Jedro

Tožnica v obdobju od 1. 7. 2003 do 30. 9. 2003 ni dosegla zahtevane spremembe portfelja. Za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela niso bili podani objektivni razlogi. Tožena stranka je upoštevala tožničino odsotnost v obravnavanem obdobju in zahtevane rezultate sorazmerno znižala. Ob upoštevanju tako ugotovljenih dejstev je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je bila tožnici pogodba utemeljeno odpovedana iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da je delovno razmerje med strankama trajalo do 1. 3. 2004. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna obračunati in plačati tožnici mesečne plače in provizijo, ki bi jih ta prejela za čas od 15. 11. 2003 do 1. 3. 2004, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, namesto reintegracije pa ji je dolžna izplačati odškodnino v višini 10 mesečnih plač. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da je bila tožnici (zavarovalni zastopnici) pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka je predhodno ni opozorila, da šteje trimesečno nezadostno povišanje portfelja (julij – september 2003) za neizpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, prav tako pa ni izvedla v internem pravilniku določenega postopka o ugotavljanju pomanjkanja znanj in zmožnosti za opravljanje del. Tožnica ni mogla vplivati na spremembe svojega portfelja. Poleg tega je bila posredno diskriminirana, saj je bila v neenakopravnem položaju glede na tiste, ki so sklenili delovno razmerje s toženo stranko šele po uveljavitvi spremenjenega Pravilnika o nagrajevanju v oddelku trženje z dne 19. 11. 2002 (v nadaljevanju: Pravilnik). Ti so imeli ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi stanje portfelja 0, medtem ko se je pri izračunu tožničine mesečne obveznosti upoštevalo tudi stanje njenega preteklega portfelja.

2. Sodišče druge stopnje je izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je bila tožnici pogodba odpovedana v času veljavnosti novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Za presojo zakonitosti postopka odpovedi zato ne veljajo določila Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji), katerega terminologijo uporablja Pravilnik. V primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti delavca ni treba pisno opozoriti v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR. Odpoved je zakonita, saj tožnica zahtevanega portfelja ni dosegla, objektivni razlogi za to niso bili podani, določila Pravilnika pa niso diskriminatorna.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da tožena stranka kljub formalno zapisani ugotovitvi, da je preverila, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delovnih mestih, tega dejansko ni storila in tudi ne dokazala. Tožnica ni dosegla rezultatov zato, ker je bila na letnem dopustu, česar tožena stranka ni upoštevala. Sodišče druge stopnje je sprejelo odločitev, ne da bi upoštevalo določila Pravilnika, kar je v nasprotju s prehodnimi in končnimi določbami ZDR. Tožnica je 1. 1. 2003 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, zato ji tožena stranka pri ugotavljanju delovnih rezultatov ne more upoštevati rezultatov iz leta 2002. Pravilnik različno obravnava tiste, ki so se pri toženi stranki zaposlili pred 19. 11. 2002 in tiste, ki so se zaposlili po tem datumu. Podana je postopkovna kršitev, ker tožena stranka ni predložila dejanskih pogodb, temveč računalniške izpise, ki so neresnični. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizija uveljavlja obstoj „postopkovne kršitve“, vendar bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne opredeli niti formalnopravno niti po vsebini. Z zatrjevanjem, da tožena stranka ni predložila dejanskih pogodb, temveč prirejene računalniške izpise, izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti (2. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR), ki je med drugim podan, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno.

9. Na podlagi 2. člena Pravilnika lahko v primeru, če delavec tri zaporedne mesece brez objektivnih razlogov (bolniški stalež več kot 10 delovnih dni ali letni dopust več kot 10 delovnih dni) ne dosega rezultatov iz 1. člena Pravilnika, uprava izvede postopek o ugotavljanju pomanjkanja znanj in zmožnosti za opravljanje del v skladu z zakonom o delovnih razmerjih in izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Stališče izpodbijane sodbe o vsebini 2. člena Pravilnika je pravilno. Pravilnik je bil sprejet v letu 2002, ko je veljal še ZTPDR. Iz besedila citirane določbe Pravilnika je razvidno, da ima podlago v 18. členu ZTPDR, ki je prenehanje delovnega razmerja delavca, ki ni imel potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje dela, na katerega je bil razporejen, ali ki ni dosegal pričakovanih rezultatov dela, pogojeval s predhodno izvedbo postopka, predpisanega v splošnem aktu ali kolektivni pogodbi. Ker je bila tožnici pogodba odpovedana dne 26. 9. 2003, predstavljajo v njenem primeru podlago za presojo zakonitosti postopka odpovedi izključno določila ZDR. Revizija neutemeljeno navaja, da je za presojo postopka odpovedi pomembno tudi prehodno določilo 232. člena ZDR, po katerem določbe splošnih aktov delodajalca, ki urejajo vprašanja, ki se v skladu z ZDR dogovarjajo v kolektivnih pogodbah, prenehajo veljati v roku 9 mesecev od dneva uveljavitve ZDR (t. j. od 1. 1. 2003). Navedenega določila za postopke odpovedi pogodb o zaposlitvi ni mogoče uporabiti, saj ZDR postopek odpovedi ureja v celoti in v zvezi z njim ne predvideva ureditve posameznih vprašanj v kolektivnih pogodbah.

10. V skladu s 1. členom Pravilnika je zastopnik dolžan skleniti mesečno toliko novih življenjskih in premoženjskih zavarovanj, da skupna sprememba portfelja v plus znaša minimalno 2.300,00 EUR. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, ki so pomembne za presojo utemeljenosti odpovednega razloga, in na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnica v obdobju od 1. 7. 2003 do 30. 9. 2003 ni dosegla zahtevane spremembe portfelja iz 1. člena Pravilnika, saj je ta znašal minus 1.218.179,08 SIT. Za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela niso bili podani objektivni razlogi. Tožena stranka je upoštevala tožničino odsotnost v obravnavanem obdobju in zahtevane rezultate sorazmerno znižala. Z zatrjevanjem, da tožena stranka pri ugotavljanju doseganja rezultatov ni upoštevala, da je bila tožnica na letnem dopustu, revizija izpodbija drugostopenjsko dokazno oceno, kar ni dovoljen revizijski razlog. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnici pogodba utemeljeno odpovedana iz razloga nesposobnosti.

11. Na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delovnih mestih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati. Revizija navaja, da je tožena stranka (v odpovedi) le formalno zapisala, da je to možnost preučila, dejansko pa tega ni storila. Te revizijske navedbe ni mogoče upoštevati, saj tožnica z njo uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto (372. člen ZPP), saj tožnica v dotedanjem postopku obstoja pogoja iz tretjega odstavka 88. člena ZDR ni izpodbijala.

12. Zmoten je revizijski očitek, da je Pravilnik diskriminatoren (6. člen ZDR), ker omogoča različno obravnavanje (ugotavljanje delovnih rezultatov) zaposlenih, ki so sklenili delovno razmerje pred njegovo uveljavitvijo (19. 11. 2002) in tistih, ki so sklenili delovno razmerje po tem datumu. Na podlagi 1. člena Pravilnika mora skupna sprememba portfelja zastopnika znašati mesečno minimalno 2.300,00 EUR. Zahtevana višina portfelja je določena za vse zastopnike enako, ne glede na datum sklenitve delovnega razmerja pri toženi stranki. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe se v spremembo portfelja kot negativni znesek štejejo tudi vsa sklenjena zavarovanja zastopnika, ki so v posameznem obračunskem obdobju potekla. To pomeni, da mora zastopnik potekle zavarovalne pogodbe praviloma nadomestiti z novimi, če želi izpolniti obveznost iz 1. člena Pravilnika. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da pri zastopnikih, ki so se pri toženi stranki zaposlili po uveljavitvi Pravilnika, poteklih zavarovalnih pogodb še ni, zato iz tega naslova tudi negativnih zneskov pri vsoti portfelja ne more biti. Vendar pa lahko takšno stanje traja le do nastopa tistega obračunskega obdobja, v katerem pride do prvega poteka zavarovalnih pogodb, ki so jih sklenili ti zastopniki. S tem trenutkom se tudi njim potekla zavarovanja pri vsoti portfelja upoštevajo kot negativni zneski. Iz obrazloženega je tako razvidno, da tožena stranka vse zastopnike, ne glede na datum sklenitve delovnega razmerja, glede pričakovanih delovnih rezultatov obravnava enako: za vse je določena enaka minimalna višina zahtevanega portfelja, pri obračunu katerega se upoštevajo tudi potekla zavarovanja, in sicer kot negativni znesek.

13. Glede na zgoraj obrazloženo revizija ni utemeljena, saj je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega in resnega odpovednega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico, tej pa tudi ni bilo mogoče ponuditi druge zaposlitve. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.