Jedro

Tudi v postopku izdaje začasne odredbe je treba toženi stranki dati možnost sodelovanja v postopku in jo pravočasno seznaniti z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 11087/99-8 z dne 6.8.1999 razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Potem, ko je na pritožbo tožeče stranke vrhovno sodišče razveljavilo sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.6.1999, s katerim je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, je upravno sodišče v novem postopku izdalo nov sklep z dne 6.8.1999. Z njim je predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da začasno, do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, tožniku ali v roke njegovega odvetnika J.S. izroči novo potno listino, ki bo nadomestila potni list Republike Slovenije, identičen potnemu listu izdan pod št. ... na ime tožeče stranke v roku 15 dni. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je zahtevi za izdajo začasne odredbe delno ugodilo na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS. Iz predloženih listin je ugotovilo, da je tožena stranka izdala tožeči stranki potni listini že dne 18.6.1993 in nato še 2.6.1999, na obeh listininah je vpisano državljanstvo Slovenije za tožečo stranko. Listini sta bili izdani na podlagi Zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije (Ur.l.SRS, št.1/91-I). Prvi člen citiranega zakona določa, da je potna listina javna listina, ki služi njenemu imetniku za prehod državne meje, med prebivanjem v tujini pa državljan z njo dokazuje svojo istovetnost in državljanstvo. Četudi tožeča stranka v zahtevi izrecno ne navaja in ne zatrjuje, da so ji zaradi preluknjanega potnega lista nastale hujše škodljive posledice, po ugotovitvah sodišča pomeni preluknjana potna listina neveljavno potno listino, ki se ne more uporabljati. Na podlagi izjave tožeče stranke v tožbi, da je izročila potni list toženi stranki kot dokazilo o identiteti zaradi pridobitve potrdila o državljanstvu, sodišče ugotavlja, da verjetno tožeča stranka drugih osebnih dokumentov nima. Tako tožeči stranki posest veljavne potne listine predstavlja nujen in verjetno edini dokument za identifikacijo. Zato uničenje tega dokumenta zagotovo predstavlja zanjo takšno omejitev v njenem vsakdanjem življenju, da ji zaradi te omejitve nastajajo hujše škodljive posledice. Na tej dejanski podlagi je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo v obsegu kot je določen v izreku tega sklepa.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi razlogov, navedenih v prvem odstavku 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločitev. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni navajala, niti zatrjevala in ni predložila dokazov, da so ji zaradi preluknjanega potnega lista nastale hujše škodljive posledice. Ne glede na navedeno je sodišče v obrazložitvi sklepa zapisalo, da je verjeten zaključek, da tožeča stranka drugih osebnih dokumentov nima. Na kakšni podlagi sodišče sklepa o verjetnem obstoju tega odločilnega dejstva, iz obrazložitve ni razvidno. Ker sklep nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, ga v tem delu ni mogoče preizkusiti. In kot je že navedeno, tožeča stranka tudi dejstev, ki bi sodišču omogočala sklepanje o obstoju hujše škodljive posledice, ne navaja. Prav tako pa ni konkretne vsebine tega pravnega standarda navedlo sodišče, ki zgolj pavšalno navaja omejitve v vsakdanjem življenju, ne pove pa v čem so posledice hujše in hkrati še škodljive. Ne glede na vse navedeno pa je sklep oz.

zaključek upravnega sodišča, da potni list tožeči stranki predstavlja nujen in verjetno edini dokument za identifikacijo tudi dejansko zmoten, saj tožeča stranka poseduje potrdilo Upravne enote K. o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz humanitarnih razlogov z dne 14.6.1999, slovensko delovno knjižico, izdano dne 8.6.1999 in slovensko zdravstveno izkaznico, izdano dne 14.6.1999. Tožena stranka še navaja, da bi z realizacijo izpodbijanega sklepa upravnega sodišča storila nezakonito dejanje, saj drugi odstavek 1. člena Zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije določa, da s potno listino državljan Republike Slovenije med prebivanjem v tujini dokazuje svojo istovetnost in državljansto. Iz rojstne matične knjige K., letnik 1981, zaporedna številka ... je razvidno, da je bil R.D. ob rojstvu vpisan kot državljan SR Srbije in SFRJ. Državljanstvo je pridobil po rodu. Iz uradnih evidenc upravne enote je razvidno, da R.D. ni državljan Republike Slovenije, zato mu kot tujcu glede na določbo 1. člena Zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije, slovenskega potnega lista ni možno izdati. Upravna enota K. kot tožena stranka tudi ni sodelovala v postopku pred izdajo sklepov Upravnega sodišča Republike Slovenije in glede na to Upravnemu sodišču Republike Slovenije ni mogla posredovati dejstev in dokazov, pomembnih za odločitev v tej zadevi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže, ker tožene stranke ne zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, podrejeno pa zavrne kot neutemeljeno. Vpis v novo matično evidenco od leta 1992 izkazuje državljanstvo Republike Slovenije za tožečo stranko. Drugega državljanstva in tudi dokumentov tožeča stranka nima.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbo tožene stranke šteje pritožbeno sodišče kot pritožbo, ki jo je vložila upravičena oseba, saj jo je vložila tožena stranka, to je upravna enota in podpisal njen načelnik. V upravnem sporu je tožena stranka organ, katerega akt se izpodbija (3. odstavek 18. člena ZUS), kar smiselno velja tudi za upravni spor, začet s tožbo, vloženo po 3. odstavku 1. člena ZUS. Če pa tožeča stranka uveljavlja procesno nesposobnost tožene stranke, ker pritožbe ni vložil Državni pravobranilec Republike Slovenije, ki po 1. odstavku 7. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu (Ur.l.RS,št. 20/97-ZDPra) zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe, sodišče pojasnjuje, da je ZUS, ki je kasnejši od ZDPra, drugače uredil položaj strank in s tem posredno tudi zastopanje. Po ZUS je Državni pravobranilec Republike Slovenije zastopnik javnega interesa, ne pa neposredno tožene stranke v smislu 1. odstavka 7. člena ZDPra.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice; torej mora tožnik verjetno izkazati obstoj pravnega razmerja ter verjeten obstoj hujših škodljivih posledic.

V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje očitno šteje, da je verjetno izkazano pravno razmerje, vendar ne obrazloži na podlagi česa. Toda v pritožbi prav temu verjetnemu obstoju pravnega razmerja ugovarja tožena stranka, sklicujoč se na uradno evidenco o vpisanem državljanstvu v rojstno matično knjigo.

Ker pa toženi stranki v novem postopku ni bila dana možnost sodelovanja, sodišče prve stopnje ugovorov tožene stranke ni presojalo. Tudi v postopku izdaje začasne odredbe je namreč treba toženi stranki dati možnost sodelovanja v postopku in jo pravočasno seznaniti z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev. Zlasti še v postopku, začetem s tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS (zaradi dejanja), ko je dejansko stanje še povsem nejasno. V obravnavanem primeru je bil toženi stranki sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 4.8.1999 o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe vročen hkrati z novim sklepom prvostopnega sodišča z dne 6.8.1999, zaradi česar je utemeljen pritožbeni ugovor o nemožnosti sodelovanja tožene stranke v postopku. Tožena stranka je namreč v novem postopku šele v pritožbi imela možnost navajati dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev.

Ker sodišče toženi stranki ni omogočilo sodelovanja v novem postopku, je kršilo pravila postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev in ker ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS.