Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu voznik tovornjaka iz odpovednega razloga po določbi 8. točke 1. odstavka 111. člena ZDR (kršitev navodil zdravnika), ker je ugotovila, da je tožnik v času bolniškega staleža kršil zdravniška navodila, ker naj bi brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja. Tožnik je v času bolniškega staleža lahko zapustil svoje stalno prebivališče in odpotoval v katerikoli kraj v Sloveniji, saj je glede tega imel ustrezno dovoljenje osebne zdravnice. Tožnik spornega dne, ko se je nahajal izven kraja bivanja, ni ravnal v nasprotju z določbo 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker tožena stranka ni dokazala obstoja očitanega odpovednega razloga, mu je nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2012 (pravilno: 5. 6. 2012) nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 8. 6. 2012, temveč je to prenehalo na podlagi 118. člena ZDR dne 14. 2. 2013 (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do dne 14. 2. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakomesečnega zneska v plačilo do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, mu vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas prenehanja delovnega razmerja do dne 14. 2. 2013 ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 8.000,00 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 178,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila pod izvršbo (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče pri presoji zahtevkov dalo prevelik pomen izpovedbi tožnikove osebne zdravnice, ne pa tudi navedbi imenovanega zdravnika v odločbi ZZZS z dne 17. 4. 2012, da tožniku zaradi bolezni priporoča sprehode v naravo. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem imenovanega zdravnika, ki bi se opredelil tako do možnosti potovanja tožnika izven kraja bivališča kot možnosti vožnje avtomobila v času bolniškega staleža. Ker sodišče navedenega dokaza ni izvedlo, je storilo bistveno kršitev postopka iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne bi smelo odločiti o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), saj tožnik tega ni predlagal. Na možnost takšne odločitve se je sklicevala samo tožena stranka na naroku glavne obravnave, pri čemer je sodišče dodelilo tožniku rok, da se o tem izjasni. Tožnik ni postavil zahtevka na plačilo odškodnine, temveč je vztrajal pri vrnitvi nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče je tako prekoračilo zahtevek, ko je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se tudi z višino prisojene odškodnine ne strinja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo, tako da tožnikove zahtevke v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Osebna zdravnica mu je v spornem času odobrila sprehode v naravo po vsej Sloveniji. Poleg tega je lahko potoval v drug kraj, saj mu vožnja z avtomobilom ni bila prepovedana. O zdravljenju in terapiji njegove bolezni je odločila samo osebna zdravnica, ne pa imenovani zdravnik, ki je pristojen zgolj za odločitev o pravicah iz zdravstvenega varstva. Ne drži očitek pritožbe, da se ni skliceval na sodno razvezo, saj je na naroku glavne obravnave predlagal, da se upošteva kot datum prenehanja delovnega razmerja 14. 2. 2013 in da mu je tožena stranka dolžna izplačati 10.000,00 EUR. Takšna višina odškodnine je v celoti sprejemljiva, saj je tožena stranka navedla, da mu je v izogib reintegraciji pripravljena plačati takšno odškodnino. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistveno kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Sodišče skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP prosto odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tej zvezi lahko zavrne tiste dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne pomeni bistvene postopkovne kršitve iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč je to kvečjemu razlog za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v sporu zaslišalo tožnika, direktorja tožene stranke in tožnikovo osebno zdravnico ter prebralo izvedene listinske dokaze, medtem ko je zavrnilo dokaz za zaslišanje imenovanega zdravnika ter takšno odločitev v sodbi obrazložilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zaslišanje imenovanega zdravnika ne bi doprineslo k drugačni sodni presoji. Pritožbeno sodišče sprejema razloge v izpodbijanem delu sodbe, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in višini prisojene odškodnine zaradi nevrnitve tožnika nazaj na delo k toženi stranki.

Pravna podlaga za izredno odpoved je v določbi 1. odstavka 110. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V konkretnem primeru je toženo stranka dne 5. 6. 2012 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu voznika tovornjaka iz odpovednega razloga po določbi 8. točke 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je ugotovila, da je tožnik dne 24. 4. 2012, ko je bil v bolniškem staležu, kršil zdravniška navodila, saj je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja.

Sodišče prve stopnje je v sporu preizkusilo, če je tožnik takrat dejansko kršil navodila pristojnega zdravnika oziroma je brez njegove odobritve neutemeljeno odpotoval iz kraja svojega bivanja. Direktor tožene stranke je namreč spornega dne zalotil tožnika, da se je nahajal v kraju A., več kot 50 km oddaljen od njegovega stalnega prebivališča. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je imel tožnik na podlagi odločbe imenovanega zdravnika odobreno začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni od dne 21. 4. 2012 do 25. 5. 2012 ter v odločbi navedeno, da se mu v času začasne zadržanosti z dela priporoča sprehode v naravi. Takšno okoliščino je preizkusilo z zaslišanjem osebne zdravnice B.B.. Ta je pri svoji izpovedbi izhajala iz zapisa v zdravniškem kartonu, da je tožniku v času bolniškega staleža dovolila sprehode v naravo tudi izven kraja bivanja ter glede zadnjega poudarila, da to zajema celotno območje Slovenije.

Po določbi 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 in spremembe) osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zavarovančevo zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Navedeni zdravniški organi morajo dati zavarovancu navodila o ravnanju v času takšne zadržanosti, pri čemer je za odhod zavarovanca izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Pritožbeno sodišče glede na takšno pravno podlago in izkazane dejanske ugotovitve soglaša z razlogi v izpodbijanem delu sodbe, da je tožnik v času bolniškega staleža lahko zapustil svoje stalno prebivališče in odpotoval v katerikoli kraj v Sloveniji, saj je glede tega imel ustrezno dovoljenje osebne zdravnice. To pa pomeni, da tožnik spornega dne, ko se je nahajal v kraju A., ni ravnal v nasprotju z določbo 233. člena Pravil. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi se moralo v postopku zaslišati še imenovanega zdravnika glede odločitve v odločbi o priporočenih sprehodih tožnika v naravo, saj je glede tega potrebno izhajati iz navedene določbe Pravil, da je za odhod izven kraja bivanja v času bolniškega staleža vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Takšno odobritev, ki je primarne narave, pa je bila pri tožniku v spornem času izkazana. Zato tožena stranka v primeru tožnika ni dokazala obstoja očitanega odpovednega razloga, zaradi katerega mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba nima razlogov za trditev o zmotni odločitvi sodišča prve stopnje, da v tožnikovem primeru niso izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pravna podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišče je v določbi 118. člena ZDR. Za presojo sodne razveze pogodbe je bistvena ocena, ali je nadaljevanje delavčevega delovnega razmerja zaradi nezakonite odpovedi delodajalca še mogoče. Skladno z določbo 2. odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interes pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Takšno odločitev lahko sprejme brez delavčevega predloga, na pobudo delodajalca ali po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke ugotovilo, da reintegracija tožnika ne pride v poštev, čeprav je imel tožnik interes za nadaljevanje delovnega razmerja. V tej zvezi je tožnik na naroku glavne obravnave na ponudbo tožene stranke, da mu je pripravljena plačati 10.000,00 EUR odškodnine, predlagal, da se mu prizna delovno razmerje do datuma glavne obravnave, česar pa tožena stranka ni sprejela. Sodišče prve stopnje je glede na tako ugotovljene okoliščine in interes obeh strank ocenilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče. Zato je pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi in določilo trajanje delovnega razmerja tožnika do datuma glavne obravnavne dne 14. 2. 2013. Ob sodni razvezi pogodbe se delavcu skladno z določbama 1. in 2. odstavka 118. člena ZDR prizna ustrezna denarna odškodnina v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji višine odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za to, da se delavec ne vrne nazaj na delo, so se v sodni praksi izoblikovali kriteriji: zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba pri delodajalcu, ki je podal odpoved, skupna delovna doba, premoženjsko in socialno stanje, dohodki, ki bi jih prejel delavec, če ne bi prišlo do odpovedi, ter druge osebne okoliščine na strani delavca. Sodišče prve stopnje je pri prisojeni odškodnini 8.000,00 EUR upoštevalo kot odločilno starost tožnika 50 let, kar pomeni njegovo težjo zaposljivost, zdravstveno stanje, saj je bil v času postopka v bolniškem staležu, delovno dobo 7 let pri toženi stranki ter družinske razmere, kar vse utemeljuje višino prisojene odškodnine, ki glede na zadnje bruto mesečne prejemke tožnika za delo pri toženi stranki, predstavlja višino 6 - 7 mesečnih plač. Takšna višina odškodnine je tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezna in primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene delavcem v podobnih sodnih sporih.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih stranki, tožena stranka v pritožbi, tožnik pa v odgovoru na pritožbo, nista priglasili.