Jedro

Ker pritožba zoper odločitev o kršitvi pravic iz delovnega razmerja v primeru prenehanja delovnega razmerja zadrži izvršitev odločbe, je lahko tožniku - javnemu uslužbencu - delovno razmerje zakonito prenehalo šele, ko je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen, torej šele z dnem vročitve sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep organa prve stopnje.

Izrek

I Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu

1. delno spremeni - v 2. odstavku I. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za sedemnajst dni neizkoriščenega letnega dopusta v višini 3.744,93 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2009 dalje do plačila in - v 1. 2., 3., 4. in 5. /II. točke izreka tako, * da se sklep Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 27. 5. 2009, sklep Ministra za ... št.... z dne 15. 6. 2009 in sklep Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 2. 9. 2009 v delu, ki se nanašajo na datum prenehanja delovnega razmerja tožnika, delno spremenijo tako, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa št.... z dne 27. 5. 2009, to je 15. 6. 2009, zato mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2005 od 6. 4. 2009 do vključno 15. 6. 2009, * da se sklep Ministra za ... št. ... z dne 15. 6. 2009 v zvezi s sklepom Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 2. 9. 2009 delno spremenita tudi tako, da je tožnik upravičen od odškodnine za neizrabljenih 27 dni letnega dopusta iz leta 2008 in 2009. 2. delno razveljavi - v točki 6/II izreka v delu, ki se nanaša na neizplačane plače za obdobje od 6. 4. 2009 do 15. 6. 2009 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova neizkoriščenega rednega letnega dopusta za leti 2008 in 2009 obračunati znesek 2.202,91 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 10. 2009 dalje do plačila, vse v 8 dneh (prvi odstavek I. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova neizkoriščenega rednega letnega dopusta za leti 2008 in 2009 v znesku 5.009,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obrestmi od bruto zneska je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tudi: - primarni tožbeni zahtevek v preostalem delu, ki se glasi: „1. Sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ..., z dne 27. 5. 2009, se v delu, s katerim je ugotovljeno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 6. 4. 2009, razveljavi kot nezakonit. 2. Sklep Ministrstva za ... št. ..., z dne 15. 6. 2009, s katerim se: - v 1. točki slepa vzpostavlja delovno razmerje tožniku do dne 6. 4. 2009, - 2. točka sklepa, ki določa, da dne 6. 4. 2009 tožniku preneha delovno razmerje v Ministrstvu za ..., - v 3. točki sklepa določa, da se za čas od 13. 3. 2009 do 6. 4. 2009 odobri izraba letnega dopusta v skupnem trajanju 17 dni, - v 4. točki sklepa, zavrne vloga za izplačilo odškodnine za neizrabljen del letnega dopusta, - v 5. točki sklepa, ki se nanaša na način izplačila in poračun preveč izplačane odpravnine, in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ..., z dne 2. 9. 2009, o zavrnitvi pritožbe tožnika, se razveljavita kot nezakonita.

3. Ugotovi se nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dnem 6. 4. 2009. 4. Ugotovi se, da delovno razmerje tožnika na podlagi Pogodbe o zaposlitvi, št. ... z dne 1. 7. 2005, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko, ni prenehalo z dnem 6. 4. 2009 in da Pogodba o zaposlitvi št. … z dne 1. 7. 2005 z dnem 6. 4. 2009 ni prenehala veljati.

Ugotovi se, da je delovno razmerje tožnika po zgoraj navedeni pogodbi o zaposlitvi prenehalo z dnem 30. 6. 2010 in da je dolžna tožena stranka tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja po zgoraj navedeni pogodbi o zaposlitvi od 6. 4. 2009 dalje do 30. 6. 2010. 5. Tožena stranka je dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico od dne 6. 4. 2009 dalje do 30. 6. 2010 in ga za čas od 6. 4. 2009 dalje do 30. 6. 2010 prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje.

6. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati iz naslova neizplačanih plač oz. nadomestila za neizplačane plače za mesec april 2009, maj 2009, junij 2009, julij 2009, avgust 2009, september 2009, oktober 2009, november 2009, december 2009, januar 2010, februar 2010, marec 2010, april 2010, maj 2010 in junij 2010 po 5.004,91 EUR bruto na mesec, skupaj 75.073,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.004,91 EUR od 5. 5. 2009 dalje, od zneska 10.009,82 EUR od 5. 6. 2009 dalje, od zneska 15.014,73 EUR od 5. 7. 2009 dalje, od zneska 20.019,64 EUR od 5. 8. 2009 dalje, od zneska 25.024,55 EUR od 5. 9. 2009 dalje, od zneska 30.029,46 EUR od 5. 10. 2009 dalje, od zneska 35.034,37 EUR od 5. 10. 2009 dalje, od zneska 40.039,28 EUR od 5. 11. 2009 dalje, od zneska 45.044,19 EUR od 5. 12. 2009 dalje, od zneska 50.049,10 EUR od 5. 1. 2010 dalje, od zneska 55.054,01 EUR od 5. 2. 2010 dalje, od zneska 60.058,92 EUR od 5. 3. 2010 dalje, od zneska 65.063,83 EUR od 5. 4. 2010 dalje, od zneska 70.068,74 EUR od 5. 5. 2010 dalje, od zneska 75.073,65 EUR od 5. 6. 2010 dalje in od zneska 75.073,65 EUR od 5. 7. 2010 dalje, vse do plačila in od navedenih bruto plač ob izplačilu obračunati in plačati vse prispevke iz naslova socialne varnosti in predpisani davek od plač ter na izplačani znesek bruto plače ob izplačilu tožniku obračunati in plačati z zakonom določene prispevke in dajatve, vse v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka)“ - prvi podrejeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ..., z dne 27. 5. 2009, se v delu, s katerim je ugotovljeno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 6. 4. 2009, razveljavi kot nezakonit. 2. Sklep Ministrstva za ... št. ..., z dne 15. 6. 2009, s katerim se: - v 1. točki sklepa vzpostavlja delovno razmerje tožniku do dne 6. 4. 2009, - v 2. točki sklepa, ki določa, da dne 6. 4. 2009 tožniku preneha delovno razmerje v Ministrstvu za ..., - v 3. točki sklepa določa, da se za čas od 13. 3. 2009 do 6. 4. 2009 odobri izraba letnega dopusta v skupnem trajanju 17 dni, - v 4. točki sklepa, zavrne vloga za izplačilo odškodnine za neizrabljen del letnega dopusta, - v 5. točki sklepa, ki se nanaša na način izplačila in poračun preveč izplačane odpravnine, in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ..., z dne 2. 9. 2009, o zavrnitvi pritožbe tožnika, se razveljavita kot nezakonita.

3. Ugotovi se nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dnem 6. 4. 2009 in Pogodbe o zaposlitvi št. ..., sklenjeni dne 1. 7. 2005 med tožnikom in toženo stranko, z dnem 6. 4. 2009. 4. Ugotovi se, da je delovno razmerje tožnika na podlagi Pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2005 prenehalo z dnem 30. 6. 2010 in je navedena pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem 30. 6. 2010. 5. Tožena stranka je dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico od dne 6. 4. 2009 do dne 30. 6. 2010 in ga za čas od 6. 4. 2009 dalje do 30. 6. 2010 prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja po Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2005 do 6. 4. 2009 dalje do dne 30. 6. 2010. 6. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati iz naslova neizplačanih plač oz. nadomestila za neizplačane plače za mesec april 2009, maj 2009, junij 2009, julij 2009, avgust 2009, september 2009, oktober 2009, november 2009, december 2009, januar 2010, februar 2010, marec 2010, april 2010, maj 2010 in junij 2010 po 5.004,91 EUR bruto na mesec, skupaj 75.073,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.004,91 EUR od 5. 5. 2009 dalje, od zneska 10.009,82 EUR od 5. 6. 2009 dalje, od zneska 15.014,73 EUR od 5. 7. 2009 dalje, od zneska 20.019,64 EUR od 5. 8. 2009 dalje, od zneska 25.024,55 EUR od 5. 9. 2009 dalje, od zneska 30.029,46 EUR od 5. 10. 2009 dalje, od zneska 35.034,37 EUR od 5. 10. 2009 dalje, od zneska 40.039,28 EUR od 5. 11. 2009 dalje, od zneska 45.044,19 EUR od 5. 12. 2009 dalje, od zneska 50.049,10 EUR od 5. 1. 2010 dalje, od zneska 55.054,01 EUR od 5. 2. 2010 dalje, od zneska 60.058,92 EUR od 5. 3. 2010 dalje, od zneska 65.063,83 EUR od 5. 4. 2010 dalje, od zneska 70.068,74 EUR od 5. 5. 2010 dalje, od zneska 75.073,65 EUR od 5. 6. 2010 dalje in od zneska 75.073,65 EUR od 5. 7. 2010 dalje, vse do plačila in od navedenih bruto plač ob izplačilu obračunati in plačati vse prispevke iz naslova socialne varnosti in predpisani davek od plač ter na izplačani znesek bruto plače ob izplačilu tožniku obračunati in plačati z zakonom določene prispevke in dajatve.

7. Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova neizkoriščenega rednega letnega dopusta za leto 2008 in 2009 izplačati 7.212,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 10. 2009 dalje do dne plačila.

8. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati razliko med izplačano odpravnino v znesku 6.549,22 EUR in pripadajočo odpravnino v znesku 12.846,65 EUR, to je 6.297,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 4. 2009 dalje do plačila.

9. Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati 86.752,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do dne plačila (znesek 18 bruto plač, ki jih je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja), vse v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka)“ - drugi podrejeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ..., z dne 27. 5. 2009, se v delu, s katerim je ugotovljeno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 6. 4. 2009, razveljavi kot nezakonit. 2. Sklep Ministra za ... št. ..., z dne 15. 6. 2009, s katerim se: - v 1. točki sklepa vzpostavlja delovno razmerje tožniku do dne 6. 4. 2009, - 2. točka sklepa, ki določa da dne 6. 4. 2009 tožniku preneha delovno razmerje v Ministrstvu za ..., - v 3. točki sklepa določa, da se za čas od 13. 3. 2009 do 6. 4. 2009 odobri izraba letnega dopusta v skupnem trajanju 17 dni, - v 4. točki sklepa, zavrne vloga za izplačilo odškodnine za neizrabljen del letnega dopusta, - v 5. točki sklepa, ki se nanaša na način izplačila in poračun preveč izplačane odpravnine, in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ..., z dne 2. 9. 2009, o zavrnitvi pritožbe tožnika, se razveljavita kot nezakonita.

3. Ugotovi se, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo z dnem 6. 4. 2009. 4. Ugotovi se, da je z dnem 6. 4. 2009 tožena stranka enostransko odstopila od Pogodbe o zaposlitvi št. ..., sklenjeni dne 1. 7. 2005 med tožnikom in toženo stranko.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova zgubljenega zaslužka zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in odstopa od Pogodbe o zaposlitvi št. ..., sklenjeni dne 1. 7. 2005 med tožnikom in toženo stranko, izplačati odškodnino v znesku 68.298,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2009 dalje do plačila.

6. Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova neizkoriščenega rednega letnega dopusta za leto 2008 in 2009 izplačati 7.212,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 10. 2009 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka)“ Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka (protispisnosti). Čeprav se tožnik pritožuje zoper celotno sodbo, pritožbeno sodišče šteje, da se pritožuje le zoper zavrnilni del, saj za izpodbijanje ugodilnega dela sodbe nima pravnega interesa. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, kdaj je bil razrešen s funkcije, kdaj mu je prenehalo delovno razmerje, kdaj je prenehala pogodba o zaposlitvi ter kakšne pravice in obveznosti tožene stranke so izhajale iz navedene pogodbe, v posledici pa je napačno odločilo o uveljavljanih pravicah tožnika iz naslova delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi. Tožnik meni, da izpodbijana sodba napačno ocenjuje vsebino in pravni pomen odločbe Vlade RS z dne 12. 3. 2009. Odločbo je potrebno razlagati kot celoto, izvršljiv pa je lahko le izrek in ne obrazložitev, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Izrek te odločbe za tožnika nima pravnih posledic in tudi ne pravnih učinkov na tožnikovo delovno razmerje, ki naj bi mu, po stališču sodišča prve stopnje, prenehalo z vročitvijo 6. 4. 2009. Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo po samem zakonu, ker sodišče ne loči med pogoji za prenehanje delovnega razmerja, ki so določeni z 83. členom ZJU in postopkom oziroma načinom prenehanja same pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa 154. člen ZJU. V postopku prenehanja delovnega razmerja je tudi javnemu uslužbencu, ki je hkrati funkcionar oziroma je bil razrešen s te funkcije, potrebno priznati vse pravice delavca, ki jih določata ZJU in ZDR in so namenjene zaščiti delovnopravnega položaja javnega uslužbenca. Način prenehanja delovnega razmerja brez izdaje konkretnega akta – pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma izdaje pisnega sklepa skladno z ZJU, ki ga je v praksi uvedla tožena stranka, je po tožnikovem mnenju v nasprotju z načelom pravne države in krši ustavno pravico javnega uslužbenca do pravnega sredstva ter njegove pravice iz delovnega razmerja. Sama razrešitev s funkcije ne more imeti direktnega učinka in za posledico prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ampak je lahko le razlog za izvedbo postopka prenehanja le-te na način, ki ga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi določata ZJU in ZDR. Razlaga določb ZJU iz izpodbijane sodbe in sicer, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po samem zakonu z dnem razrešitve oziroma z dnem vročitve odločbe o razrešitvi, zaradi česar toženi stranki glede samega prenehanja delovnega razmerja ni bilo potrebno storiti ničesar več, je kršitev z ustavo zagotovljene pravice do pravnega sredstva zoper odločbo državnega organa, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave RS in kršitev določbe 1. in 3. odstavka 24. člena ZJU. Ob tem tožnik opozarja na povsem drugačno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v sklepu z dne 17. 7. 2009 o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe, v katerem sodišče ugotavlja, da je tožniku uspelo izkazati verjetnost nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker iz listinskih dokazov izhaja, da tožena stranka ni izvedla postopka v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in ni postopala, kot to določa zakon. Listinski dokazi so bili namreč ves čas postopka isti. Navaja tudi, da ne drži in je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predčasno prenehanje pogodbe o zaposlitvi omogoča 8. odstavek 83. člena ZJU in da to ni v nasprotju z 9. členom pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko odpove oziroma preneha veljati le na način, kot ga določa ZJU. Vendar pa se je tožena stranka s 13. členom pogodbe zavezala, da bo o vsaki pravici tožnika odločala z izdajo sklepa, o spremembi pogodbe pa bo odločala sporazumno z aneksom, ali pa tudi enostransko, če je to v skladu z zakonom. Tožena stranka o tem ni odločala niti s sklepom niti z aneksom, nezakonitosti pa tudi ni mogoče sanirati z za nazaj izdanimi sklepi, izdanimi na podlagi zahtev tožnika za pravno varstvo, ki se sicer ne nanašajo na pogodbo o zaposlitvi. Tožnik tudi meni, da glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela možnosti predčasnega odstopa od pogodbe o zaposlitvi iz razloga razrešitve tožnika. Sodišče bi moralo predčasno prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožene stranke šteti kot neizpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke, zato bi moralo za njeno protipravno ravnanje upoštevati določila splošnih pravil civilnega prava. Ker pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklepalo, da na strani tožene stranke ni bilo protipravnosti, se tudi ni ukvarjalo z ugotavljanjem drugih predpostavk njene odškodninske odgovornosti.

Nadalje pritožba še navaja, da so dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje glede zahtevka za izplačilo nadomestila za neizkoriščen dopust zgrešeni, saj je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožena stranka tožniku koriščenja letnega dopusta ni odobrila. Tožnik tako ni mogel koristiti letnega dopusta, saj mu je delovno razmerje prenehalo že 12. 3. 2009, zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik koristil dopust v času od 12. 3. 2009 do 16. 4. 2009, ni pravilna. Je pa tožena stranka s sklepom z dne 15. 6. 2009, ne da bi tožnik to uveljavljal, za nazaj odobrila letni dopust v trajanju 17 dni. Tega pa tožnik ni mogel koristiti, saj mu je delovno razmerje prenehalo 12. 3. 2009 in je bil z dela odsoten iz tega razloga. Zaradi tega tožnik meni, da je upravičen do nadomestila za celoten dopust za leto 2009. Pritožnik vztraja tudi pri tem, da mu je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino brez odbitka davkov in prispevkov, ker gre za odpravnino, od katere se navedeni davki in prispevki skladno s 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost ne obračunajo. Tudi v tem primeru gre za odpravnino za primer nesposobnosti, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-214/2009 in Up-2988/2008, ki se nanaša na izplačilo odpravnine za primer delovne nesposobnosti. Nobenega utemeljenega razloga ni za razlikovanje pri plačilu prispevkov med odpravnino po ZDR in odpravnino po ZJU. Ker je tožena stranka tožniku izplačala pripadajočo odpravnino, zmanjšano za obračunane davke in prispevke, ki jih ne bi smela odtegniti, tožniku dolguje še vtoževano razliko odpravnine z obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prerekala v celoti, saj pritrjuje stališču sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je delno napačno zavrnilo tožbeni zahtevek, delno pa je napačno ugotovilo dejansko stanje (v delu, ki se nanaša na plačilo neizplačanih plač za obdobje od 6. 4. 2009 do 15. 6. 2009).

Tožeča stranka je sicer pritožbo vložila tudi iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, vendar pa se ni opredelila, katere kršitve očita sodišču prve stopnje. Zaradi tega je pritožbeno sodišče, kot je že navedeno, preverilo le tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, teh pa sodišče prve stopnje ni storilo.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo s 6. 4. 2009, je materialno pravno zmotna. Tožnik, ki je bil z odločbo Vlade RS št.... z dne 23. 6. 2005 na predlog ministra imenovan na položaj generalnega direktorja Direktorata za ... v Ministrstvu za ... za dobo petih let, je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer od 1. 7. 2005 do 30. 6. 2010 z možnostjo podaljšanja v primeru ponovnega imenovanja. Vlada RS ga je nato s odločbo z dne 12. 3. 2009 s tem dnem razrešila s tega položaja in sicer na predlog ministra, za kar je imela podlago v 5. odstavku 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Odločba je bila tožniku vročena 6. 4. 2009. Skladno z 8. odstavkom istega člena uradniku, ki je razrešen skladno s 5. odstavkom tega člena, pa pred imenovanjem na položaj ni imel statusa uradnika, s prenehanjem položaja preneha tudi delovno razmerje, ima pa pravico do odpravnine v višini ene petine povprečne mesečne bruto plače. Ker odločba vlade o razrešitvi tožnika s položaja z dne 12. 3. 2006 temelji na 5. odstavku 83. člena ZJU, mu skladno z 8. odstavkom istega člena s prenehanjem položaja preneha tudi delovno razmerje. Gre za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po 3. točki 1. odstavka 154. člena ZJU, ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati tudi po samem zakonu in sicer na drug način, če tako določa zakon, zato poseben sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potreben. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje predčasno prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožene stranke šteti kot neizpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke in zato njeno protipravno ravnanje obravnavati po določilih civilnega prava, ker po tožnikovem mnenju, glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi, ta ni imela možnosti predčasnega odstopa od pogodbe o zaposlitvi iz razloga razrešitve.

Tožnik je dne 17. 4. 2009 zoper odločbo z dne 12. 3. 2009 vložil zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja, ki jo je minister zavrnil s sklepom z dne 4. 5. 2009. Zoper ta sklep je vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, ki je njegovi pritožbi delno ugodila s sklepom z dne 27. 5. 2009 in sicer je ugotovila, da je tožniku dne 6. 4. 2009, ko mu je bila vročena odločba Vlade RS z dne 12. 3. 2009, skladno z 8. odstavkom 83. člena ZJU prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje pa pri svoji odločitvi ni upoštevalo določila 3. odstavka 24. člena ZJU, ki določa, da pritožba zoper odločitev o kršitvi pravic iz delovnega razmerja v primeru prenehanja delovnega razmerja, zadrži izvršitev odločbe, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki je postala dokončna šele z dnem vročitve sklepa Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 27. 5. 2009, t.j. s 15. 6. 2009, kot izhaja iz povratnice v prilogah pod B23, zato je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s tem dnem in ne s 6. 4. 2009, ko je bila tožniku vročena odločba vlade z dne 12. 3. 2009. Na podlagi sklepa Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 27. 5. 2009 je nato Minister za ... dne 15. 6. 2009 izdal sklep, s katerim je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 6. 4. 2009, ki je bil kljub tožnikovi pritožbi potrjen s sklepom Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Ker so ti sklepi napačni v delu, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerje tožnika pri toženi stranki, jih je bilo potrebno spremeniti tako, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha s 15. 6. 2009. Posledično temu je tožnik upravičen še do plačila neizplačanih plač za obdobje od 6. 4. 2009 do 15. 6. 2009. Kot je že navedeno, je pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožniku 8. odstavek 83. člena ZJU, po katerem je tožnik tudi dobil izplačano odpravnino v višini ene petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do razrešitve, za vsak polni mesec, ki mu je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj. Tako se pritožbeno sodišče tudi strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da odpravnina iz 8. odstavka 83. člena ZJU ni odpravnina iz razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, ampak zakonsko določena odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi predčasne razrešitve s položaja, zaradi česar je pravilna odločitev sodišča sodišče prve stopnje, da tožnik do razlike v odpravnini med prejetim neto zneskom in bruto zneskom ni upravičen. Zakon o dohodnini (Zdoh, Ur. l. RS št. 117/2006 in nadaljnji) in Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji) namreč ne določata, da se od odpravnine, ki pripada delavcu zaradi prenehanja delovnega razmerje zaradi predčasne razrešitve s položaja, ne plačujejo davki in prispevki. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ZJU ne predvideva izplačila odpravnine javnemu uslužbencu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Pravilno pa opozarja pritožba na to, da tožnik, za katerega je tožena stranka štela, da mu je delovno razmerje prenehalo z 12. 3. 2009, od 12. 3. do 6. 4. 2009 brez svoje krivde ni mogel koristiti letnega dopusta. Tožnik od 12. 3. 2009, t.j. od dneva razrešitve s položaja, ki ga je tožena stranka štela kot dan prenehanja delovnega razmerja, do 6. 4. 2009, ki je bil kot dan prenehanja delovnega razmerja določen v sklepu Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 27. 5. 2009, ni bil z dela odsoten po svoji krivdi, ampak iz razlogov na strani tožene stranke, ki mu je delovno razmerje zaključila z dnem razrešitve s položaja, t.j. 12. 3. 2009. Po tem, ko je Vlada RS Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 27. 5. 2009 pritožbi tožnika delno ugodila in med drugim organu prve stopnje naložila, da se od 12. 3. 2009 do 6. 4. 2009 tožniku ponovno vzpostavi delovno razmerje z vsemi pripadajočimi pravicami po pogodbi o zaposlitvi in odloči o tožnikovi zahtevi iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leti 2008 in 2009, je Minister za ... dne 15. 6. 2009 izdal sklep, s katerim je tožniku za obdobje od 13. 3. 2009 do 6. 4. 2009 odobril izrabo letnega dopusta v skupnem trajanju 17 dni, tožnikovo vlogo za plačilo odškodnine ostali neizrabljen dopust za leti 2008 in 2009 v skupnem trajanju 10 dni pa je zavrnil. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je takšna odločitev tožene stranke pravilna, ker ji ni preostalo nič drugega, saj je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela. Glede na to, da je tožena stranka tožniku nezakonito zaključila delovno razmerje z 12. 3. 2009, ta ni mogel izkoristiti letnega dopusta v trajanju 27 dni. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je bil od 12. 3. 2009 do 6. 4. 2009 neopravičeno odsoten z dela, saj mu je po stališču tožene stranke delovno razmerje 12. 3. 2009 prenehalo in na delo ni bil več dolžan prihajati. Tako je bilo potrebno sklep Ministra za ... z dne 15. 6. 2009 v zvezi s sklepom Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja spremeniti tudi v delu, kjer je zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust za leti 2008 in 2009 v skupnem trajanju 27 dni. Ker mu je sodišče prve stopnje že dosodilo odškodnino za 10 dni neizkoriščenega dopusta, je tožnik upravičen še do plačila odškodnine za neizkoriščen dopust v trajanju 17 dni. Izvedenec finančne stroke je ugotovil, da znaša dnevni bruto znesek odškodnine za neizkoriščen dopust 220,29 EUR. Tako je tožnik upravičen še do obračuna odškodnine za 17 dni neizkoriščenega dopusta v bruto znesku 3.774,93 EUR ter po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov do izplačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2009, ko je tožena stranka s plačilom prišla v zamudo, saj je tožnik takrat postavil zahtevek za plačilo.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, ji je delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje delno spremenilo v 2. odstavku I. točke izreka ter v 1., 2., 3., 4. in 5. točki II. točke izreka (351. člena ZPP v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP) kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe, delno razveljavilo v točki 6/II izreka in sicer v delu, ki se nanaša ne neizplačane plače za obdobje od 6. 4. 2009 do 15. 6. 2009 (351. člen ZPP v zvezi s 355. členom ZPP) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kolikšna bi bila višina tožnikove plače za mesec april, maj in junij 2009, če bi tožnik pri toženi stranki delal. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka, zato je zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.