Jedro

V 141.členu ZD je urejena t.i. dediščinska tožba, s katero se v rokih, ki jih določa zakon, lahko realizira pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič. V obravnavanem primeru pa zaradi razpolaganja med živimi ( izročitev premoženja tožencu s pravnim poslom, ki je bil sklenjen 31.7.1956 ), po pok. N. Z., ki je mati pravdnih strank, premoženja, ki naj bi predstavljalo njeno zapuščino, sploh ni bilo. Tožeča stranka, ki zatrjuje, da je bil z ( po njenih trditvah neodplačnim ) razpolaganjem z dne 31.7.1956 prikrajšan njen nujni delež, bi zato morala zahtevati vrnitev daril v roku, ki ga daje na razpolago 41.člen ZD, kot sta materialnopravno pravilno presodili tudi sodišči druge in prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko v zemljiški knjigi vknjižila kot solastnica do 1/8 pri nepremičninah, ki so vpisane pri vl. št. 130, k. o. S. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala vse revizijske razloge. Sodišči bi morali uporabiti 141. in 223. člen zakona o dedovanju. Zakaj določba 141.člena zakona o dedovanju ni bila uporabljena, pritožbeno sodišče ni odgovorilo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354.člena ZPP. V dosedanji sodni praksi so sodišča v podobnih primerih določbo 141.člena zakona o dedovanju uporabljala. Zato se pojavlja glede pravilnosti odločitve upravičen dvom, ki v revizijskem postopku narekuje uporabo določbe 397.člena ZPP. Pri odločanju bi bilo potrebno tudi upoštevati, da je smrtovnico izpolnil toženec in da tožeča stranka ni bila sopodpisnik izročilne pogodbe. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390.člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na pritožbene trditve, da je potrebno v obravnavani pravdni zadevi uporabiti določbo 141. člena zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), je pritožbeno sodišče odgovorilo (zadnji odstavek na 2. in prvi odstavek na 3. strani razlogov sodbe). Zato v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354.člena ZPP ni zagrešilo. Zakaj je stališče pritožbenega sodišča, da uporaba določbe 141. člena ZD v obravnavanem primeru ne pride v poštev, tudi materialnopravno pravilno, bo navedeno v nadaljevanju obrazložitve. Tudi revizijsko zatrjevanje, da mora revizijsko sodišče pri odločanju v tej zadevi uporabiti določbo 397.člena ZPP, ni sprejemljivo. Navedena določba ZPP se namreč nanaša le na primere, ko je revizija vložena v sporu iz 5. točke četrtega odstavka 382.člena ZPP. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ob preizkusu po uradni dolžnosti( 386. člen ZPP), pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354.člena ZPP nista zagrešili.

Neutemeljeni pa so tudi revizijski očitki glede uporabe materialnega prava.

V 141.členu ZD je urejena t.i. dediščinska tožba, s katero se v rokih, ki jih določa zakon, lahko realizira pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič. V obravnavanem primeru pa zaradi razpolaganja med živimi ( izročitev premoženja tožencu s pravnim poslom, ki je bil sklenjen 31.7.1956 ), po pok. N. Z., ki je mati pravdnih strank, premoženja, ki naj bi predstavljalo njeno zapuščino, sploh ni bilo. Tožeča stranka, ki zatrjuje, da je bil z ( po njenih trditvah neodplačnim ) razpolaganjem z dne 31.7.1956 prikrajšan njen nujni delež, bi zato morala zahtevati vrnitev daril v roku, ki ga daje na razpolago 41.člen ZD, kot sta materialnopravno pravilno presodili tudi sodišči druge in prve stopnje. Ta rok pa je tožeča stranka zamudila, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano ( 3. odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da je tožnica ves čas vedela, da je bil dne 31. 7. 1956 sklenjen pravni posel med tožencem in materjo pravdnih strank ( dne 4.9.1989 umrlo N. Z.), znan ji je bil tudi dan materine smrti, tožbo pa je vložila šele dne 8.7.1993, tedaj po preteku triletnega roka iz 41.člena ZD.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393.člen ZPP).