake res vredno. Toženec ob zaslišanju tudi ni bil vprašan, kaj dejansko meni z oderuštvom. Zato sodišče tega ugovora ni v celoti presojalo, kratko je zaključilo, da predpostavk oderuštva ni, toženec pa je izgubil pravico, da dokaže protipravno ravnanje tožnika v smislu neupravičene obogatitve. Toženec je tudi prepričan, da manjkajoči tretji ključ in navodila v slovenskem jeziku pomenijo stvarno napako, zaključek sodišča, da je vozilo vrnil zaradi odpovedi pogodbe, pa ne drži. Vrnil ga je, ker je imelo napake. Premajhno dokazno vrednost je sodišče namenilo tudi njegovi prijavi tržnemu inšpektoratu, kjer je povzel vse svoje trditve. Sodišče je nezadostno raziskalo materialne podlage glede nepoštenega ravnanja pogodbenih strank, saj ga na neposrednem zaslišanju o teh dejstvih kljub njegovim jasnim trditvam v ugovoru, pripravljalni vlogi in prijavi pri inšpektoratu ni spraševalo. Sploh pa ni nikjer v sodbi govora o dejanski vrednosti naprej prodanega vozila in o vprašanju ali je višina tožbenega zahtevka (če zanj sploh obstaja temelj) pravilno ugotovljena.

3. Na vročeno pritožbo je odgovoril tožnik, predlaga, da se jo zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev sodišče druge stopnje v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja.

7. Tožnik zahteva plačilo vtoževanega zneska zato, ker pogodba o finančnem leasingu, katerega predmet je bilo osebno vozilo znamke BMW 316D, s strani toženca ni bila pravilno izpolnjena, vtoževani znesek pa predstavlja škodo, ki je v razliki med zneskom, ki bi ga ob pravno izpolnjeni pogodbi prejel tožnik, in dejansko prejetim zneskom.

8. V postopku ni bilo sporno, da sta pogodbo o finančnem leasingu z dne 2. 10. 2018 sklenila tožnik kot leasingodajalec in toženec kot leasingojemalec. Neglede na to, da je dobavitelj predmeta leasinga in kreditni posrednik B. d. o. o., ta ni pogodbena stranka in je zato zmotno stališče pritožnika, da gre za tripartitno razmerje. Tudi iz priloge št. 2 k pogodbi o finančnem leasingu izhaja le, da tožnik kot leasingodajalec in lastnik vozila pooblašča dobavitelja za izročitev vozila v uporabo leasingojemalcu. Toženec je v tem pogodbenem razmerju sicer res potrošnik, ki je posebej varovan z ZVPot2, vendar ne v smislu, da je za odstop od leasing pogodbe dovolj, da leasingojemalec napake graja pri leasingodajalcu ali pri prodajalcu in tudi ne, da leasingodajalcu preneha plačevati leasing obroke. Sestavni del pogodbe o finančnem leasingu z dne 2. 10. 2018 so tudi Splošni pogoji za finančni leasing (SP-FN/FR-06/18) – v nadaljevanju Splošni pogoji. V IX. točki Splošnih pogojev je določeno, da tveganje glede delovanja oziroma uporabe predmeta pogodbe nosi leasingojemalec. Tudi, če predmeta leasinga ni možno uporabljati ali je njegova uporaba omejena zaradi okvare, vključno s totalno škodo, zaradi pravne, tehnične ali gospodarske neuporabnosti, v primeru naključja ali višje sile, je leasingojemalec dolžan še naprej izpolnjevati pogodbene obveznosti. Ima pa možnost, da v tem primeru predčasno odpove leasing pogodbo. Toženec zmotno meni, da je pogodbo odpovedal s konkludentnimi dejanji (grajanjem napak pri prodajalcu oziramo prenehanjem plačevanja leasing obrokov). Da je pogodbo odpovedal, bi moral sporočiti tožniku, pa ni. Zaradi neplačevanja leasinga je pogodbo nato dejansko odpovedal tožnik, kar jasno izhaja iz odpovedi z dne 25. 4. 2019 (A14).

9. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, sodišče pa odloči, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (212. in 213. člen ZPP). Pritožnik zato skozi pritožbene navedbe ne more uspešno sanirati svojih trditev, ki jih je podal v postopku na prvi stopnji. V ugovoru in vlogi je namreč trdil, da je bila pogodba zaradi grajanja napak razdrta 25. 4. 2019, vozilo pa 15. 5. 2019 vrnjeno pogodbenemu partnerju C. d. o. o.3, pri čemer je napake grajal pri leasingodajalcu, ki napak ni odpravil in je zato podal prijavo na Tržni inšpektorat RS. Trditve, da je napake grajal pri leasingodajalcu, zaslišan ni potrdil. Izkazalo se je, da je šel na E. (torej k prodajalcu) in govoril s šefom, v Ljubljano pa je šel na C., kjer je avto oddal. 10. Pritožbena trditev, da je napake grajal pri prodajalcu (in ne pri tožniku, kot je navajal v postopku na prvi stopnji), pa je nedopustna pritožbena novota4, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Zato so tudi pritožbene navedbe o pravočasnosti grajanja napak irelevantne, v povezavi s tem pa tudi trditve, da manjkajoči tretji ključ in navodila v slovenskem jeziku pomenijo stvarno napako. Prav tako nedovoljeno pritožbeno novoto predstavlja trditev, da višina zahtevka ni izkazana, saj te toženec v postopku na prvi stopnji ni prerekal. 11. Zmotno pritožnik tudi meni, da bi ga moralo sodišče vprašati kaj meni z oderuštvom. Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZPP namreč sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPP sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa takšen namen ni izkazan. Poleg tega je trditev toženca, da je tožnik neupravičeno obogaten, ker je bilo vozilo ob njegovi izbiri ocenjeno na 14.160 EUR, po vrnitvi pa, glede na cenitev, prodano le za 8.000 EUR, nerazumljiva, saj je vozilo pri dobavitelju izbral in se za ceno dogovoril toženec in ne tožnik. Zato tudi ni bilo potrebe, da sodišče prve stopnje več pozornosti nameni prijavi toženca tožnika na tržni inšpektorat. Kaj bi moralo sodišče prve stopnje o tem še vprašati toženca, pa tudi ni jasno. Prav tako ni bilo potrebe, da sodišče zasliši cenilca, ki je vrnjeni avto ocenil. Ne drži pa tudi, da nikjer v sodbi ni govora o dejanski vrednosti naprej prodanega vozila, saj se je sodišče prve stopnje do tega opredelilo v 23. točki obrazložitve, do višine zahtevka, ki je toženec na prvi stopnji ni prerekal, pa se je opredelilo v 29. točki obrazložitve.

12. Glede na navedeno so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. in prvem odstavku 155. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožnik, ker z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni bistveno prispeval. 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakonom o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, številka 20/98, s kasnejšimi spremembami. 3 C. d. o. o. je prevzemnik (A15) in kupec vrnjenega vozila (A23). 4 Nedopustne pritožbene novote so tiste navedbe v pritožbi, ki jih stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala, v pritožbi pa glede njih ne izkaže, da jih prej ni mogla navajati iz upravičenega razloga.