Jedro

Ker je bilo plačilo terjatve, ki se tožniku nalaga z odločbo, izvršeno pred pravnomočnostjo sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev, se postopek davčne izvršbe zoper tožnika ne uvede.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor pod 1. točko izreka odločil, da se dolžnikovemu dolžniku, podjetju A. d.d., Ptuj-sedaj tožniku, naloži, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi na denarne terjatve dolžnika z dne 8. 3. 2010 v višini 46.267,67 EUR; pod 2. točko izreka je odločil, da se postopek davčne izvršbe po predmetni odločbi ne uvede, ker je bila obveznost plačana dne 8. 4. 2010; pod 3. točko izreka je odločil, da je bilo o stroških v predmetnem postopku že odločeno in da davčnemu organu posebni stroški niso nastali ter pod 4. točko izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je s sklepom z dne 8. 3. 2010 zoper dolžnika, B. d.o.o. Pesnica pri Mariboru, začel postopek davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika. S sklepom je bilo tožniku naloženo, da zarubljeni znesek terjatve plača na plačilni račun. Sklep je bil tožniku vročen dne 9. 3. 2010. Davčni organ se sklicuje na določbo 175. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora v določenem roku, se davek od njega izterja. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15. dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Tožnik je dne 16. 3. 2010 vložil ugovor zoper navedeni sklep o izvršbi. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 31. 1. 2011 ugovor tožnika zavrnil. Odločba je bila tožniku vročena dne 14. 2. 2011. Tožnik se po sklepu ni ravnal, temveč je zoper sklep vložil ugovor. Ker po določbi 5. točke 174. člena ZDavP-2 ugovor ne zadrži izvršitve, je davčni organ dne 19. 3. 2010 izdal odločbo, s katero je tožniku naložil, da v 15. dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Zoper sklep se je tožnik pritožil, obveznosti pa ni izpolnil. Ker po določbi 3. točke 175. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitev odločbe, je bil dne 7. 4. 2010 izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in neplačan znesek izterjan. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 29. 7. 2010 odpravil odločbo z dne 19. 3. 2010, z odločbo z dne 31. 1. 2011 pa je bil zavrnil ugovor tožnika zoper sklep z dne 8. 3. 2010. Sklep, s katerim je bilo plačilo terjatev naloženo tožniku, je tako postal pravnomočen dne 14. 2. 2011. Ugovor zoper sklep ni zadržal davčne izvršbe, zato je bil neporavnani znesek izterjan. Ker je bilo plačilo terjatve, ki se tožniku nalaga s to odločbo, izvršeno pred pravnomočnostjo sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev, se postopek davčne izvršbe zoper tožnika ne uvede.

Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 15. 2. 2011 delno ugodil tako, da je 1. in 2. točko izreka nadomestil z novo 1. točko, ki se glasi: „Ugotovi se, da je bil dolžnikov dolžnik-sedaj tožnik, po sklepu o davčni izvršbi z dne 8. 3. 2010 dolžan znesek 46.267,67 EUR“, v preostalem delu pa je odločbo potrdil. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ s sklepom o izvršbi z dne 8. 3. 2010 zarubil denarno terjatev davčnega dolžnika B. d.o.o., ki jo je imel ta do tožnika in sicer v skupni višini 46.267,67 EUR. Z navedenim sklepom je bilo tožniku naloženo, da mora zarubljeni znesek terjatve plačati na predpisane račune in je bil hkrati opozorjen, da če ne bo ravnal po sklepu, bo davek od njega izterjan. Prvostopenjski organ je dne 19. 3. 2010 izdal odločbo na podlagi 175. člena ZDavP-2, ki pa je bila kasneje odpravljena kot preuranjena, saj je bila izdana preden je bilo odločeno o ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 8. 3. 2010. Odločba z dne 19. 3. 2010 je bila predmet izvršbe po sklepu davčnega organa z dne 7. 4. 2010 in je bil tako znesek 46.267,67 EUR zarubljen s slednjim sklepom o izvršbi. Tožnik se je zoper sklep z dne 7. 4. 2010 pritožil, vendar je drugostopenjski organ z odločbo z dne 10. 2. 2011 pritožbo zavrnil, s sodbo Upravnega sodišča II U 94/2011 z dne 20. 6. 2012 pa je bila zavrnjena tudi tožnikova tožba. Odločba z dne 19. 3. 2010 je bila torej res odpravljena, vendar pa je bil nato z odločbo drugostopenjskega organa z dne 31. 1. 2011 zavrnjen ugovor tožnika zoper sklep z dne 8. 3. 2010, ki je bil podlaga za to, da je tožnik sploh dolžan plačati navedeni znesek. Zato je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je izdal izpodbijano odločbo. Glede izreka izpodbijane odločbe pa ugotavlja, da sta si 1. in 2. točka v nasprotju, zato je bilo treba izrek ustrezno spremeniti, tako, da se zgolj ugotovi kolikšen znesek je bil tožnik dolžan poravnati zaradi neizvršitve sklepa o izvršbi z dne 8. 3. 2010. Sklep z dne 8. 3. 2010 je postal izvršljiv dne 14. 2. 2011, ko je bila tožniku vročena odločba o zavrnitvi ugovora.

Tožnik v tožbi navaja, da sta odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa nepravilni in nezakoniti, ker ne upoštevata pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad tožnikom. Začetek in tek stečajnega postopka ima pravne posledice na vse denarne terjatve, tudi na zadevno denarno terjatev. Tako za nadaljnje vodenje postopka niso izpolnjene procesne predpostavke. Obstoječe denarne terjatve lahko samo tiste, ki so bile v stečajnem postopku v roku prijavljene in priznane. Te okoliščine nakazujejo na potrebo po upoštevanju materialnopravnih in procesnopravnih posledic stečajnega postopka. Pri izdaji izpodbijanih odločb je tako tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialne predpise in zagrešila kršitve določb upravnega postopka. Sodišču predlaga, da odpravi tako odločbo prvostopenjskega, kakor tudi odločbo drugostopenjskega organa. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb ter dodaja, da se v predmetni zadevi tožniku ni nič naložilo, temveč gre zgolj za ugotovitveno odločbo oziroma za odločbo o pritožbi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče glede na podatke v spisu uvodoma ugotavlja, da je bil postopek davčne izvršbe začet in tudi realiziran pred začetkom stečajnega postopka (uvedenega 4. 4. 2011). Glede na tako ugotovljeno stanje izvršilnega postopka uvedba stečajnega postopka na obravnavani davčni izvršilni postopek nima vpliva. To pomeni, da je sodišče v skladu z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v tem upravnem sporu presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta – odločbo z dne 15. 2. 2011. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, kot jih navajata oba upravna organa, zato se sodišče v svoji obrazložitvi nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru je izpodbijana ugotovitvena odločba, izdana na podlagi 175. člena ZDavP-2, s katero je bilo (zgolj) ugotovljeno, da je bil tožnik kot dolžnikov dolžnik, po sklepu o izvršbi z dne 8. 3. 2010 dolžan znesek 46.267,67 EUR. Davčni organ je dne 8. 3. 2010 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, ki se opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima dolžnik do tožnika. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil ugovor. Ker ni ravnal po navedenem sklepu, niti ne po odločbi z dne 19. 3. 2010 (o ugovoru tedaj še ni bilo odločeno), je davčni organ na podlagi sklepa o davčni izvršbi z dne 7. 4. 2010 dne 8. 4. 2010 znesek izterjal. Ker je bila odločba davčnega organa z dne 19. 3. 2010 kasneje z odločbo drugostopenjskega organa z dne 29. 7. 2010 odpravljena, je davčni organ po odločitvi drugostopenjskega organa o ugovoru, da se ugovor zavrne, izdal izpodbijano ugotovitveno odločbo, s katero se tožniku ne nalaga nobenih obveznosti.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Sodišče tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.