Jedro

Poročilo strokovne komisije mora vsebovati vsebinske razloge o tem, na kakšen način oz. kaj je bilo upoštevano pri vrednotenju projekta po posameznih kriterijih, kar je pomembno zaradi obveščanja prijaviteljev o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Na tako obvestilo ima namreč predlagatelj možnost podati izjavo, ki jo mora obravnavati strokovna komisija in oblikovati končni predlog sofinanciranja projektov. Ta mora vsebovati dosežene točke, pisno utemeljitev predloga, povzetek izjave predlagatelja in stališče strokovne komisije do te izjave. Na podlagi tako oblikovanega končnega predloga ministrica izda odločbo o financiranju projektov.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za kulturo št. 6110-1387/2009/22 z dne 28. 6. 2010 odpravi v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na tožnika pod zaporedno številko 10 in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 80 EUR stroškov postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka odločila, katere projekte s področja intermedijske umetnosti in v kakšni višini bo sofinancirala v letu 2010, v II. točki pa zavrnila sofinanciranje v njej naštetih projektov, med njimi pod 10. točko navedenega tožnikovega projekta, poimenovanega … Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bila ta izdana v postopku javnega razpisa (Uradni list RS, št. 102/09 in 1/10-popravek) za izbor kulturnih projektov na področjih umetnosti, ki jih bo v letu 2010 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (projektni razpis JPR-UM-2010), med drugim tudi na področju intermedijske umetnosti. Nadalje je razvidno, da je bil v postopku uporabljen Pravilnik o izvedbi javnega poziva ali razpisa (Uradni list RS, št. 93/05; v nadaljevanju Pravilnik/05). Strokovna služba toženke je k prispelim vlogam podala mnenje z vidika uresničevanja ciljev razpisa, strokovna komisija za področje intermedijske umetnosti, v okviru katerega je tožnik konkuriral s svojim projektom, pa je nato vloge ovrednotila v skladu z omenjenim Pravilnikom in Pravilnikom o strokovnih komisijah. Komisija je tako v skladu z 10. členom Pravilnika pregledala izpolnjevanje splošnih in prednostnih razpisnih kriterijev s strani posameznega prijavitelja in jih ovrednotila s točkami. Najvišje možno število prejetih točk za projekt je bilo 100 točk, financirani pa so bili projekti, ki so prejeli najmanj 81 točk. Na podlagi tako ovrednotenih projektov je komisija oblikovala predlog izbora, o katerem je toženka obvestila prijavitelje in jim dala možnost, da se o tem pisno izjavijo. Iz dela obrazložitve, ki se nanaša na tožnika, je razvidno, da je ta s točkovanjem po posameznih merilih zbral 75 točk, da je komisija glede na njegove pripombe ponovno pregledala vlogo in da je ostala pri svoji prvotni odločitvi ter projekta ni predlagala v sofinanciranje. Kot je navedeno, je ocenila, da je tožnikova prijava pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidna umetniška manifestacija projekta. Komisija pa je dolžna v skladu z namenom razpisa ocenjevati prav umetniško intermedijsko razsežnost prijavljenih projektov. Pri tem je komisija poudarila, da oznaka, da gre za ideološki projekt, ni mišljena kot negativna ocena.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, saj meni, da je bil njegov projekt neustrezno točkovan in zato neutemeljeno zavrnjeno financiranje. Ne strinja se s stališčem strokovne komisije, da je projekt ideološki. V nadaljevanju tožbe navaja razloge, zaradi katerih meni, da je projekt pri petih kriterijih prejel prenizko število točk. Gre za naslednje kriterije: 1. reference ter aktualna in kakovostna ponudba avtorja, avtorskih skupin ter ostalih izvajalcev in podizvajalcev projekta, kjer je bilo od možnih 10 točk dodeljenih 8 točk; 2. reference prijavitelja projekta, stopnja prepoznavnosti, kjer je bilo od 9 možnih dodeljenih 7 točk; 3. izkazovanje izvirne zasnove in ustvarjalnosti v pristopu in izvedbi, tehtnost vsebinske obrazložitve in utemeljitve projekta, kjer je namesto 20 prejel 15 točk; 4. pri kriteriju, da se projekt vključuje v aktualne pojave in vsebine na področju digitalne kulture, je bilo projektu dodeljenih 7 od 10 možnih točk; 5. pri oceni, ali je projekt glede prijemov in delovanja profiliran in prepoznaven znotraj intermedijskega področja, pa je komisija projektu namenila 7 točk od 10 možnih. Tožnik tudi meni, da toženka ni tehtno odgovorila na njegovo pritožbo, v kateri je nasprotoval točkovanju v okviru omenjenih kriterijev in izraža stališča o vprašljivi strokovnosti komisije. Sodišče naj v zadevi postavi sodnega izvedenca za omenjeno umetniško področje. V zaključku tožnik poudarja, da bi mu morala toženka glede na razpisne pogoje in kriterije dodeljevanja sredstev odobriti in izplačati najmanj 8800 EUR, kar zahteva tudi s tožbo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, odloči, da mu je toženka dolžna plačati 8800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, podrejeno, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo povzema vsebino razpisa v delu, ki je pomemben za intermedijsko področje, in opisuje potek postopka izbire projektov, ki bodo sofinancirani z javnimi sredstvi. Zavrača obtožbe o kršitvi postopka, ki da ostajajo na splošni ravni, zato se toženka nanje ne more odzvati. Tožnik tudi glede zmotne uporabe materialnega prava ostaja na deklarativni ravni in poudarja, da se glavni del tožbe ujema z besedilom tožnikove pritožbe, vložene v zvezi z obvestilom prijaviteljem, na katero je komisija reagirala in je to zajeto v izpodbijani odločbi. Poudarja, da komisija postopkovno ni smela upoštevati novih dejstev, ki v osnovni vlogi niso bila navedena, medtem ko v sami vlogi ni našla elementov, ki bi jih predhodno prezrla in zato zmotno ugotovila dejansko stanje ter na tak način podcenila tožnikov projekt. Toženka opozarja, da se je komisija pri tem taktno izognila tožnikovemu poskusu, ki je v pritožbi skušal vsiliti razpravo glede lastne „ideološke pogojenosti“ komisije. V nadaljevanju odgovora podrobno navaja okoliščine, ki so bile upoštevane pri točkovanju posameznega od kriterijev, v zvezi s čimer poudarja, da komisija pri navajanju referenc loči med dejanskimi referencami in tistimi, ki sodijo na druga področja delovanja prijavitelja, poleg tega pa tudi med referencami prijavitelja in osebnimi referencami avtorjev in izvajalcev. Tako je v tožnikovem primeru velik del referenc vezan le na oba avtorja projekta in izvajalca ter na njuno raziskovalno in publicistično dejavnost, ne pa na umetniške projekte s področja intermedijske umetnosti. Transmediale v Berlinu je lepa referenca, čeprav prireditev kot taka ni ozko vezana le na intermedijsko področje, tožnikovo ime pa tam nikjer ne nastopa in je iz priloge v vlogi na razpis, ki se nanaša na Transmediale Berlin, razvidno, da gre za projekt A.A. Glede zahtevanega zneska, ki predstavlja 100 % vrednost iz tožnikove prijave, navaja, da tudi če bi projekt zbral vseh možnih 100 točk, glede na razpoložljiva sredstva in število sofinanciranih projektov ne bi mogel biti podprt v tej višini. Predlaga zavrnitev tožbe.

K 1. točki izreka Tožba je delno utemeljena.

Iz določb Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/02 in naslednji; v nadaljevanju ZUJIK) je razvidno, da zakon prijavitelju zagotavlja pravico, da pod enakimi pogoji sodeluje na razpisu in se poteguje za sredstva, ki so za ta razpis na razpolago. Ker gre za omejena sredstva (prim. 1. alineja 1. odstavka 114. člena ZUJIK), ima to lahko za posledico, da prijavitelj kljub ugodnemu točkovanju oz. vrednotenju njegovega projekta ne bo prejel vseh sredstev, ki jih je v vlogi navedel kot potrebna za izvedbo svojega projekta. Tako je v skladu z določbo 5. odstavka 94. člena ZUJIK tožba v upravnem sporu, vložena v zvezi s postopkom javnega razpisa, dovoljena le zaradi bistvenih kršitev postopka, zaradi izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oz. očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. Glede na navedeni obseg kršitev, ki jih je mogoče uveljavljati s tožbo v upravnem sporu, so za odločitev v obravnavani zadevi pomembne tožbene navedbe, s katerimi tožnik izraža pomisleke v zvezi z vrednotenjem njegovega projekta s področja intermedijske umetnosti pri petih kriterijih javnega razpisa. V zvezi s tem bi moralo sodišče presoditi, ali je v tem primeru prišlo do očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja, vendar tega preizkusa iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, ne more opraviti.

V postopku ocenjevanja in vrednotenja prispelih vlog mora strokovna komisija pripraviti poročilo, v katerem morajo biti med drugim natančno navedeni razlogi za razvrstitev kulturnih projektov in predlog, kateri projekti se financirajo v določenem obsegu, kateri pa se glede na višino sredstev in razvrstitev ne financirajo (3. odstavek 119. člena ZUJIK). Tudi po 12. členu Pravilnika/05 mora poročilo strokovne komisije vsebovati obrazložitev vsebinskih razlogov za predlagano odobritev ali zavrnitev projekta, iz obrazložitve pa mora biti razvidna tudi povezava med kriteriji razpisa in razlogi za predlagano odobritev ali zavrnitev. Navedeno pomeni, da mora že poročilo strokovne komisije vsebovati vsebinske razloge o tem, na kakšen način oz. kaj je bilo upoštevano pri vrednotenju projekta po posameznih kriterijih, kar je pomembno zaradi obveščanja prijaviteljev o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (1. odstavek 13. člena Pravilnika/05). Na tako obvestilo ima namreč predlagatelj možnost podati izjavo, ki jo mora obravnavati strokovna komisija in oblikovati končni predlog sofinanciranja projektov (2. odstavek istega člena). Ta mora vsebovati dosežene točke, pisno utemeljitev predloga, povzetek izjave predlagatelja in stališče strokovne komisije do te izjave (1. odstavek 14. člena Pravilnika/05). Na podlagi tako oblikovanega končnega predloga ministrica izda odločbo o financiranju projektov (15. člen Pravilnika/05). Ta odločba mora biti obrazložena (3. odstavek 210. člena v zvezi s 1. odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP).

V zadevi je sporno vrednotenje tožnikovega projekta po petih od skupno dvanajstih razpisnih kriterijev javnega razpisa za področje intermedijske dejavnosti (5.1. in 5.4.4. točka javnega razpisa). Kot je razvidno iz tožnikove izjave na prejeto obvestilo (tožnik jo je poimenoval kot pritožbo), ki se nahaja v upravnih spisih, je v njej - enako kot v tožbi - zatrjeval prenizko točkovanje pri petih kriterijih in za to navajal tudi razloge. Na te njegove pomisleke toženka ni odgovorila in je v izpodbijani odločbi pri tožnikovem projektu navedla le, da iz prijave ni razvidno, na kakšen način bo raziskava manifestirana oz. kakšna je umetniška in intermedijska razsežnost projekta (umetniška manifestacija projekta iz prijave ni razvidna).

Taka obrazložitev pa je pomanjkljiva in v spornem delu - glede točkovanja projekta pri petih v tožbi navedenih kriterijih - ne omogoča preizkusa, ali so bili pri ocenjevanju očitno kršeni kriteriji vrednotenja in ocenjevanja. Čeprav toženka v odgovoru na tožbo podrobno navaja okoliščine, ki so bile upoštevane pri ocenjevanju, to pomanjkljivosti same odločbe ne more odpraviti, kar pomeni, da so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Sodišče pri tem poudarja, kar sicer v tem upravnem sporu zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe še ni relevantno, da stranka v upravnem sporu lahko uspešno izpodbija oceno le, če ta temelji na kršitvah kriterijev vrednotenja, ki so ugotovljive oz. zaznavne že na prvi pogled, torej očitne, ne pa zaradi vsakršnega nestrinjanja z oceno.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na tožnika, odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek (3. odstavek istega člena). Sodišče se zato do ostalih tožbenih navedb ni bilo dolžno opredeliti, zaradi česar v zvezi s problematiziranjem oznake, da je projekt ideološki, le dodaja, da jo je treba razlagati (in razumeti) v kontekstu celotnega stališča komisije, to je v povezavi z njenim mnenjem, da umetniška manifestacija projekta iz prijave ni razvidna. V ponovljenem postopku bo morala toženka v zvezi s tožnikovo prijavo na razpis izdati novo odločbo in v njej navesti razloge, ki so jo vodili pri vrednotenju posameznega od razpisnih kriterijev.

Sodišče v zadevi ni odločilo meritorno, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1 za odločanje v sporu polne jurisdikcije, po katerem sodišče sme (ni pa dolžno) odločbo odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali pa če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.

K 2. točki izreka Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe v celoti. Ker pa se razlogi, ki jih navaja v tožbi, nanašajo zgolj na odločitev v zvezi z zavrnitvijo sofinanciranja njegovega projekta, je bilo treba tožbo v preostalem delu zavrniti.

K 3. točki izreka Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo sicer uspel le deloma, vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi uspel v celoti. Zato je upravičen do povračila celotnih stroškov, kot jih priznava omenjena določba ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR (1. odstavek 3. člena Pravilnika).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahteval tožnik. Stroški sodnih taks bodo tožniku vrnjeni po uradni dolžnosti.