Jedro

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila le iz razloga po tretji alineji 55. člena ZMZ, to je, da niso izpolnjeni pogoji iz 26. in 28. člena tega zakona. Zato ni upoštevna tožbena navedba, da je bila njegova prošnja zavrnjena tudi iz razloga, ker naj bi prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije in da je že pred tem zaprosil za azil v Švici, Nemčiji in Luksemburgu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 4. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in odredila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. Sodišče prve stopnje je sledilo utemeljitvi izpodbijane odločbe in ni ponavljalo vseh razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Ocenilo je, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene po tretji alineji 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, v kateri je določeno, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Sodišče prve stopnje zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da razlogov za zapustitev države, ki jih je tožnik podal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ, saj je tožnik izvorno državo zapustil zaradi dogodka, ki naj bi se zgodil pred 20 oziroma 21 leti, ko naj bi ga pretepli. Zdravstvene dokumentacije o tem ni predložil, razen tega naj bi mu UNHCR pomagal, ko je imel težave z osebnimi dokumenti. Zaščite ni poiskal pri organih oblasti v Bosni in Hercegovini. Glede na to, da se je v preteklosti iz tujine vračal v Bosno in Hercegovino, pa je tožena stranka tudi pravilno sklepala, da če bi se tožnik resnično počutil ogroženega v Bosni in Hercegovini, se v to državo ne bi vseskozi vračal in v njej tudi prebival. Po oceni sodišča prve stopnje je tudi pravilno stališče tožene stranke, da se prosilec ne more sklicevati na neučinkovitost policije, če ni poizkusil izkoristiti njene zaščite. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj morata biti strah pred preganjanjem in tveganje izpostavljenosti resni škodi individualno utemeljena. Prosilec pa subjektivnega strahu ni izkazal za verjetnega. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tožnikove tožbene navedbe, da je bila tožnikova prošnja zavrnjena tudi iz razloga, ker naj bi tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije in da je že pred tem zaprosil za azil v Švici, Nemčiji in Luksemburgu, kot tudi glede prekratkega roka za predložitev zdravstvene dokumentacije. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj ni sprejelo tožnikovega predloga za razpis glavne obravnave.

3. Tožnik je zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) vložil pritožbo, v kateri ponavlja tožbene navedbe. Poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, saj je bil v M. napaden in močno poškodovan. Meni, da je bila zahteva tožene stranke, da mora v roku 8 dni predložiti medicinsko dokumentacijo o teh poškodbah, nerealna, saj bi potreboval vsaj mesec dni za to, vendar bi mu tožena stranka morala omogočiti, da bi sam odšel v Bosno in Hercegovino po to dokumentacijo. Tega pa mu tožena stranka ni omogočila. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, je bila po njegovem mnenju storjena bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP in je že zato izpodbijana sodba napačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in podrejeno, da odločbo tožene stranke tako spremeni, da ugodi njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. Razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku so določeni v 55. členu ZMZ. Za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zadostuje eden izmed razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ.

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila le iz razloga po tretji alineji 55. člena ZMZ, to je, da niso izpolnjeni pogoji iz 26. in 28. člena tega zakona. Zato ni upoštevna, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, tožbena navedba, kar tožnik ponavlja v pritožbi, da je bila njegova prošnja zavrnjena tudi iz razloga, ker naj bi prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije in da je že pred tem zaprosil za azil v Švici, Nemčiji in Luksemburgu.

8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni utemeljena tožnikova tožbena navedba, kar tožnik ponavlja v pritožbi, o prekratkem roku za predložitev njegove zdravstvene dokumentacije. Kot je navedeno v obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke, je bil tožniku postavljen rok do sredine decembra 2008. Izpodbijana odločba pa je bila izdana 20. 4. 2009, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj časa za predložitev zdravstvene dokumentacije. V zvezi s tem pa se pritožbeno sodišče strinja z mnenjem sodišča prve stopnje, da glede na to, da naj bi ta dokumentacija pričala o dogodku iz leta 1988, ki je bil enkraten in časovno zelo oddaljen, le-ta ne ustreza opredelitvi preganjanja iz 26. člena ZMZ.

9. V zvezi z dogodkom, zaradi katerega naj bi tožnik zapustil izvorno državo, ko naj bi ga pred 20 oziroma 21 leti pretepli, kar tožnik ponavlja v pritožbi, pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da razlogov za tožnikovo zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik podal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ, kot tudi, da je tožena stranka pravilno sklepala, da če bi se tožnik resnično počutil ogroženega v Bosni in Hercegovini, se v to državo ne bi vseskozi vračal in v njej tudi prebival. 10. Pritožbeno sodišče zavrača tožnikovo pritožbeno navedbo glede bistvene kršitve določb ZPP, ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Tožnikov predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen, tožnik pa ni navedel, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje njegovemu predlogu utemeljeno ni sledilo in je pravilno na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.