Jedro

Okoliščine prisilne hospitalizacije tožnice, v katerih ji je bilo onemogočeno priti do odvetnika, da bi ji pomagal sodno uveljavljati terjatev, ko ji zaradi nasveta klinike niso pomagali niti svojci, telefonirala pa je lahko le njim, in ko je bila tožnica sama ovirana tudi zaradi prisilnega jemanja močnejših psihotropnih zdravil, ki med drugim vplivajo na miselni proces, so v konkretnem primeru lahko vplivale na zadržanje teka zastaranja.

Izrek

Reviziji se ugodi, delna sodba pritožbenega sodišča se glede zavrnitve zneska 2.921,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila v času od 26. do 27. 12. 1999 in od 28. 7. 2000 do 25. 9. 2000 prisilno hospitalizirana v Psihiatrični kliniki ... Zatrjevala je nezakonitost obeh hospitalizacij in v zvezi s prvo zahtevala 2.921,05 EUR (prej 700.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi z drugo pa 80.537,47 EUR (prej 19.300.000 SIT) za nepremoženjsko in 31.166,98 EUR (prej 7.468.855 SIT) za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do ene petine.

2. Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da jima je delno ugodilo, delno pa ju je zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pri tem je z delno sodbo zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.921,05 EUR odškodnine v zvezi s prvo prisilno hospitalizacijo, z vmesno sodbo pa je odločilo, da je tožbeni zahtevek za odškodnino, ki izvira iz druge prisilne hospitalizacije, po podlagi utemeljen.

3. Proti tej sodbi sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Revizijsko sodišče je z odločbo II Ips 110/2012 z 12. 7. 2012 tožničino revizijo zavrglo, toženkino pa zavrnilo. Razlogi za zavrženje takratne tožničine revizije so bili, da tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje zanjo ugodne drugostopenjske sodbo o obstoju podlage odškodninskega zahtevka v zvezi z drugo hospitalizacijo. Višina odškodninskega zahtevka v zvezi s prvo hospitalizacijo pa je le 2.921,05 EUR. Glede na spremenjeno ureditev revizijskega postopka z zadnjo novelo Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) bi v tem delu morala biti njena takratna revizija s 5. 3. 2012 predhodno dopuščena, pa ni bila.

4. Tožnica je istega dne kot prvo revizijo vložila tudi predlog za dopustitev revizije. Temu je revizijsko sodišče s sklepom II DoR 90/2012 z 19. 7. 2012 ugodilo glede pravnega vprašanja zadržanja zastaranja odškodninske terjatve v času prisilne hospitalizacije oškodovanca, v ostalem pa jo je zavrnilo. Tako je tožnica 12. 9. 2012 vložila drugo, tokrat dopuščeno revizijo. Z njo izpodbija sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča glede odškodninskega zahtevka zaradi prve prisilne hospitalizacije v znesku 2.921,05 EUR. Uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga tako spremembo, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Povzema razloge sodišč, ki so vplivali na presojo o zastaranju te terjatve, nato pa ob grajanju teh razlogov opozarja tudi na konkretne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pomembne za presojo vprašanja, ali je bilo zastaranje odškodninske terjatve v času tožničine druge prisilne hospitalizacije zadržano. Prepričana je, da ugotovljene okoliščine pomenijo nepremagljive ovire v smislu 383. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ), kot je izrecno sama opredelila že v pritožbi, na kar pa od pritožbenega sodišča ni dobila ustreznega odgovora. Te okoliščine bi sodišči morali uporabiti, pa jih nista, zaradi izostanka odgovora na njene pritožbene trditve pa je prišlo tudi do kršitve procesnih določb in z njimi povezanih ustavno varovanih človekovih pravic.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Če sodišče dopusti revizijo, lahko v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Tožnica je revizijo res vložila le v dopuščenem delu, torej glede odškodninskega zahtevka v zvezi s prvo hospitalizacijo. Vsebinsko pa je presegla dopuščeni okvir, ker kljub izrecni dopustitvi reviziji le glede pravnega vprašanja zadržanja zastaranja odškodninske terjatve v času trajanja prisilne hospitalizacije oškodovanca in kljub razlogom iz 8. točke sklepa načenja tudi druga vprašanja, saj zatrjuje več procesnih kršitev in posegov v več svojih ustavno varovanih pravic. Revizijsko sodišče trditev, ki so izven dopuščene vsebine, ni obravnavalo.

8. Izpodbijana odločitev obeh sodišč o zastaranju prve odškodninske terjatve temelji na presoji, da je škoda zaradi prve hospitalizacije prenehala nastajati 27. 7. 2000, tožnica pa je tožbo vložila 29. 7. 2003. S sklicevanjem na 361. in 362. člen ZOR je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožba vložena (za en dan) prepozno (razlogi iz 17. točke pritožbene odločbe). Do tožničinih pritožbenih trditev o zadržanju zastaranja (na peti strani od skupaj 90-ih strani pritožbe) se ni izrecno opredelilo, vendar je vsaj posreden odgovor mogoče najti v 20. točki odločbe, da se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do drugih pritožbenih trditev, ki se nanašajo na samo odmero odškodnine. Okoliščine, v katerih je tožnica prestajala (drugo) prisilno hospitalizacijo, res vlivajo na višino odškodnine, vendar pa so pomembne tudi glede vprašanja morebitnega zadržanja zastaranja prve odškodninske terjatve. Povzeti razlogi pritožbenega sodišča tako nakazujejo na zmotno presojo o pomembnosti navedenih okoliščin.

9. Tožnica se je v pritožbi sklicevala na nekatere dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča (in pri tem navedla konkretne strani prvostopenjske sodbe), da je bila ob drugi prisilni hospitalizaciji najprej na zaprtem oddelku od 28. 7. 2000 do 5. 8. 2000, od 6. 8. 2000 do 18. 9. 2000 pa na odprtem oddelku, da ji je bil onemogočen dostop do pravne pomoči in odvetnika, svojcem pa svetovano, naj ne pokličejo odvetnika, saj je hospitalizacija nujna, kar so svojci upoštevali, nadalje da je bil tožnici omejen dostop do telefona, da je ves čas morala jemati psihotropna zdravila, ki vplivajo na miselni proces in končno, da je bila narava obravnavanja na odprtem oddelku enaka tisti na zaprtem, saj je tožnica vedela, da jo bodo v primeru neupoštevanja navodil premestili nazaj na zaprti oddelek. Vse to tožnica ponavlja tudi v reviziji.

10. ZOR v 383. členu določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Gre za splošno določbo, saj zakon za nekatere posebne primere tudi posebej določa, kdaj in koliko časa je zadržano zastaranje (na primer 381. in 382. člen ZOR). Vzroki za zadržanje so lahko različni in se nanašajo na osebne lastnosti ali na položaj upnika ali na nedelovanje sodišča. Gre torej za ovire subjektivne ali objektivne narave, ki pa morajo biti take, da je zaradi njih upniku dejansko onemogočeno, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Izraz nepremagljive ovire je tako pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodna praksa. Vendar sodne prakse o tem institutu ni veliko, nanaša pa se predvsem na primere, ko je bilo presojeno, da ne gre za nepremagljive ovire: če je na primer upnik tisti, ki odlaša s sodno uveljavitvijo(1), če policija odkloni potrditi prijavo škodnega dogodka(2), če dolžnik biva v tujini itd. Redki pozitivni odgovori se nanašajo predvsem na primere moratorijev ali njim podobnih situacij(3). V starejši sodni praksi pa je omenjen podoben primer, v katerem je bilo zavzeto stališče, da je tudi prestajanje kazni lahko okoliščina, ki zadrži tek zastaranja in hkrati poudarjeno, da je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali je bil v času prestajanja kazni upnik oviran, da bi vložil tožbo, in iz katerih razlogov(4).

11. Okoliščine prisilne hospitalizacije tožnice, v katerih ji je bilo onemogočeno priti do odvetnika, da bi ji pomagal sodno uveljavljati terjatev, ko ji zaradi nasveta klinike niso pomagali niti svojci, telefonirala pa je lahko le njim, in ko je bila tožnica sama ovirana tudi zaradi prisilnega jemanja močnejših psihotropnih zdravil, ki med drugim vplivajo na miselni proces, so po presoji revizijskega sodišča take teže, da bi v konkretnem primeru lahko vplivale na zadržanje teka zastaranja. Vendar se v sedanji situaciji revizijsko sodišče do tega ne more dokončno opredeliti. Navedene okoliščine res izhajajo iz razlogov prvostopenjske sodbe, poudarjala jih je tudi tožnica v pritožbi, vsaj delno pa jim je ugovarjala toženka v svoji pritožbi. Pritožbeno sodišče je te toženkine trditve povzelo v šesti točki obrazložitve, češ da naj bi tožnica imela dostop do pravne pomoči, telefona in prijateljev. Do tega se pritožbeno sodišče ni opredelilo zaradi že omenjene zmotne presoje, da navedene okoliščine vplivajo le na višino odškodnine za drugo nezakonito prisilno hospitalizacijo.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožničini reviziji ugodilo, delno sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških je oprlo na tretji odstavek 165. člena ZPP. V novem sojenju naj se pritožbeno sodišče glede na zapis v toženkini pritožbi najprej opredeli, ali so omenjene okoliščine sporne za celotno obdobje tožničine druge prisilne hospitalizacije, kot bi bilo mogoče razumeti povzetek njenih navedb v pritožbeni odločbi, ali le za drugo obdobje na odprtem oddelku, kot je razumela tožnica glede na svoja izvajanja v odgovoru na toženkino pritožbo. Če se pritožbeno sodišče opredeli za drugo varianto, spornost okoliščin prestajanja prisilne hospitalizacije na odprtem oddelku ni pravno pomembna, saj naj bi tožnica po stališču obeh sodišč tožbo vložila le za en dan prepozno, na zaprtem oddelku pa je bila devet dni. Če pa oceni, da so navedene okoliščine sporne za ves čas prisilne hospitalizacije, torej tudi za prvo obdobje, mora presoditi, kaj je šteti za dokazano in na podlagi te ocene sprejeti svojo odločitev.

Op. št. (1): III Ips 26/2003 Op. št. (2): II Ips 288/2005 Op. št. (3): Zakon o začasnem preoblikovanju pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre za srečo – VIII Ips 37/2001; 88. člen ZDen-VSL I Cp 677/2009 Op. št. (4): VSJ Rev 2524/65 s 5. 3. 1966, Pravni život 1966/3, stran 88