Jedro

V drugem sporu je že bilo pravnomočno odločeno o obstoju terjatve tožeče stranke do glavnega dolžnika in ne do tožene stranke, ki je solidarni porok. Zato ne gre za že pravnomočno razsojeno stvar. To pa tožeče stranke ne odvezuje obveznosti, da svojo višino zahtevka ustrezno konkretizira. Zaradi različnih poznejših okoliščin, bi se lahko terjatev do glavnega dolžnika zmanjšala ali povečala.

Kadar lizingodajalec odstopi od lizing pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, lahko bodoče nezapadle obroke uveljavlja le še kot odškodnino. Pri tem pa mora upoštevati, da je dobil predmet lizinga v last. Brez upoštevanja vrednosti predmeta lizinga, ki je ostal lizingodajalcu, je tožbeni zahtevek po višini nesklepčen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka (sklep o stroških) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.060,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstajata terjatvi tožeče stranke do tožene stranke v zneskih 18,314.769,79 EUR in 3,114.778,32 EUR, ki sta obe povezani z razveznim pogojem, ki se uresniči, če terjatev plača glavni dolžnik – lizingojemalec družba D., d. o. o. – v stečaju (I. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja terjatev, ki jih je prijavila v stečaju nad toženo stranko in jih je stečajni upravitelj prerekal. Navajala je, da obstoj terjatev temelji na solidarnem poroštvu tožene stranke iz dveh Pogodb o finančnem lizingu nepremičnin, ki so jih sklenili pravni predniki tožeče stranke in družbe D., d. o. o. – v stečaju (ki je glavni dolžnik). Nadalje je tožeča stranka navajala, da je o obstoju terjatev že bilo pravnomočno odločeno. V stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom je tožeča stranka prijavila terjatve, ki so jih nekateri upniki in med njimi tožena stranka prerekali in vložili tožbo za ugotovitev neobstoja terjatev. Njihov zahtevek pa je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. XI Pg 85/2017 v zvezi s sodbo VSK Cpg 35/2019. 6. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo pravni interes tožeče stranke za tožbo oziroma se je po nepotrebnem spuščalo v obravnavanje tega. Tožeča stranka je bila v stečajnem postopku napotena na pravdo za ugotovitev obstoja terjatve, ki je bila s strani stečajnega upravitelja prerekana. Že na podlagi tega dejstva je pravni interes tožeče stranke izkazan in ga niti ne potrebuje posebej utemeljiti (prim. tudi 300. člen ZFPPIPP). Materialnopravno pa je zgrešeno enačenje pravnega interesa za vložitev tožbe in ekonomskega interesa, ki naj ne bi bil podan, ker je tožeča sama navajala, da zaradi prezadolženosti tožene stranke svoje terjatve ne bo dobila poplačane. Stališče sodišča prve stopnje je v tem delu sicer napačno, če ga je razumeti, da pravni interes za vložitev tožbe ni podan. Ne glede na to pa je odločitev iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo med drugim tudi za to, ker tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine zahtevka, ker bi morala v skladu s 27. členom Pogodb o finančnem lizingu upoštevati tudi vrednost zadevnih nepremičnin.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da si tožena stranka napačno razlaga pravilo _res iudicata_ v zvezi s sodbo XI Pg 85/2017, kjer je sodišče zavrnilo zahtevek, da ne obstajajo terjatve tukaj tožeče stranke do glavnega dolžnika D., d. o. o. V tistem sporu je bilo ugotovljeno, da obstajajo terjatve tožeče stranke do glavnega dolžnika, ki izhajajo iz petih Pogodb o finančnem lizingu nepremičnin. Predmet tega spora je obstoj terjatev do tožene stranke na podlagi poroštva za dve Pogodbi o finančnem lizingu. Res je potrebno pri obstoju obveznosti poroka najprej presoditi, ali obstaja obveznost glavnega dolžnika, saj je poroštvo po naravi akcesorno obveznosti glavnega dolžnika. Kljub temu pa samo dejstvo, da je bilo o terjatvi tožeče stranke do glavnega dolžnika odločeno, tožeče stranke ne odvezuje obveznosti, da svojo višino zahtevka ustrezno konkretizira. Zaradi različnih poznejših okoliščin, bi se lahko terjatev do glavnega dolžnika zmanjšala ali povečala. Tudi odpoved ugovorom ali pripoznava dolga s strani glavnega dolžnika nasproti poroku nimajo pravnega učinka (124. člen OZ). Ravno opustitev ustreznih trditev o višini zahtevka z ozirom na določila Pogodb o finančnem lizingu je razlog za zavrnitev zahtevka tožeče stranke, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno prepoznalo.

9. Pogodbi o finančnem lizingu v 27. členu (končni finančni obračun pogodbe) določata, da se v primeru odstopa od pogodbe osnova za končni finančni obračun določi bodisi po pošteni tržni vrednosti predmeta lizinga na podlagi sporazuma strank ali če se o vrednosti ne moreta sporazumeti, se kot osnova upošteva vrednost, za kakršno uspe lizingodajalec prodati ali oddati v finančni lizing ali najem tretji osebi, pri čemer je osnova za določitev vrednosti renditni donos v višini vsaj 9,75% neto.

10. Navedena določba odraža pravilo, da lizingodajalec po odstopu od pogodbe zaradi neplačevanja obrokov ne sme biti obogaten na način, da bi zahteval še preostale obroka plačila in hkrati obdržal predmet lizinga.1 Po odstopu od pogodbe o lizingu lahko lizingodajalec bodoče nezapadle obroke zahteva le v obliki odškodnine. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da se naj z odškodnino vzpostavi stanje, kot da škodnega dogodka (kršitve pogodbe) ne bi bilo. Ni pa dopustno, da bi bila stranka z odškodnino na koncu obogatena. Tožeča stranka vrednosti nepremičnin pri višini tožbenega zahtevka ni nikjer upoštevala niti ni podala kakšnih navedb o vrednosti nepremičnin. Tožena stranka jo je na to večkrat opozorila. Tožeča stranka je nato predlagala, da sodišče angažira sodnega cenilca, ki bo določil vrednost nepremičnin. Zaradi manjka vsakršnih trditev glede vrednosti spornih nepremičnin bi postavitev izvedenca oz. sodnega cenilca pomenila nedopusten informativen dokaz. Postavitev izvedenca kot dokazno sredstvo namreč služi dokazovanju že podanih trditev, ne more pa teh nadomestiti. Glede na to, da so nepremičnine v lasti in posesti tožeče stranke, ji s tem tudi ni naloženo pretirano trditveno breme, češ da ne bi bila razumno zmožna oceniti vrednosti lasnih nepremičnin.

11. Zaradi navedenega je tožbeni zahtevek tožeče stranke nesklepčen po višini. Zaradi manjka trditev o vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet lizinga, se o višini zahtevka nikakor ni mogoče prepričati. Takšne trditve pa bi glede na materialno pravo tožeča stranka morala podati in je bila na to tudi opozorjena.

12. Višje sodišče tudi ne more pritrditi pritožbi, da zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga sodba zanjo predstavlja sodbo presenečenja. O sodbi presenečenja govorimo, če sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati, zaradi česar je lahko poseženo v njuno pravico do izjave. Pravno podlago za odločitev o višini zahtevka predstavljata (tudi) Pogodbi o finančnem lizingu, z že citiranima členoma, na kar je bila tožeča stranka opozorjena že s strani tožene stranke in celo še prej v stečajnem postopku s strani stečajnega upravitelja. Tožeča stranka bi se zato morala zavedati, da mora računati na navedena določila pogodbe. Sodba presenečenja pa ne more biti podana iz razloga, da sodišče zavrne strankin dokazni predlog, ki bi povrhu predstavljal še informativni dokaz.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je vrednost nepremičnine okoliščina, ki bo pomembna šele ob morebitnem poplačilu upnikove terjatve. V primeru takšnega stališča bi bila višina poplačila upnikove terjatve popolnoma odvisna od dispozicij upnika, ki bi zgolj z odlašanjem prodaje ali oddaje predmeta lizinga do konca stečajnega postopka zase dosegel višjo poplačilo terjatve. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 47/2017. Res je tam Vrhovno sodišče obrazložilo, da je v fazi preizkušanja prijavljenih terjatev odločilno vprašanje, ali je posamezna terjatev obstajala ob začetku stečajnega postopka. Vendar pa to stališče v danem primeru, kolikor se nanaša na vprašanje upoštevanja vrednosti nepremičnin, ni neposredno uporabljivo. V zadevi III Ips 47/2017 se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z vprašanjem razlage tretjega odstavka 296. člena ZFPPIPP2, ki se nanaša na solidarno poroštvo. Iz nje pa ne izhaja zaključek, da pri (odškodninski) terjatvi na podlagi finančnega lizinga ne bi bilo treba upoštevati vrednosti nepremičnin.

14. Tudi okoliščine v zadevi VSL Cst 465/2018 so bile drugačne kot v obravnavnem primeru. Tam je stečajni upravitelj priznal terjatev upnice, z dodatno opombo _"Pogojno priznana terjatev, ki bo ustrezno zmanjšana za prejeto kupnino za predmet leasinga v trenutku prodaje predmeta leasinga, in pogojno priznana pod razveznim pogojem, ki se uresniči v primeru poplačila s strani solidarnega poroka ..."_. Pritožila se je upnica, katere terjatev je bila priznana, ker je bila v negotovosti, ali je upraviteljica terjatev prerekala ali priznala, ob prerekani terjatvi pa o tem, kdo je napoten na pravdo. Višje sodišče se je tam ukvarjalo le z vprašanjem, ali je jasno, če je upničina terjatev prerekana ali ne ter kdo bo moral začeti postopek za ugotovitev obstoja/neobstoja terjatve.

15. Nazadnje višje sodišče tudi ne sledi pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka iz previdnosti predlagala, da sodišče zahtevku tožeče stranke ugodi pod razveznim pogojem prodaje oziroma oddaje predmetov lizinga v finančni lizing ali najem tretji osebi. Tožeča stranka namreč ni postavila takšnega določenega tožbenega zahtevka in tudi če bi se o postavitvi zahtevka sklepalo na podlagi takšne navedbe, ni jasno, ali je s tem želela nadomestiti prvotno postavljen tožbeni zahtevek (ki je bil pod razveznim pogojem plačila s strani glavnega dolžnika) ali je dodaten zahtevek postavila podredno ali pa kako drugače. 16. Delno pa je utemeljena pritožba zoper stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere stroške je priznalo in v kakšni višini, ampak se je sklicevalo le ne predloženi stroškovnik. Iz stroškovnika (list. št. 62) izhaja, da toženi stranki pravilno ni priznalo stroškov za sestanek in pregled dokumentacije, ker so ti že zajeti v ostalih postavkah. Pravilno je priznalo stroške za: odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 Odvetniške tarife, OT) – 300 točk, 1. pripravljalno vlogo – 300 točk (tar. št. 19/1 OT), 2. pripravljalno vlogo – 225 točk (tar. št. 19/2), 3. pripravljalno vlogo – 150 točk (tar. št. 19/3 OT), 1. narok za glavno obravnavo – 300 točk (tar. št. 20/1 OT) in 2. narok za glavno obravnavo – 150 točk (tar. št. 20/2 OT). Skupno tile stroški znašajo 1.425 točk. Napačno pa je sodišče odmerilo materialne stroške. V Skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT se lahko materialni stroški obračunajo v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Materialni stroški tožene stranke zato znašajo 24,25 točk oz. 14,55 EUR in ne 28,5 točk oz. 17,10 EUR (2% od skupne vrednosti 1000 točk in 1% od presežka – 425 točk). Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve 22% DDV. Vrednost točke znaša 0,60 EUR. Skupno znašajo stroški tožene stranke 1.060,85 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

17. Višje sodišče ne pritrjuje pritožbi, da je tožena stranka upravičena do povračila stroškov le za eno pripravljalno vlogo, ker je šlo za spor majhne vrednosti. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja terjatev v skupni vrednosti več kot 21,000.000,00 EUR, pri čemer je navedla kot vrednost spornega predmeta 3.500,00 EUR, z utemeljitvijo, da zaradi prezadolženosti stečajnega dolžnika sploh ne more računati na kakršnokoli poplačilo in da splošne stečajne mase sploh ni. Sklicevala se je na stališče pravne teorije,3 da v ugotovitvenih tožbah za obstoj terjatve, če gre za stečajnega dolžnika, vrednost ugotovitve terjatve ne more pomeniti realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Navedeno drži, vendar višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje postopka ni vodilo kot da gre za spor majhne vrednosti vse do izdaje sodbe. Toženi stranki je tožbo vročilo s pozivom za odgovor kot da gre za redni spor (list. št. 9), prav tako je poslalo standardno vabilo na pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo (list. št. 25), vsaka stranka pa je vložila tudi tri pripravljalne vloge. V sodbi pa je sodišče prve stopnje dalo pravni pouk kot da gre za spor majhne vrednosti. Na podlagi povedanega se višje sodišče ne strinja s pritožbo, da je stranka upravičena do povračila stroškov le za eno pripravljalno vlogo, če je sodišče prve stopnje postopek ves čas vodilo, kot da gre za resni spor in strankam tudi izrecno dajalo možnost odgovorov na nadaljnje pripravljalne vloge (list. št. 42).

18. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Z izjemo stroškovne odločitve so pritožbeni razlogi neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

19. Uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je zanemarljiv, saj je uspela le z minornim delom stroškovne odločitve. Zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi in tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti v skladu s priglašenim stroškovnikom in OT znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo, materialni stroški v skladu z 11. členom OT oz. 7,5 točk in 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 279,99 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Glej tudi sodbo VSK Cpg 42/2019 in sklep VSK I Cpg 233/2018. 2 Ta določa: "Če so za izpolnitev upnikove terjatve poleg stečajnega dolžnika odgovorni tudi drugi solidarni sodolžniki ali poroki, lahko upnik v stečajnem postopku prijavi in uveljavlja celotni znesek terjatve, dokler ni v celoti plačan, pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če upnikovo terjatev plača drug solidarni sodolžnik ali porok." 3 Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba in Uradni list RS, 2005, str. 216.