Jedro

Pri odločanju je vedno treba upoštevati konkretne okoliščine zadeve. Ker določba, da je plačilo sodne takse za pritožbo procesna predpostavka, predstavlja omejitev pravice do pritožbe, je to določbo treba razlagati ozko, predvsem pa ob upoštevanju načela sorazmernosti in namena omejitve. Iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju zakona izhaja, da je bil namen take ureditve pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do sodnega varstva (razbremenitev višjih sodišč in povečanje učinkovitosti vodenja drugih pritožbenih postopkov). Ob tehtanju med temi razlogi in pravico do pritožbe se pokaže, da v situaciji, ko tožeča stranka pomotoma ni plačala le minimalnega dela sodne takse, to napako pa je (sicer po izteku roka za plačilo sodne takse) že odpravila, odločitev, da se napoved pritožbe šteje za umaknjeno, predstavlja pretiran poseg v pravico do pritožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da se šteje napoved pritožbe, ki jo je podala tožeča stranka, za umaknjeno. Tožeča stranka je namreč plačala sodno takso v znesku le 610 EUR, taksa pa je bila odmerjena na 621 EUR.

2. Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. Za tožečo stranko sicer ni sporno, da je plačala premalo sodne takse, vendar se je to zgodilo pomotoma. Premalo plačana taksa znaša le 1,77 % odmerjene sodne takse. V podobni zadevi je Višje sodišče v Ljubljani (Cst 603/2016) že odločilo, da je treba dati prednost pravici do pritožbe pred fiskalnim interesom države. Hkrati je tožeča stranka tudi doplačala razliko.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pri odločanju je vedno treba upoštevati konkretne okoliščine zadeve. V vseh zadevah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (razen ene), je bila razlika med odmerjeno in dejansko plačano takso precejšnja ali pa je šlo za situacije, ko se je zadeva nadaljevala v pravdi po vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in tožeča stranka ni plačala dodatno odmerjene sodne takse. Te zadeve zato niso zares primerljive s predmetno zadevo. Pregled baze sodnih odločb pokaže, da je za tako minimalno razliko kot v predmetni zadevi, pri čemer je do razlike prišlo zaradi očitne pomote taksnega zavezanca, šlo le v treh primerih. V enem primeru (VSL II Cpg 693/2013) je sodišče štelo tožbo za umaknjeno, v dveh primerih (VSL Cst 603/2016 in II Cp 1133/2017) pa je sodišče štelo, da ni pogojev za uporabo tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. V predmetni zadevi je tožeča stranka očitno pomotoma premalo plačala sodno takso za pritožbo, pri čemer je razlika minimalna (1,77 %). V času odločanja o pritožbi je sodna taksa že plačana v celoti. Ker določba, da je plačilo sodne takse za pritožbo procesna predpostavka, predstavlja omejitev pravice do pritožbe, je to določbo treba razlagati ozko, predvsem pa ob upoštevanju načela sorazmernosti in namena omejitve. Iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju zakona1 izhaja, da je bil namen take ureditve pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do sodnega varstva (razbremenitev višjih sodišč2 in povečanje učinkovitosti vodenja drugih pritožbenih postopkov). Ob tehtanju med temi razlogi in pravico do pritožbe se pokaže, da v situaciji, ko tožeča stranka pomotoma ni plačala le minimalnega dela sodne takse, to napako pa je (sicer po izteku roka za plačilo sodne takse) že odpravila, odločitev, da se napoved pritožbe šteje za umaknjeno, predstavlja pretiran poseg v pravico do pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku). V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je sodna taksa za napoved pritožbe že plačana.

1 Poročevalec Državnega zbora št. 2/2008. 2 Po podatkih Vrhovnega sodišča v Letnih poročilih sodstva, objavljenih na http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/, se je obremenitev višjih sodišč od 2008 do 2018 tudi bistveno zmanjšala.