Jedro

Če pogodba o prodajni proviziji z dne 25. 5. 2005 prikriva pogodbo o izplačilu poslovnega deleža, kot trdi tožena stranka, ni nikakršne pravne ovire za veljavnost slednje, saj ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, zakonsko pravico do izplačila svojega poslovnega deleža, ki mu ga je dolžna izplačati družba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženi stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta solidarno dolžni tožeči stranki plačati znesek 200.718,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in da sta ji dolžni solidarno povrniti tudi stroške tega postopka v višini 5.319,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili toženi stranki (v nadaljevanju: tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, priglašata pa tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo prave pogodbene volje strank pri sklepanju pogodbe o prodajni proviziji in da je brez obrazložitve zavrnilo vse dokazne predloge, s katerimi je tožena stranka dokazovala svoje trditve, da je šlo za fiktivno pogodbo, s katero so stranke zavestno prikrile drug pravni posel. Drži, da sodišče prve stopnje ni izrecno obrazložilo svoje odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov, vendar iz razlogov sodbe smiselno dovolj jasno izhaja, da je štelo dejstva, ki jih je tožena stranka želela dokazati z zavrnjenimi dokazi, za nerelevantna, oziroma, da tudi, če bi dokaze izvajalo, to na presojo sodišča ne bi moglo vplivati. Pritožbeno sodišče se takšni oceni prvostopnega sodišča pridružuje in dodaja, da niti ni mogoče ugotoviti, kakšno pravno korist si je tožena stranka obetala od uveljavljanja ugovora o navideznosti pogodbe in na čem temelji svoje prepričanje, da je razjasnitev vprašanja navideznosti pogodbe bistvena za odločitev v predmetnem sporu.

6. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala na podlagi pogodbe o prodajni proviziji, ki jo je dne 25. 5. 2005 sklenila z družbo A., d. o. o., pravnim prednikom toženih strank (priloga A1). Tožena stranka je zatrjevala, da gre za fiktivno pogodbo, s katero so stranke zavestno prikrile drug pravni posel, in sicer je šlo za izplačilo poslovnega deleža (v A., d. o. o.) izstopajočemu družbeniku B. P., ki je tudi ustanovitelj tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 50. člen OZ, ki določa, da v primeru, ko navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Če torej pogodba o prodajni proviziji z dne 25. 5. 2005 prikriva pogodbo o izplačilu poslovnega deleža, kot trdi tožena stranka, ni nikakršne pravne ovire za veljavnost slednje, saj ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, zakonsko pravico do izplačila svojega poslovnega deleža, ki mu ga je dolžna izplačati družba. Res ima družbenik v skladu s petim odstavkom 502. člena ZGD-1 pravico do izplačila ocenjene vrednosti poslovnega deleža po stanju ob izstopu, vendar je treba opozoriti, da določila ZGD glede urejanja odnosov med obstoječimi in izstopajočim družbenikom niso (v celoti) prisilne narave. Citirano določilo je kogentno le glede obsega minimuma premoženjskih pravic, ki pripadajo izstopajočemu družbeniku. Družbeniki se lahko dogovorijo za višjo vrednost poslovnega deleža izstopajočemu družbeniku ali za krajše roke, kot jih določa zakon. Razlogi za takšno ravnanje so lahko različni in v načelu niso nedopustni. Gre lahko za neke vrste prevzemno premijo ali pa za posebno vrednotenje prispevka izstopajočega družbenika k uspehu družbe. S sporno pogodbo se je torej družba A., d. o. o., zavezala najprej B. P., s. p., nato pa tožeči stranki izplačevati provizijo v višini 16 % od vrednosti vseh v bodočnosti izstavljenih računov družbi N., d. d., tudi v primeru, če je šlo za izplačilo poslovnega deleža izstopajočemu družbeniku. Tožena stranka kljub obširnemu utemeljevanju navideznosti pogodbe ni pojasnila, zakaj meni, da bi bila, če je šlo za izplačilo poslovnega deleža, oproščena plačila s pogodbo dogovorjenih obveznosti. Ni niti trdila, da plačila po pogodbi presegajo ocenjeno vrednost poslovnega deleža, kot bi pripadel družbeniku po ZGD, oziroma ni zatrjevala nobenih takšnih dejstev, na katere pravo veže posledice, ki se izkazujejo v ničnosti ali neveljavnosti pogodb. Po splošnem pravilu obligacijskega prava „pacta sunt servanda“ je namreč pogodbo, če nima hib, zaradi katerih je nična ali neveljavna, pač treba spoštovati in izpolniti obveznosti tako, kot se glasijo.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je družba A., d. o. o., sprejela obveznost, da bo posel z N., d. d., glede katerega je bila dogovorjena obveznost plačila provizije, prenesla na drugo družbo le pod pogojem, da se na to družbo prenese tudi obveznost plačila provizije. Pogodbena obveznost A., d. o. o., je bila torej popolnoma jasna in nedvoumna, in zato ne potrebuje nobene razlage niti ugotavljanja pogodbene volje strank. Zaključek prvostopnega sodišča, da je A., d. o. o., to pogodbeno obveznost prekršila in posel, ki ga je izvajala za družbo N., d. d., prenesla na družbo A., d. o. o., brez obveznosti plačila provizije tožeči stranki, je argumentiran in prepričljiv. Dejanske okoliščine tega prenosa, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, povsem podpirajo zaključek, da je tožena stranka prenos storitev na družbo A., d. o. o., izvedla prav z namenom, da bi se izognila izpolnitvi dogovorjenih obveznosti. Pritožbeni ugovori, da je šlo pri pogodbi družbe A., d. o. o., z N., d. d., za neke druge nove ali dodatne storitve, so zato že na prvi pogled malo verjetni. Vsekakor pa so bile trditve tožene stranke glede novega predmeta pogodbe med N., d. d., in A., d. o. o., povsem pavšalne in nekonkretizirane, in jih v dokaznem postopku niti ni bilo mogoče preizkusiti. Nenazadnje je tožena stranka v tej smeri ponujala le informativne dokaze, s katerimi bi sodišče prve stopnje, če bi jih izvajalo, šele ugotavljalo pravno relevantna dejstva o vsebini pogodbe in to celo na manj primeren način. Tožena stranka namreč pogodbe o vzdrževanju programskega sistema za podporo bančnemu poslovanju, ki jo je družba A., d. o. o., sklenila z N., d. d., v spis ni niti predložila, čeprav je s trditvami o drugih storitvah smiselno zahtevala od sodišča, da bi se moralo ukvarjati z njeno vsebino. Tega sodišče prve stopnje ob takšni procesni aktivnosti tožene stranke ni bilo dolžno početi. Zadostuje njegova ugotovitev, ki je pritožba argumentirano ne izpodbija, da je že iz naziva pogodbe jasno razvidno, da gre za iste storitve, ki jih je pred tem za N., d. d., opravljala družba A., d. o. o. 8. Tožena stranka v spis tudi ni predložila računov s specifikacijo in vrednostjo storitev, ki jih je izstavljala svojemu naročniku v času trajanja pogodbe A. - N., kljub temu, da jo je tožeča stranka k temu pozivala in četudi bi bilo iz navedenih listin razvidno, katere storitve v kolikšni vrednosti je družba A., d. o. o., opravljala za N., d. d. Dokazna ocena je v našem pravnem sistemu prosta, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje v navedenih okoliščinah oceno o višini škode lahko oprlo na podatke o višini provizije, ki jo je tožeča stranka pridobila v obdobju, ko je družba A., d. o. o., svoje pogodbene obveznosti še izpolnjevala. Tožbeni zahtevek zaradi tega, ker tožeča stranka ni predložila računov iz vtoževanega obdobja, ni bil nesklepčen, saj je na višino zneska neizplačane provizije mogoče povsem logično in razumno sklepati iz podatkov o višini izplačane provizije v primerljivem obdobju. Sodišče prve stopnje na toženo stranko ni preložilo bremena negativnega dokazovanja. Tožena stranka je imela vse možnosti, da trditvam tožeče stranke o višini neizplačane provizije oziroma o višini s strani N., d. d., izstavljenih računov konkretizirano ugovarja s pozitivnimi trditvami in da svoje ugovore tudi dokaže. Pritrditi je zaključku prvostopnega sodišča, da sta bila v danem primeru prav toženca tista, ki razpolagata z vsemi podatki in dokazi o višini dolgovane provizije in da bi torej zahtevku po višini zlahka konkretizirano ugovarjala. Porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena med strankama mora biti uravnotežena, kar med ostalim pomeni tudi, da sodišče stranki ne sme naložiti pretežkega dokaznega bremena, to je bremena, ki ga stranka glede na svoj položaj v spornem razmerju dejansko ne zmore. To velja za vsa dejstva in vse dokaze, ki so v spoznavnem področju nasprotne stranke. Zamolčanje pravno relevantnih dejstev, ki so v spoznavnem področju le ene stranke oziroma nepredložitev dokazov, s katerimi razpolaga ta stranka, ne sme iti v breme nasprotne stranke. Navedeno pravilo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in o zahtevku zato tudi pravilno odločilo.

9. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno odmerilo sodno takso za tožbo v višini 1.642,00 EUR, ne drži. Tožena stranka sama ugotavlja, da je tožeča stranka z vlogo dne 8. 3. 2011 tožbo spremenila tako, da je zvišala tožbeni zahtevek. Če se spremeni vrednost zaradi spremembe zahtevka, se vzame za vrednost za plačilo takse spremenjena vrednost za vse tiste vloge in dejanja, ki se vložijo oziroma opravijo po taki spremembi. Če je zaradi spremembe vrednosti takso potrebno doplačati, se že plačani del takse všteje v takso, odmerjeno glede na novo vrednost zahtevka (glej 25. člen ZST). Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe v letu 2006 (pcto. 22.951,09 EUR) plačala sodno takso za tožbo v višini 229,51 EUR, po spremembi tožbe z vlogo z dne 8. 3. 2011 pa je zahtevek zvišala na 200.718,09 EUR, zato je bila pozvana na doplačilo sodne takse za tožbo v višini 1.412,00 EUR, kar je skupaj 1.642,00 EUR, kot znaša njena taksna obveznost. Ker s pritožbo ni uspela, je tožena stranka sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).