Jedro

Prošnja za dovoljenje za začasno prebivanje v RS mora biti vložena pred potekom časa, za katerega je tujcu dovoljeno prebivanje v RS (2. odstavek 13. člena ZTuj). Gre za materialni zakonski rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljševati. Zamuda materialnega roka pomeni zamudo za uveljavljanje določenih materialnih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1968/98-8 z dne 19.4.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 5.11.1998. Tožena stranka je s sklepom z dne 5.11.1998 najprej združila upravne stvari H.B., Z.M., E.B. in E.B. (v nadaljevanju tožnikov) v en postopek in z izpodbijano odločbo (2. točka izreka) zavrnila pritožbe tožnikov zoper sklepe Upravne enote L., vsi z dne 25.11.1997. Prvostopni upravni organ je z navedenimi sklepi prošnje tožnikov za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zavrgel, ker so zamudili rok, določen v 2. odstavku 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91, v nadaljevanju ZTuj).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu. Po določbi 1. odstavka 13. člena ZTuj sme tujec, ki pride na območje Republike Slovenije z veljavnim potnim listom prebivati v njej 3 mesece oziroma toliko časa, kolikor mu to dovoljuje izdani vizum, če ni z mednarodno pogodbo določeno drugače, tisti, ki pride na podlagi listin iz 2. in 3. odstavka 3. člena tega zakona, pa 30 dni. ZTuj v 2. odstavku 13. člena določa, da če žel-i tujec na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je to določeno s prejšnjim odstavkom tega člena in je prišel zaradi razlogov, ki so navedeni v tej določbi, mora pri pristojnem organu zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje pred potekom časa, za katerega mu je dovoljeno prebivanje na podlagi navedenih listin. Ker je bilo Z.M., E. in E.B. dovoljeno prebivanje na območju Republike Slovenije do 5.9.1997, H.B. pa do 16.9.1997, vloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje pa so tožniki vložili dne 13.11.1997, to je po preteku njihovih dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji, je odločitev, da se vloge kot prepozne zavržejo, pravilna. Zamuda materialnega roka po presoji sodišča prve stopnje pomeni zamudo za uveljavitev določene materialne pravice.

Tožniki vlagajo pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovijo vse tožbene navedbe in med drugim navajajo, da se jim že od leta 1992 dalje izdajajo dovoljenja za začasno prebivanje na območju Republike Slovenije. Po njihovem mnenju iz nobene določbe ZTuj ne izhaja, da bi bili postavljeni kakršnikoli roki za vložitev prošnje za podaljšanje bivanja na območju Republike Slovenije, niti ni določeno, da bi bili ti roki materialnopravni. Po njihovem mnenju neizpolnitev obveznosti iz 2. odstavka 13. člena ZTuj ne pomeni izgube pravice do vložitve prošnje za začasno prebivanje. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna in temelji na zakonu, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

Sodišče prve stopnje je glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbe 13. člena ZTuj, ki so veljale v času odločanja upravnega organa. ZTuj v določbah 13. člena, ki jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzema, določa razloge, ki jih mora prosilec za dovoljenje za začasno prebivanje izkazati, če želi v Republiki Sloveniji prebivati dlje, kot mu je to dovoljeno in tudi pogoj, da mora biti prošnja za dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji vložena pred potekom časa, za katerega je tujcu dovoljeno prebivanje v Republiki Sloveniji (2. odstavek). Po določbi 2. odstavka 13. člena ZTuj mora biti prošnja vložena pred potekom časa, za katerega je tujcu dovoljeno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre za materialni zakonski rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljševati. Ta rok mora stranka upoštevati, če hoče uspešno uveljavljati pravico do začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov upravnih spisov, so v obravnavanem primeru tožniki zaprosili za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji po preteku časa, za katerega jim je bilo dovoljeno prebivanje v Republiki Sloveniji. S pretekom materialnega roka, kot enega izmed pogojev za pridobitev pravice do začasnega prebivanja, pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniki izgubili pravico do uveljavljanja začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji pod pogoji, določenimi v določbah 13. člena ZTuj. Zamuda materialnopravnega roka namreč pomeni, da v takšnem primeru ni pogojev za uvedbo postopka.

Ker ni podan uveljavljeni pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev glede pritožbe obsega tudi odločitev glede stroškov pritožbenega postopka. Ker je predmet obravnavanega upravnega spora zgolj presoja zakonitosti upravnega akta tožene stranke, na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tudi za pritožbene stroške.