Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da tožniku ne nastaja nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, niti mu ne grozi takšno nasilje, da bi bila potrebna izdaja ureditvene začasne odredbe z vzpostavitvijo prejšnjega stanja že v roku 24 ur. Upoštevati je potrebno tudi, da gre za pravdo zaradi motenja posesti, v teh pravdah pa mora sodišče že po zakonu paziti na to, da je treba zadevo po naravi vsakega posameznega primera hitro rešiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, da sta toženca solidarno dolžna v 24. urah vzpostaviti prejšnje stanje tako, da zamenjata ključavnico garažnih vrat poslovno-stanovanjske hiše na naslovu Z., s staro oziroma tožniku izročiti ključ zamenjane ključavnice, odstraniti iz garaže spuščenega psa pasma pitbul, odstraniti psa pasme pitbul z zelenice levo od dovozne poti, odstraniti osebni avtomobil znamke Renault Clio s parkirnega mesta levo od dovozne poti in osebni avtomobil znamke Citroen z zelenice levo od dovozne poti, in tako tožniku omogočiti mirno posest sporne nepremičnine, vse tako, kot izhaja iz sodne poravnave Okrajnega sodišča v Škofji Loki N 20/2010 z dne 02. 06. 2011, sicer se jima izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, pri čemer naj začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti pravdnega postopka.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za zavarovanje z začasno odredbo ugodi, s stroškovno posledico. Ne drži, da tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode in da nastanek premoženjske škode že v principu ne more pomeniti tudi nastanka težko nadomestljive škode. Tožnik je izkazal brezizhodno socialno situacijo, izpad dohodka, ki ga predstavlja najemnina od stanovanja in delavnice, ogroža njegovo preživetje, to pa vsekakor pomeni nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče do teh dejstev ni zavzelo stališča. Tudi ni osnove za zaključek, da bi tožnik mansardno stanovanje lahko sam uporabljal in se tako izognil stroškom najemnine. Stanovanja ne more uporabljati zaradi nenehnih motilnih ravnanj tožencev, njunih stalnih verbalnih napadov in napadov na njegovo lastnino (krajo le-te), prva toženka mu je z vrtalko že prevrtala ključavnico vrat mansardnega stanovanja. Tožnik ne trdi, da bi se ukvarjal z obrtno dejavnostjo. Delavnico bo oddal v najem, določene stroje in material hoče iz nje odnesti, česar pa sedaj ne more, tako tudi ne dokumentacije, ki jo potrebuje za davčne namene. To dokumentacijo je dolžan hraniti še 10 let in jo je dolžan vsak trenutek po pozivu nemudoma predložiti DURS. Sodišče mora takšno zakonodajo poznati, ni pravilno sklicevanje, da tožnik ni izkazal, kakšne posledice bo utrpel, če teh dokumentov ne bo predložil. Nenadomestljivo škodo predstavlja tudi izguba strank podjetja, novi najemnik bi tožnikove prejšnje stranke lahko prevzel. Dalj časa, ko bo delavnica zaprta, večja bo izguba strank. Tožniku res ni onemogočen dostop do stanovanja v mansardi, vendar pa stanovanja ne more oddati v najem, če ne more oddati v najem tudi parkirnih prostorov in funkcionalnega zemljišča. Sodišče se ni opredelilo do nevarnosti v zvezi s psom, ki ne nosi nagobčnika in lahko vsak trenutek napade tožnika ali prišleka. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je tudi izkazal, da bi toženca z izdajo začasne odredbe utrpela manjšo škodo oziroma ne bi utrpela hujših škodljivih posledic od tistih, ki bi nastale tožniku brez izdaje začasne odredbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z zahtevano začasno odredbo, ki je v pretežnem delu identična vsebini tožbenega zahtevka, tožnik zahteva začasno ureditev spornega razmerja in to tako, da že v štiriindvajsetih urah doseže vzpostavitev posestnega stanja na garaži, parkirnih mestih in zelenici, kakršno je bilo pred motilnimi dejanji, in tudi prepoved nadaljnjih motenj. Predlaga torej tako imenovano ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočnosti sodne odločbe). Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sodna praksa, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97 z dne 16. 07. 1998, le v izjemnih primerih dopušča možnost izdaje take začasne odredbe. Dopušča jo zlasti takrat, ko terjatve ali pravice strank ogroža možnost, da še v teku sodnega postopka pride do takih sprememb spornega razmerja, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, kar velja, če bi stranki, ki zahteva varstvo, že tekom postopka nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda oziroma bi ji grozilo nasilje. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da tožniku ne nastaja nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, niti mu ne grozi takšno nasilje, da bi bila potrebna izdaja ureditvene začasne odredbe z vzpostavitvijo prejšnjega stanja že v roku 24 ur (druga alineja 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Upoštevati je potrebno tudi, da gre za pravdo zaradi motenja posesti, v teh pravdah pa mora sodišče že po zakonu paziti na to, da je treba zadevo po naravi vsakega posameznega primera hitro rešiti (425. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

5. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru škoda, ki naj bi tožniku nastala zato, ker zaradi ravnanj tožencev ne more oddati nepremičnine v najem, predstavlja premoženjsko škodo, ki ne more biti nenadomestljiva. Da bi bilo zaradi izpada najemnine ogroženo preživetje tožnika, tožnik samo z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe, ni izkazal. Upravičeno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da bi lahko bival v stanovanju v hiši Z.. Zakaj naj bi mu bilo to onemogočeno, izpostavlja šele v pritožbi, kar pa je prepozno. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje tudi glede dokumentacije obrti, tožnik ni prav z ničemer izkazal, tudi ne z navedbami v pritožbi, da te dokumente nujno potrebuje v roku 24 ur, enako velja za stroje in material iz delavnice. Glede na stroge pogoje izdaje ureditvene odredbe, tudi ni bila zadostna trditvena podlaga v zvezi z zatrjevanjem tožnika, da toženca z izdajo začasne odredbe ne bosta trpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku oziroma, da bi utrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Pritožbene navedbe v zvezi z izgubo strank, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno opredeljevati do nevarnosti, ki naj bi tožniku grozila s strani psa pasme pitbul, saj se v predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik na tovrstno grozečo škodo oziroma silo ni skliceval. S tem v zvezi je le trdil, da tudi zaradi psa v garaži oziroma na zelenici, delavnice in stanovanja ne more oddati v najem. Do tovrstne škode pa se je sodišče prve stopnje opredelilo.

6. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).