Jedro

Iz dogovorov, kot jih je navajala tožeča stranka in iz Pogodbe z dne 10. 4. 2002 ne izhaja iztožljiva obveznost, da bo tožena stranka prodala (vse) odvisne družbe in še posebej ne obveznost, da bo za delnice predala deleže v odvisnih družbah, četudi jih (še) ne bo prodala. Jasen zakonski pogoj za nastanek pravice do zamenjave – ki tudi ne nasprotuje vsebini zatrjevanega dogovora - je prodaja odvisnih družb, do te pa nesporno ni prišlo. Načelo vestnosti in poštenja je nujno potrebno dopolnilo k nepopolni zakonski ali pogodbeni ureditvi obligacijskih razmerij – služi kot podlaga za več kreativnosti pri premagovanju pogodbenih ali zakonskih omejitev in doktrinarnih ovir. Predstavlja nekakšen zasilni ventil tudi glede povsem konkretiziranih – pogodbenih in zakonskih - pravnih pravil. Vendar sodnika ne pooblašča, da v posameznih primerih ravna prosto po pravičnem občutku. Pri razlagi domnevnega dogovora med strankama je pritožbeno sodišče sicer ravnalo po lastnem „pravičnem občutku“, vendar ni le razložilo pogodbenega pravnega pravila, ampak je ustvarilo novo pravilo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I.) Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe s tožečo stranko v obliki notarskega zapisa skleniti pogodbi z naslednjo vsebino:

1. Pogodba za pridobitev poslovnega deleža v A. d. o. o.: Na podlagi 5. člena Zakona o privatizaciji Slovenskih železarn d. d. (ZPSZ) skleneta SIJ – Slovenska industrija jekla d. d., Gerbičeva 98, Ljubljana, ki jo zastopa …, v nadaljevanju SIJ in

B. družba pooblaščenka d. d., ki jo zastopa …, v nadaljevanju B. naslednjo

POGODBO O MENJAVI DELNIC gospodarske družbe SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. za DEL POSLOVNEGA DELEŽA v gospodarski družbi A. d. o. o. kakor sledi: Prvi člen: Pogodbeni stranki uvodoma ugotavljata, da: - je gospodarska družba A. d. o. o., vpisana v sodni register Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, v vt. št. ...; - znaša osnovni kapital gospodarske družbe A. d. o. o. v času sklepanja te pogodbe 1.224.176.899,10 SIT oziroma 5.108.400,00 EUR; - je SIJ edini družbenik gospodarske družbe A. d. o. o., katerega poslovni delež znaša 1.224.176.899,10 SIT oziroma 5.108.400,00 EUR, kar je 100 % glede na osnovni kapital; - je gospodarska družba A. d. o. o. del poslovnega sistema SŽ (Slovenske železarne d. d., sedaj SIJ); - je pri gospodarski družbi Slovenske železarne d. d. na podlagi sklepa sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2004/11296 z dne 17. 12. 2004 in se firma od tedaj glasi SIJ – Slovenska industrija jekla d. d.; - Zakon o privatizaciji Slovenskih železarn d. d. (ZPSZ) v drugem odstavku 5. člena določa, da lahko zaposleni, bivši zaposleni in upokojeni delavci, ki jih zastopa družba pooblaščenka (B.) v primeru prodaje posamezne odvisne družbe v okviru poslovnega sistema SŽ (sedaj SIJ) vložijo zahtevo za zamenjavo delnic Sž d. d. (sedaj Sij) z deleži v posamezni družbi, ki ne smejo presegati 20 % osnovnega kapitala družbe; - Zakon o prevzemu in načinu poravnave obveznosti Slovenskih železarn v zvezi s programom prestrukturiranja (ZPPOSZ) v 6. členu določa, da notranji upravičenci, ki jih zastopa družba pooblaščenka (OPR) v primeru prodaje posamezne odvisne družbe zamenjajo delnice SŽ (sedaj SIJ) za poslovne deleže do največ 20 % osnovnega kapitala po nominalni vrednosti delnic v višini 100.000,00 SIT oziroma 417,29 EUR za delnico; - so upravičenci, navedeni v predhodni alinei, dne 25. 11. 2004 zahtevali zamenjavo delnic SŽ d. d. (sedaj SIJ) za 20 % poslovni delež gospodarske družbe A. d. o. o.; - je znašal osnovni kapital gospodarske družbe A. d. o. o. na dan 25. 11. 2004 28.473.756,90 SIT oziroma 118.818,93 EUR, 20 % delež pa je na ta dan predstavljal 5.689.475,00 SIT oziroma 23.763,78 EUR; - se ta pogodba sklepa z namenom izvedbe zamenjave delnic upravičencev, ki jih zastopa družba pooblaščenka (OPR) za 20 % poslovni delež SIJ v gospodarski družbi A. d. o. o.; Drugi člen: Predmet te pogodbe je menjava 57 delnic SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. za 20 % poslovni delež v gospodarski družbi A. d. o. o.. Na podlagi te pogodbe prenese SIJ na B. del svojega poslovnega deleža v gospodarski družbi A. d. o. o. v nominalnem znesku 244.835.380,00 SIT oziroma 1.021,680,36 EUR, kar je 20 % glede na osnovni kapital, B. pa za navedeni poslovni delež izroči SIJ 57 delnic SIJ – Slovenska industrija jekla d. d., ki tako pridobi 57 lastnih delnic.

Tretji člen: Zaradi prenosa dela poslovnega deleža v skladu s to pogodbo pride do spremembe kapitalskih razmerij v gospodarski družbi A. d. o. o., v katero vstopi DPR kot novi družbenik, poslovni delež SIJ pa se zmanjša in znaša nominalno 979,341,519,10 SIT oziroma 4.086.721,44 EUR Kapitalsko razmerje med družbeniki je po prenosu dela poslovnega deleža v skladu s to pogodbo naslednje: SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. - poslovni delež v nominalnem znesku 979.341.519,10 SIT oziroma 4.086.721,44 EUR, kar je 80 % glede na osnovni kapital; B. d. d. - poslovni delež v nominalnem znesku 244.835.380,00 SIT oziroma 1.021.680,36 EUR, kar je 20 % glede na osnovni kapital. Četrti člen: SIJ izrecno dovoljuje, da se na podlagi te pogodbe v sodnem registru pristojnega sodišča pri 20 % poslovnem deležu v nominalnem znesku 244.835.380,00 SIT oziroma 1.021.680,36 EUR v gospodarski družbi A. d. o. o. kot lastnik tega deleža vpiše: B. d. d. Peti člen: B. izrecno dovoljuje, da se na podlagi te pogodbe v delniški knjigi SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. kot lastnik 57 delnic SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. vpiše SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. Šesti člen: Ta pogodba začne veljati, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki.

Sedmi člen: Pogodbeni stranki se dogovorita, da bosta vse morebitne spore iz te pogodbe reševali sporazumno, če pa dogovor ne bo mogoč, bo o zadevi odločilo stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.

Osmi člen: Ta pogodba je sklenjena v obliki notarskega zapisa; vsaka stranka prejme en odpravek, po en odpravek pa se izda vsaki stranki za potrebe prepisa lastninske pravice na delnicah oz. poslovnem deležu v pristojnih registrih.

LI,,,,,, dne …..

SIJ – Slovenska industrija jekla d. d., ki jo zastopa ….

in

2. Pogodba za pridobitev poslovnega deleža v C. d. o. o.: Na podlagi 5. člena Zakona o privatizaciji Slovenskih železarn d. d. (ZPSZ) skleneta SIJ – Slovenska industrija jekla d. d., Gerbičeva 98, 1000 Ljubljana, ki jo zastopa...., v nadaljevanju SIJ.

in

B. družba pooblaščenka d.d., ki jo zastopa.... v nadaljevanju B. naslednjo

POGODBO O MENJAVI DELNIC gospodarske družbe SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. za DEL POSLOVNEGA DELEŽA v gospodarski družbi C. d. o. o. kakor sledi: Prvi člen: Pogodbeni stranki uvodoma ugotavljata, da: - je gospodarska družba C. d. o. o., vpisana v sodni register Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, v vl. št. ...; znaša osnovni kapital gospodarske družbe C. d. o. o. v času sklepanja te pogodbe 7.600.000.000,00 SIT oziroma 31.714.238,00 EUR; je SIJ edini družbenik gospodarske družbe C. d. o. o., katerega poslovni delež znaša 7.600.000.000.,00 SIT oziroma 31.714.251,25 EUR, kar je 100 % glede na osnovni kapital; je gospodarska družba C. d. o. o. del poslovnega sistema SŽ (Slovenske železarne d. d. sedaj SIJ); je pri gospodarski družbi Slovenske železarne d. d. na podlagi sklepa sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2004/11296 z dne 17. 12. 2004 in se firma od tedaj glasi SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. Zakon o privatizaciji Slovenskih železarn d. d. (ZPSZ) v drugem odstavku 5. člena določa, da lahko zaposleni, bivši zaposleni in upokojeni delavci, ki jih zastopa družba pooblaščenka (B.) v primeru prodaje posamezne odvisne družbe v okviru poslovnega sistema SŽ (sedaj SIJ) vtožijo zahtevo za zamenjavo delnic SŽ d. d. (sedaj SIJ) z deleži v posamezni družbi, ki ne smejo presegati 20 % osnovnega kapitala družbe; - Zakon o prevzemu in načinu poravnave obveznosti Slovenskih železarn v zvezi s programom prestrukturiranja (ZPPOSZ) v 6. členu določa, da notranji upravičenci, ki jih zastopa družba pooblaščenka (B.) v primeru prodaje posamezne odvisne družbe zamenjajo delnice SŽ (sedaj SIJ) za poslovne deleže do največ 20 % osnovnega kapitala po nominalni vrednosti delnic v višini 100.000,00 SIT oziroma 417,29 EUR za delnico; - so upravičenci, navedeni v predhodni alinei, dne 25. 11. 2004 zahtevali zamenjavo delnic SŽ d. d. (sedaj SIJ) za 20 % poslovni delež gospodarske družbe C. d. o. o.; - je znašal osnovni kapital gospodarske družbe C. d. o. o. na dan 25. 11. 2004 5.193.007.862,90 SIT oziroma 21.670.046,86 EUR, 20 % delež pa je na ta dan predstavljal 1.038.601.572,00 SIT oziroma 4.334.009,37 EUR; - se ta pogodba sklepa z namenom izvedbe zamenjave delnic upravičencev, ki jih zastopa družba pooblaščenka (B.) za 20 % poslovni delež SIJ v gospodarski družbi C. d. o. o. Drugi člen: Predmet te pogodbe je menjava 10.386 delnic SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. za 20 % poslovni delež v gospodarski družbi C. d. o. o. Na podlagi te pogodbe prenese SIJ na B. del svojega poslovnega deleža v gospodarski družbi C. d. o. o. v nominalnem znesku 1.520.000.000,00 SIT oziroma 6.342.850,25 EUR, kar je 20 % glede na osnovni kapital, D. pa za navedeni poslovni delež izroči S. 10.386 delnic SIJ – SlovenskE industrija jekla, ki tako pridobi 10.386 lastnih delnic.

Tretji člen: Zaradi prenosa dela poslovnega deleža v skladu s to pogodbo pride do spremembe kapitalskih razmerij v gospodarski družbi C. d. o. o., v katero vstopi DPR kot novi družbenik, poslovni delež SIJ pa se zmanjša in znaša nominalno 6.080.000.000,00 SIT oziroma 25.371.401,00 EUR Kapitalsko razmerje med družbeniki je po prenosu dela poslovnega deleža v skladu s to pogodbo naslednje: SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. - poslovni delež v nominalnem znesku 6.080.000.000,00 SIT oziroma 25.371.401,00 EUR, kar je 80 % glede na osnovni kapital; B. d. d. - poslovni delež v nominalnem znesku 1.520.000.000,00 SIT oziroma 6.342.850,25 EUR, kar je 20 % glede na osnovni kapital. Četrti člen: SIJ izrecno dovoljuje, da se na podlagi te pogodbe v sodnem registru pristojnega sodišča pri 20 % poslovnem deležu v nominalnem znesku 1.520.000.000,00 SIT oziroma 6.342.850,25 EUR v gospodarski družbi C. d. o. o. kot lastnik tega deleža vpiše: B. d. d. Peti člen: B. izrecno dovoljuje, da se na podlagi te pogodbe v delniški knjigi S. S. i. j. d. d. kot lastnik 10.386 delnic SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. vpiše SIJ – Slovenska industrija jekla d. d. Šesti člen: Ta pogodba začne veljati, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki.

Sedmi člen: Pogodbeni stranki se dogovorita, da bosta vse morebitne spore iz te pogodbe reševali sporazumno, če pa dogovor ne bo mogoč, bo o zadevi odločilo stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.

Osmi člen: Ta pogodba je sklenjena v obliki notarskega zapisa; vsaka stranka prejme en odpravek, po en odpravek pa se izda vsaki stranki za potrebe prepisa lastninske pravice na delnicah oz. poslovnem deležu v pristojnih registrih.

Dne....

SIJ – Slovenska industrija jekla d. d., ki jo zastopa.....

B., d. d., ki jo zastopa...; če ne, bo navedeni pogodbi nadomestila ta sodba.“ Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stranki njene pravdne stroške v znesku 66.190,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je zahtevala, naj tožena stranka nanjo prenese 20% delež v družbi A. d. o. o. v zameno za 57 delnic in 20% delež v družbi C. d. o. o v zameno za 10.386 delnic družbe Slovenska industrija jekla d. d. (SIJ d. d.) - primarni tožbeni zahtevek. Postavila je tudi dva podrejena tožbena zahtevka, za plačilo odškodnine oziroma za vrnitev izpolnitve brez pravne podlage, in sicer tako, da je s tožbo zajela toženo stranko in poleg nje kot solidarno dolžnico še Republiko Slovenijo. Ta se je ves čas udeleževala postopka in skupaj s toženo stranko nasprotovala tudi primarnemu tožbenemu zahtevku.

2. Sodišče prva stopnje je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo (zato o podrejenih zahtevkih ni odločalo), tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Republika Slovenija je v pritožbenem postopku priglasila stransko intervencijo na strani tožene stranke in tudi sama vložila pritožbo. Sodišče prve stopnje je intervencijo dovolilo, sodišče druge stopnje pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki. Ta je na revizijo odgovorila. Predlaga, naj jo sodišče zavrne. Revizija je bila vročena tudi stranski intervenientki – ta predlaga, naj ji sodišče ugodi.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - zaposleni, bivši zaposleni in upokojeni delavci Slovenskih železarn (notranji upravičenci) so na podlagi določb Zakona o privatizaciji Slovenskih železarn d. d. (ZPSZ, Uradni list RS št. 13/98 in 111/2001 - ZPPOSZ) sprejeli delnice tožene stranke (tedaj še s firmo Slovenske železarne - SŽ) v zamenjavo za lastniške certifikate in potrdila iz naslova premalo izplačanih plač (konverzija terjatev) – s sprejemom delnic so se odpovedali terjatvam na teh podlagah; - te delnice so skladno z določbami ZPSZ vložili kot stvarni vložek v osnovni kapital tožeče stranke; - tožena stranka je edina družbenica družb A. d. o. o. in C. d. o. o. (tudi: odvisni družbi); - tožena stranka je v letu 2001 in 2002 začela postopek prodaje odvisnih družb, vendar zaradi neustreznosti prejetih ponudb do prodaje ni prišlo; - tožeča stranka je kot zastopnica interesov notranjih upravičencev dne 25. 11. 2004 na toženo stranko naslovila zahtevo, naj nanjo prenese 20% poslovnega deleža v odvisnih družbah, upoštevaje višino osnovnega kapitala po stanju na dan 25. 11. 2004, v zamenjavo za ustrezno število delnic tožene stranke, po vrednosti ene delnice v višini 417,29 evrov; - Republika Slovenija, ki je bila dotlej imetnica več kot 99% delnic tožene stranke, je v letu 2007 v postopku privatizacije prodala 55,35% delež v toženi stranki zasebnemu kupcu; - po 25. 11. 2004 je tožena stranka povečala osnovni kapital odvisnih družb. B.

Revizijske navedbe

6. Izpodbijana sodba naj bi bila obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče naj bi ne bilo odgovorilo na številne ključne pritožbene očitke. Kršeno naj bi bilo tudi razpravno načelo (7. člen ZPP). Tožeča stranka je svoj zahtevek ves čas opirala na ZPSZ in Zakona o prevzemu in načinu poravnave obveznosti Slovenskih železarn v zvezi s programom prestrukturiranja (ZPPOSZ, Uradni list RS, št. 111/2001). Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da v teh predpisih ni podlage za zahtevek, ugodilo pa mu je na podlagi domnevnega dogovora, ki naj bi ga bila tožeča stranka sploh ne navajala, pa tudi njegov obstoj in vsebina naj bi ne bila ugotovljena. Pritožbeno sodišče naj bi se tudi ne bilo opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da je prvostopenjska sodba neobrazložena v stroškovnem delu.

7. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno uporabilo določbe ZPSZ in ZPPOSZ, s tem ko je presodilo, da so (že) nastopili pogoji za to, da tožeča stranka lahko zahteva zamenjavo delnic v toženi stranki za 20% deleža, ki ga ima tožena stranka kot edini družbenik v družbah A. d. o. o. in C. d. o. o, četudi do prodaje odvisnih družb ni prišlo.

8. Pritožbeno sodišče se je sklicevalo na domnevni dogovor med Vlado RS in notranjimi upravičenci o tem, da so slednji pripravljeni menjati svoje certifikate oziroma terjatve za delnice SŽ le s pogojem, da bodo potem te delnice lahko zamenjali za deleže v odvisnih družbah, pri tem pa naj bi ne bilo pojasnilo, kdaj in na kakšen način je ta dogovor nastal. Tudi če se je Vlada o tem z notranjimi upravičenci pogajala, kar pa naj bi ne bilo izkazano, je edini rezultat teh dogovarjanj sprejetje ZPSZ in ZPPOSZ. Poznejša zakonska ureditev bi celo morebiti prej doseženi dogovor derogirala. Sklicevanje na načela pravičnosti, moralnosti, poštenja in vestnosti ne more biti podlaga za to, da je sodišče druge stopnje odločilo v direktnem nasprotju z jasno zakonsko ureditvijo. Poleg tega tožena stranka pri teh pogajanjih ni sodelovala, in je ne glede na vse navedeno takšen dogovor, tudi če bi bil pravno veljavno sklenjen, ne bi mogel zavezovati.

9. Nerazumljiva naj bi bila trditev pritožbenega sodišča, da zato, ker je privatizacija S. ž. končana, družbe pooblaščenke nimajo več možnosti zamenjati delnice tožene stranke za deleže odvisnih družb, tudi če bodo te prodane. Privatizacija železarn naj bi namreč ne bila končana, saj naj bi imela država v toženi stranki še vedno 25% + eno delnico.

10. Materialnopravno zmotno naj bi bilo tudi stališče, da je ZPPOSZ v 6. členu fiksno določil menjalno razmerje. Po revidentkinem stališču je bila z navedeno določbo za potrebe konverzije terjatev notranjih upravičencev v delnice slovenskih železarn določena le nominalna vrednost delnice tožene stranke (na 417,29 evra – prej 100.000,00 SIT). Višina osnovnega kapitala odvisnih družb (in vrednost deležev v primeru menjave za delnice tožene stranke, s tem pa menjalno razmerje) naj bi v zakonu ne bilo določeno. Pri tem pa naj bi ne šlo za pravno praznino, kot je to očitno razumelo pritožbeno sodišče in jo skušalo zapolniti z razlago: to, da je zakonodajalec pustil vrednost poslovnega deleža odvisnih družb oziroma njihovega osnovnega kapitala neopredeljeno, lahko pomeni le, da se pri določitvi menjalnega razmerja upošteva vsakokratna višina osnovnega kapitala.

11. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo pritrjuje vsem dejanskim ugotovitvam in pravnim stališčem v izpodbijani sodbi. Poudarja, da je šlo pri dogovarjanju o pogojih, s katerimi so notranji upravičenci pristali na konverzijo, za tripartitna pogajanja in da nikoli ni bil dogovorjen drug način kot da upravičenci pridobijo lastniške deleže v odvisnih družbah. Tudi morebitna ugotovitev, da njihova opcija za menjavo delnic za deleže v primeru prodaje odvisnih družb še obstaja, naj bi bila, glede na izbrani način lastninjenja le še ničvredna papirnata pravica.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Očitki o kršitvah postopka niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev v vseh točkah utemeljilo v zadostni meri, da je sodbo mogoče preizkusiti. Tudi razpravno načelo ni bilo kršeno. Tožeča stranka je zahtevek res opirala na ZPSŽ in ZPPOSZ, vendar je poleg navedb, s katerimi je utemeljevala, da je prišlo do prodaje odvisnih družb, navajala tudi dejstva, na katera je sodišče druge stopnje (materialnopravno pravilno ali ne, je drugo vprašanje) oprlo svojo odločitev s sklicevanjem na domnevne dogovore med strankama in na splošna načela obligacijskega prava.

13. Drugi odstavek 5. člena ZPSZ določa, da „v primeru prodaje posamezne odvisne družbe v okviru poslovnega sistema SŽ lahko zaposleni, bivši zaposleni in upokojeni delavci vložijo zahtevo za zamenjavo delnic SŽ d. d. z deleži v posamezni družbi, ki ne smejo presegati 20% osnovnega kapitala družbe“. Z enako besedno zvezo, „v primeru prodaje posamezne odvisne družbe“, pogojuje pravico notranjih upravičencev do zamenjave delnic za poslovne deleže odvisnih družb določba 6. člena ZPPOSZ.

14. Revizijsko sodišče pritrjuje razlagi sodišča druge stopnje, da izraz „v primeru prodaje“ ne pomeni, da bi na podlagi zakona dolžnost zamenjave delnic nastala že z začetkom postopka prodaje (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Določbo o pravici menjave delnic za deleže „v primeru prodaje“ je tako po (do)besedni razlagi kot po smislu mogoče razumeti kot svojevrstno z zakonom določeno predkupno upravičenje. Samo če se na podlagi pravnega posla spremeni imetnik deleža odvisne družbe, lahko notranji upravičenci – katerih interese pri tem zastopajo družbe pooblaščenke(1) - zahtevajo zamenjavo delnic za delež v odvisni družbi. Okoliščina, da je tožena stranka začela postopek (javne) prodaje odvisnih družb, potem pa ga zaradi neustreznosti ponudb ustavila in deleže odvisnih družb obdržala v celoti v svojem portfelju, pomeni, da do prodaje ni prišlo in tudi zakonski pogoji za to, da bi tožeča stranka uveljavila svoje (oblikovalno) predkupno upravičenje, niso bili izpolnjeni.

15. Glede na povedano je treba pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da tožeča stranka na podlagi ZPSZ in ZPPOSZ (še) nima pravice zahtevati, naj ji tožena stranka preda delež v odvisnih družbah v zameno za njene delnice. Revizijsko sodišče pa opozarja, da pravica tožeče stranke, da v primeru prodaje posamezne odvisne družbe uveljavi zahtevo za zamenjavo delnic za deleže, izhaja iz zakona. Gre za zakonsko omejitev razpolagalne pravice imetnika deležev odvisnih družb. Ne da bi se izrecno opredeljevalo do pravne narave te pravice notranjih upravičencev – ali gre za predkupno pravico ali za pravico, ki je tej le sorodna – tudi za to pravico velja, da je morala biti vsakomur znana in se nihče ne more sklicevati, da za njen obstoj ni vedel oziroma mu tega ni bilo treba vedeti. Zato lahko z vidika kršitev tej pravici – tako kot zakoniti predkupni pravici pripišemo podobne učinke (erga omnes), kot jih imajo izključujoče pravice.(2) To pomeni, da navedena zakonska omejitev pravice razpolaganja v primeru prodaje veže imetnika deležev odvisnih družb ne glede na njegovo lastniško strukturo. Ne drži torej ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka tudi v primeru prodaje deležev izgubila pravico zamenjati delnice tožene stranke za deleže v odvisnih družbah, ker da bi ta omejitev razpolaganja morala biti navedena v pogodbi, s katero je Republika Slovenija prenesla večinski paket delnic na novega (zasebnega) večinskega delničarja (glej 11. točko na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe).

16. Pravilno je tudi stališče drugostopenjskega sodišča, da je ZSPZ dajal Republiki Sloveniji pravico, da sama izbere način privatizacije (11. točka na 5. strani obrazložitve). V določbi 5. člena ZPSZ in v nobeni drugi določbi tega zakona ter v ZPPOSZ res ni mogoče najti podlage za to, da bi imetnik deleža v odvisnih družbah ta delež kadarkoli moral prodati. Na zakonsko določbo tudi ni mogoče opreti pričakovanja notranjih upravičencev, da se bodo odvisne družbe prodajale. Vprašanje (dokončne) privatizacije Slovenskih železarn (ki so bile tedaj sicer že olastninjene, ne pa še privatizirane) pušča zakonska ureditev odprto. Iz zakona ni razvidno, ali se bodo SŽ privatizirale na ravni krovne družbe ali s prodajo odvisnih družb. Še več, iz 2. člena ZPSZ izhaja prvenstvena namera, da se SŽ privatizirajo s prodajo delnic SŽ, katerih imetnica je (bila) država, fizičnim osebam in pravnim osebam zasebnega prava.

17. Kljub pravilni razlagi, da tožbeni zahtevek nima neposredne opore v zakonu, je pritožbeno sodišče zahtevku ugodilo in se pri tem sklicevalo na kršitev zatrjevanega dogovora, ki naj bi ga bila Republika Slovenija, s tem pa tudi tožena stranka, ki je bila odvisna od soglasja Vlade, sklenila z notranjimi upravičenci. Dogovorili naj bi se bili o tem, da se bo privatizacija opravila s prodajo odvisnih družb, ob prodaji pa bodo notranji upravičenci pridobili pravico za menjavo delnic za deleže. Ta dogovor naj bi bil podlaga za to, da so bili notranji upravičenci sploh pripravljeni menjati svoje certifikate oziroma terjatve za delnice SŽ. Z odstopom od dogovorjenega modela lastninjenja naj bi bil dogovor izigran, to pa naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, močnejši partner v tem dogovoru (država?) pa naj bi bil tudi zlorabil svoje pravice in pristojnosti.

18. Tudi če je bila predvidena možnost zamenjave delnic za deleže podlaga za odločitev notranjih upravičencev, da so pristali na konverzijo svojih terjatev, to ne more biti podlaga za dajatveni oziroma oblikovalni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka. Iz dogovorov, kot jih je navajala tožeča stranka in iz Pogodbe z dne 10. 4. 2002 ne izhaja iztožljiva obveznost, da bo tožena stranka prodala (vse) odvisne družbe in še posebej ne obveznost, da bo za delnice predala deleže v odvisnih družbah, četudi jih (še) ne bo prodala. Jasen zakonski pogoj za nastanek pravice do zamenjave – ki tudi ne nasprotuje vsebini zatrjevanega dogovora - je prodaja odvisnih družb, do te pa nesporno ni prišlo. Če je z izbranim modelom privatizacije odpadla kavza dogovora o konverziji terjatev (ker morda nadaljnji obstoj te pravice ne pomeni kaj več kot „ničvredne papirnate pravice“), ali če je pri sklepanju dogovora o konverziji prišlo do napak, to morda lahko vpliva na utemeljenost eventualnih zahtevkov.

19. Težave z iskanjem ustrezne pravne podlage za ugoditev zahtevku se je – ob iskanju pravične rešitve – očitno zavedalo tudi pritožbeno sodišče. Zato svoje odločitve tudi ni oprlo neposredno na vsebino domnevno sklenjenega dogovora, ampak se je sklicevalo na načelo vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic. Revizijsko sodišče razume to kot hvalevreden poskus pritožbenega sodišča, da z ustvarjalno, ustavi prijazno razlago pogodbenih dogovorov (in zakona) sprejme pravično rešitev.

20. Iz dela judikature Vrhovnega sodišča bi lahko napravili sklep, da se pravna načela v posamičnih razmerjih udejanjajo (samo) prek pravnih pravil. Tako naj bi bila temeljna načela ZOR sicer usmeritve za razlago zakona ter za ravnanje vseh udeležencev …, če pa pride do spora pred sodiščem, tudi za odločanje v njem. Vendar pa naj bi za kršitev zakonskih določb v poglavju o temeljnih načelih (ZOR) ne bile predpisane sankcije. Zato naj bi samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ne bilo mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.(3) Podobno zadržanost glede možnosti neposredne uporabe temeljnih načel v posameznem sporu je pokazalo Vrhovno sodišče pri vztrajnem zavračanju argumenta temeljnega načela o enaki vrednosti dajatev kot podlage, da bi se v času visoke inflacije prebilo (zakonsko) načelo monetarnega nominalizma (bolj, kot je to – s predpisanimi valorizacijskimi obrestmi – storil sam zakonodajalec).(4) Teorija utemeljeno opozarja na ozkost in nesprejemljivost takšnega stališča. Dosledno zagovarjanje takšnega stališča vodi v nevarnost, da se vloga temeljnih načel zreducira na nekakšen dekorativni element, brez pomembnejšega vpliva na obligacijska razmerja, ki nastajajo na njegovi podlagi.(5)

21. Zaradi tehtnih pomislekov glede pravične rešitve položaja notranjih upravičencev, revizijsko sodišče ni prezrlo svoje naloge, da zagotovi učinkovanje ustavnih pravic tudi v razmerju med zasebnopravnimi subjekti – posredno z ustavi prijazno razlago vsebine domnevnih dogovorov med strankami in določb ZSPZ in ZSPPOSZ. Zato se je ozrlo tudi na možnost, da temeljna načela obligacijskega prava izkoristi kot „točko prodora“ ustavnih pravic na polje razmerij med prirejenimi posamezniki. V načelih obligacijskega prava se namreč v obligacijskopravni podobi najizraziteje zrcalijo prav vrednote, ki jih na najsplošnejši ravni zagotavlja ustava. Načelo vestnosti in poštenja je nujno potrebno dopolnilo k nepopolni zakonski ali pogodbeni ureditvi obligacijskih razmerij – služi kot podlaga za več kreativnosti pri premagovanju pogodbenih ali zakonskih omejitev in doktrinarnih ovir. Odločilna je skladnost ravnanj strank obligacijskega razmerja – pa tudi njihovih posledic - s temi načeli. Predstavlja nekakšen zasilni ventil tudi glede povsem konkretiziranih – pogodbenih in zakonskih - pravnih pravil. Vendar sodnika ne pooblašča, da v posameznih primerih ravna prosto po pravičnem občutku.

22. Pri mejah razlage pravic, ki izhajajo iz dogovora med strankami, kot ga opisuje sodišče druge stopnje, je treba upoštevati, da je zasebnopravni subjekt, od katerega domnevno izhaja ogrožanje ali kršitev drugega zasebnopravnega subjekta tudi sam – drugače kot v primerih, ko gre za razmerje med posameznikom in oblastjo - nosilec ustavnih pravic(6) (tožena stranka v tem primeru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave). Za presojo, ali je tožena stranka sploh ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja in ali je res zlorabila svoje pravice, ni brez pomena, da je sporni odvisni družbi skušala prodati, vendar je od tega odstopila, ker ni prejela ekonomsko sprejemljivih ponudb. Tudi če bi bila odločitev tožene stranke, da odvisnih družb ne proda, glede na predhodne dogovore obremenjena s kršitvijo načela vestnosti in poštenja in bi predstavljala zlorabo njene pravice, da prosto odloča o razpolaganju s svojim deležem v odvisnih družbah, pa bi to ne predstavljalo podlage za takšno razlago dogovora, po kateri naj imajo notranji upravičenci pravico do pridobitve deleža ne glede na to, ali se odvisne družbe prodajo ali ne. Pri takšni razlagi dogovora med strankama je pritožbeno sodišče sicer ravnalo po lastnem „pravičnem občutku“, vendar ni le razložilo pogodbenega pravnega pravila, ampak je ustvarilo novo pravilo. Zato revizijsko sodišče tudi v primeru, da bi opisanim načelom obligacijskega prava delo ustavnopravno razsežnost, ustavnih varstvenih dolžnosti države ni moglo zagotoviti s posegom v pravice tožene stranke.

23. Temeljnih načel obligacijskega prava pa niso dolžni upoštevati le udeleženci v obligacijskih razmerjih in sodišča pri razsojanju v obligacijskopravnih sporih. Upoštevati jih mora tudi zakonodajalec pri določitvi vsebine predpisov, ki urejajo ta razmerja. Na odločitev, ali je zakonodajalec izpolnil to nalogo, pa ne more vplivati presoja „vestnosti in poštenosti“ zakonodajalčevega ravnanja v fazi sprejemanja zakona. Normodajni akti so izraz izvajanja oblasti. Demokratični normodajni postopki lahko vključijo tudi sodelovanje zainteresiranih subjektov, vendar predpis ni rezultat dogovora subjektov, ki bili pri tem enakopravni (4. člen OZ), ampak je izraz enostranske odločitve nosilca normodajne oblasti. Potek normodajnega postopka je lahko eden od pripomočkov za razlago zakona.(7) Treba pa je upoštevati, da živi zakon, ko je enkrat sprejet, samostojno življenje.(8) Zakon ureja razmerja z učinkom erga omnes: tiste zainteresirane osebe, ki so sodelovale v zakonodajnem postopku, niso njegovi edini naslovniki. Pravna varnost zahteva, da se na zakon, tako kot se da razlagati z ustaljenimi metodami razlage, lahko zanesejo vsi udeleženci pravnih razmerij, ki jih zakon ureja. Obligacijskopravno načelo vestnosti in poštenja – v razmerju do oseb, ki so s svojimi pripombami in predlogi sodelovale v normodajnem postopku – ne more služiti kot podlaga za to, da bi sodišče prekoračilo polje razlage in korigiralo – spreminjalo vsebino – zakonskih rešitev. To lahko stori le Ustavno sodišče – kadar obligacijskopravno načelo preraste iz „veznega člena“ med pravilom obligacijskega prava in vrednotami, vzpostavljenimi z Ustavo, v te vrednote same.

24. Revizijsko sodišče je zato presojalo tudi, ali so določbe ZPSZ in ZPPOSZ, ki jih je moralo uporabiti v tej sodbi, morda protiustavne. Sama okoliščina, da so bile posledice predvidene zakonske ureditve in ravnanje države kot tedanjega večinskega delničarja, notranjim upravičencem, ki so se odločili za zamenjavo certifikatov in terjatev za delnice tožene stranke, predstavljene drugače, kot se je izkazalo v nadaljnjem izvajanju zakona, lahko pomenijo nedopustno ravnanje države, vendar ni mogoče govoriti o zlorabi oblasti, ki bi lahko zamajala ustavno skladnost zakonske ureditve. Revizijsko sodišče se je pri tej sumarni oceni omejilo le na morebitno protiustavnost drugega odstavka 5. člena ZSPZ in tisti del 6. člena ZSPPOSZ, ki daje notranjim upravičencem opcijo zamenjave le v primeru prodaje. Določb o vrednosti delnic ob konverziji za certifikate in terjatve (9. člen ZSPZ) in določb o „zamrznitvi“ njihove vrednosti (6. člen ZSPPOSZ) revizijskemu sodišču v tem postopku ni bilo treba uporabiti, ravno tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kako in ali sploh je v zakonu določeno menjalno razmerje za primer zamenjave delnic za deleže v odvisnih družbah.

25. Potem ko je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, odpravilo pa je tudi pomisleke o morebitni protiustavnosti relevantnih določb ZPSZ in ZSPPOSZ, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi, spremenilo prvostopenjsko sodbo in zavrnilo zahtevek. Glede na to, da je (primarni) zahtevek pravnomočno zavrnjen, bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o eventualnih zahtevkih.

26. Odločba o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 66.190 evrov predstavlja stroške, ki jih je imela tožena stranka z zastopanjem v skladu z odvetniško tarifo, in plačilom taks v postopku na prvi stopnji (10.947 evrov), v postopku na drugi stopnji (5.390 evrov) in v revizijskem postopku (49.853 evrov). Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Drugi stavek drugega odstavka 5. člena ZPSZ.

Op. št. (2): Primerjaj pri: Juhart, v OZ s komentarjem, 3. knjiga, stran 325 Op. št. (3): Sodba VS v zadevi II Ips 66/2002 z dne 24. 10. 2002. V tem primeru se je stranka sklicevala na pravičnost, moralno obnašanje, vestnost in poštenje.

Op. št. (4): Glej npr. sodbo VS II Ips 464/92 z dne 21. 1. 1993. Pavčnik, Pravnikov, str. 3 omenja ravno to stališče in ga kritizira kot nekritično vztrajanje pri nominalni vrednosti denarja in prelaganje odgovornosti za to le na stare zakone.

Op. št. (5): Dolenc, Načelo vestnosti in poštenja v civilnem pravu, v (Ustavno)sodno odločanje, GV, Ljubljana, 2013, stran 270, 271. Utemeljitev v nadaljevanju se v veliki meri opira na navedeno delo.

Op. št. (6): Primerjaj pri Tratar, Razprava o pomenu ustavnih pravic za civilnopravna razmerja v Republiki Sloveniji, Pravosodni bilten 4/2009, stran 63. Op. št. (7): Genetična razlaga kot eden od argumentov zgodovinske razlage predpisa – glej pri Pavčnik, Argumentacija v pravu, stran 71. Op. št. (8): Pavčnik, navedeno delo, stran 73.