Jedro

Objekt ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča. Zemljišče je samostojna (glavna) stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti iz 7. člena SPZ ne more biti predmet stvarnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapuščina pokojnega, ki obsega denarna sredstva pri računu na A. banki, d. d., neizplačane pokojninske prejemke pri ZPIZ, polavtomatsko pištolo ... in osebni račun ..., postane na podlagi prvega odstavka 128. člena Zakona o dedovanju lastnina Občine X. in se po drugem odstavku 128. člena Zakona o dedovanju izroči Občini X. 2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila Občina X. (v nadaljevanju: pritožnica). Navaja, da v sklepu ni zajeto vse premoženje, ki je pripadalo zapustniku, ker je bil zapustnik tudi lastnik nepremičnine. Na naroku dne 14. 9. 2021 je sodišče ugotovilo, da zapustnik v zemljiški knjigi ni vpisan, ni lastnik nepremičnin in da pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah poteka pravda zaradi priznanja lastninske pravice in da je bil zapustnik solastnik hiše, ne pa tudi parcele, na kateri ta hiša stoji ter da pravdni postopek še ni zaključen. V navedeni pravdni zadevi je bila 3. 11. 2021 sklenjena sodna poravnava med tožnikoma B. B. in C. C. ter toženko Republiko Slovenijo, z njo pa je bilo dogovorjeno, da Republika Slovenija izroči v last B. B. nepremičnino z ID znakom parcela ... 918/3, k. o. ..., na katerih stojita stavbi št. 1029 in št. 248, ki nista predmet te sodne poravnave. B. B. je torej postala lastnica nepremičnine, medtem ko stavbi, ki sploh nista bili predmet pravdnega postopka, ostajata v lasti pokojnega D. D. oziroma sodita v zapuščino po njem. V predmetnem primeru ne gre za pozneje najdeno premoženje po 221. členu ZD, saj se zanj ve že pred pravnomočnostjo predmetnega sklepa.

3. Pritožba je bila vročena dedičema B. B. in C. C., ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dedujejo se lahko stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom (2. člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD). Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti (41. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ). Zapuščina je torej premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti. V konkretnem primeru to pomeni, da je lahko predmet dedovanja le nepremičnina, na kateri je imel zapustnik ob smrti lastninsko pravico.

6. Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (prvi odstavek 18. člena SPZ). Če zakon ne določa drugače, je sestavina nepremičnine vse, kar je z nepremičnino trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo (8. člen SPZ)1 oziroma je sestavina vse, kar se s v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari (prvi odstavek 16. člena SPZ).

7. Glede na navedeno objekt ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča. Zemljišče je samostojna (glavna) stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti iz 7. člena SPZ ne more biti predmet stvarnih pravic.2 Materialnopravno zmotne in s tem neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je dedinja B. B. postala lastnica zemljišča, zapustnik pa je ostal lastnik objektov na parceli, ki je bila predmet pravdnega postopka oziroma sklenjene sodne poravnave.

8. Zaradi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD) pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Gre za ključno stvarnopravno načelo povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit). 2 M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 83.