Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da do padca tožnika ni prišlo (na zatrjevani način); da se ni poškodoval na delu oziroma v prostorih toženke.

Ob nedokazanem škodnem dogodku je presoja, ali so podani vsi elementi odškodninskega delikta, kot jih določa prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 179. člena ZDR-1, utemeljeno izostala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 63.184,44 EUR in obračun razlike v plači za čas od 1. 12. 2018 do 31. 1. 2023 v skupnem znesku 50.000,00 EUR, obračun in odvod davkov ter prispevkov in izplačilo neto zneska, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2020 do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v znesku 3.550,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je padel na delu, pri čemer je upoštevalo izpovedi strank in prič, čeprav je od škodnega dogodka minilo več kot štiri leta, ne pa predloženih elektronskih sporočil. Sporočilo z dne 19. 11. 2018 je tožnik poslal neposredno po padcu, s sporočilom z dne 25. 11. 2018 je A. A. potrdila, da je padel. Toženka bi zaradi lažnega padca kot kršitve obveznosti iz delovnega razmerja tožniku podala odpoved ali vsaj pisno opozorilo. Tako bi ravnala, če bi tožnik rekel, "da se je samo hecal". Izpoved A. A. je enako kot izpoved direktorja neverodostojna, zainteresirana sta za izid pravde. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo predložene pisne izjave B. B., ki potrjuje padec. Priče niso skladno izpovedale o mizah v sobi C. Glede na to, da D. D. ni izpovedala o mizah, sodišče prve stopnje njeni izpovedi glede grozdja ne bi smelo verjeti. Neutemeljeno njeni izpovedi ni verjelo v delu, v katerem je potrdila, da je vedela za padec tožnika. Tožnikovo izpoved o stolih v sobi je treba razumeti na način, da je s stoli mislil mize; tožnik je bošnjaške narodnosti in v njegovem jeziku beseda "stol" pomeni "mizo". Nebistveno je, kdaj je norveška reprezentanca odšla iz hotela, saj čiščenje po odhodu ni bilo izvedeno. Tožnikova izpoved, da je bila v hotelu ena čistilka, je skladna z izpovedjo D. D., da je bila ena dopoldne in ena popoldne. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi E. E., da je po padcu tožnika odpeljala domov. Zakaj priči ni verjelo, ni zadostno utemeljilo. Zmotno je štelo, da je toženka dokazala, da je po padcu tožnik parkiral v garaži, saj ni predložila izpisov parkiranja, in neutemeljeno zaključilo, da je bil tožnik na delu dalj časa; razlogi za takšno ugotovitev iz izpodbijane sodbe ne izhajajo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na toženki je bilo dokazno breme, da je bil tožnik po padcu na delu. Da ga ni bilo, sta potrdili F. F. in E. E. Sodišče prve stopnje F. F. in E. E. ni verjelo, ker sta pristranski; takšne ocene ni obrazložilo in ni upoštevalo, da so bile ostale priče zainteresirane za izid pravde. E. E. neutemeljeno ni verjelo tudi, ker ni opazila tožnikovih mokrih oblačil; tožnik bi se v pisarni lahko preoblekel, poleg tega je od padca minilo že nekaj časa in bi se mu oblačila posušila. Za odločitev je nebistveno, ali je bil tožnik po padcu na delu. Bistveno je, da je padel in da je od tedaj dalje v bolniškem staležu. Morebitno vzročno zvezo med padcem in škodo bi sodišče prve stopnje ugotavljalo s sodnim izvedencem. Neutemeljeno je verjelo A. A. in G. G., da je šel tožnik 20. 11. 2018 na pogreb. To dejstvo ni resnično; tožnik sploh ne ve, za čigav pogreb bi šlo. Neutemeljeno ni verjelo tožnikovi izpovedi, da je 19. 11. 2018 poklical zdravnico in se dogovoril za pregled 26. 11. 2018. Ker je bil vodilni delavec, se ni dogovoril za bolniški stalež. Ni vedel, da so odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije bistvene z vidika višine nadomestila. H. H. je, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje, v sporu III Ps 136/2021 izpovedala, da so se bolečine poslabšale približno deset dni pred pregledom; to sovpada s tožnikovim padcem. Zaslišanje B. B. bi potrdilo, da direktor toženke ni izpovedal po resnici. Vedel je, da je tožnik padel. Zato mu je ponujal 10.000,00 EUR v okviru predlagane sodne poravnave. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik v pritožbi.

5. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti in nasprotij nima; sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki niso sami s seboj v nasprotju tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Razlogom, kot jih je navedlo, v celoti sledi in glede na bistvene pritožbene navedbe dodaja, kot sledi.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je glede zatrjevanega škodnega dogodka z dne 19. 11. 2018, v zvezi s katerimi uveljavlja odškodninski zahtevek, prezrlo predložene listine - elektronski sporočili z dne 19. 11. 2018 in 25. 11. 2018 oziroma da je namesto listin upoštevalo izpovedi prič in strank. Priče in stranke zgolj zaradi časovne oddaljenosti dogodka (štiri leta) in dejstva, da so zaposlene pri toženki, niso neverodostojne; ZPP ne določa dokaznih pravil, ki bi določenim dokaznim sredstvom (kot so listine) pripisoval večjo težo kot drugim (priče, stranke). Sodišče je tisto, ki, kot mu nalaga 8. člen ZPP, odloči katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo, pri čemer sprejeti dokazni oceni ni očitati niti, da bi kršila formalne zahteve za njeno oblikovanje, niti da bi bila vsebinsko nepravilna.

7. Že tožnik sam, ko je bil zaslišan, ni v celoti potrdil svojih navedb glede zatrjevanega škodnega dogodka niti vsebina njegove izpovedi, kot jo je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, ni skladna s predloženimi listinami. Tožnik je na primer izpovedal, da je takoj po padcu vzel zdravilo, v elektronskem sporočilu z dne 19. 11. 2018, na katerega se sklicuje v pritožbi, ki ga je, kot trdi, poslal neposredno po padcu, pa je navedel, da "trenutno le malo bolečin čuti, ker je zjutraj vzel palexio 100 mg s podaljšanim delovanjem". Poleg tega določene navedbe spreminja še v pritožbenem postopku; pred sodiščem prve stopnje je trdil, da se je po padcu preoblekel, v pritožbi pa navaja tako, da se je preoblekel, kot da so se oblačila do takrat, ko je ponj prišla njegova hčerka E. E., že posušila. Tožnik je sicer škodni dogodek opisal na način, da je 19. 11. 2018 pri opravljanju svojih obveznosti iz delovnega razmerja v prostorih toženke (sobi C.) padel, in sicer je med hojo stopil na grozdje, ki je ležalo na tleh, spodrsnilo mu je ter je s celotno težo telesa padel na hrbet. 8. V zvezi z morebitnim grozdjem v sobi C. je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo skladnim izpovedim prič in stranke, ne le G. G., direktorju, in A. A., vodji I. pri toženki, ampak tudi D. D., čistilki, in J. J., vodji nabave in vzdrževanja, ki je bil zadolžen za postavitev kongresnih dvoran. Pri odločitvi je ustrezno upoštevalo z izpovedmi prič in predloženim tedenskim razporedom rezerviranih konferenčnih kapacitet ugotovljeno dejstvo, da je norveška reprezentanca sobo C. nazadnje uporabljala 17. 11. 2018. Dejstvo, da je bila soba C. nato pospravljena, sta potrdila G. G. in J. J.; njuno izpoved so posredno potrdile druge zaslišane priče, ki so potrdile, da se sobe takoj pospravijo.

9. Tožnik je, kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, na naroku za glavno obravnavo dne 1. 2. 2023 izpovedal, da je bila pri toženki za čiščenje skupnih prostorov hotela zaposlena le ena čistilka. Njegove izpovedi, da "je bila edina zaposlena čistilka za čiščenje vseh skupnih prostorov v hotelu; poleg nje je bila le še nadzornica, ostalo so bile sobarice", ni mogoče razumeti na način, kot prikazuje v pritožbi, da je bila ena čistilka dopoldne in ena popoldne. Ne le, da je izpovedal o eni čistilki, takšne so bile njegove trditve pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje jih je pravilno štelo za nedokazane; zaslišani G. G., A. A., D. D. in J. J. so vsi skladno izpovedali drugače; da sta bili čistilki dve. V zvezi s čiščenjem je nadalje pravilno upoštevalo skladni izpovedi A. A. in D. D., da so delo v primeru večjih dogodkov opravljale še druge (dodatne) čistilke. Navedeno negira s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da soba C. ni bila sproti čiščena zaradi pomanjkanja kadra (čistilk).

10. Kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja tožnika na naroku za glavno obravnavo dne 1. 2. 2023, je izpovedal tako o padcu, ko je obračal stol, kot o grozdju, ki je bilo "okrog cele mize", na vprašanje pooblaščenca toženke: "Se pravi, miza in stoli, predvidevam?", ki se je nanašalo na sobo C., je odgovoril "Seveda." Glede na to, da je v svoji izpovedi uporabljal tako besedi "miza" kot "stol" ter pritrdil, da so bili v sobi C. tako stoli kot mize, v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je bošnjaške narodnosti in da v njegovem jeziku beseda "stol" pomeni "mizo", s svojo izpovedjo pa je mislil le mize. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved pravilno dokazno ocenilo; pravilno je upoštevalo predvsem, da je v delu, ki se nanaša na stole (da je stopil na grozdje pri premikanju stolov), ni potrdila nasprotna stranka niti nobena zaslišana priča; skladno so izpovedali, da v sobi C. ni bilo stolov; neskladne so bile izpovedi le glede miz - D. D. je izpovedala, da tudi miz ni bilo.

11. V pritožbi tožnik neutemeljeno oporeka dokazni oceni izpovedi D. D.; sodišče prve stopnje je njeno izpoved povzelo v obrazložitvi sodbe; priča ni izpovedala o padcu, ampak o tem, da ji je tožnik povedal, da je padel, pri čemer je takoj odšla v sobo C. in videla, da tam ni grozdja (da je soba počiščena). Tožnik je sicer pred sodiščem prve stopnje podal trditve, da je takoj po padcu zanj povedal tako D. D. kot K. K., slednjega ni predlagal za zaslišanje. Na (zadnjem) naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2023 je za zaslišanje predlagal in hkrati predložil pisno izjavo B. B. V pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pisne izjave priče ni upoštevalo oziroma da priče ni neposredno zaslišalo. Kot določa šesti odstavek 236.a člena ZPP, sodišče predlog za zaslišanje priče zavrne, če na podlagi pridobljene pisne izjave predlagane priče ugotovi, da predlagana priča o odločilnih dejstvih ne more izpovedati. Upoštevaje povzeto določbo ZPP je sodišče prve stopnje predlog za zaslišanje priče utemeljeno zavrnilo; svojo odločitev je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno utemeljilo; dejstvo, ali je direktor toženke povedal svoji takratni ženi o padcu tožnika, še ne potrjuje samo po sebi, da je do padca dejansko prišlo (direktor toženke je sicer, ko je bil zaslišan, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka njegove izpovedi na naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2023, potrdil, da je izvedel za padec tožnika, da pa je tožnik nato rekel "ne ne, ne, sem se samo malo hecal", torej "da se je malo pohecal").

12. Do predloženih elektronskih sporočil z dne 19. 11. 2018 in 25. 11. 2018 se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pri čemer je pravilno razlogovalo, da samo obvestilo delavca delodajalcu, da je padel na delovnem mestu, še ne dokazuje, da je do padca dejansko prišlo. Navedeno še toliko bolj velja za elektronsko sporočilo A. A. (elektronsko sporočilo z dne 25. 11. 2018), v katerem je sicer omenila padec tožnika, ni pa izrecno potrdila, da bi do padca prišlo ("da je padec sedaj stanje samo poslabšalo"), pri čemer je upoštevalo tudi njeno izpoved, predvsem pa dejstvo, da A. A. ni odgovarjala na elektronsko sporočilo tožnika z dne 19. 11. 2018, ampak na drugo elektronsko sporočilo, v katerem je bila zadeva navedena kot "bolezen"; tega elektronskega sporočila tožnik ni predložil. Zaslišana kot priča je A. A. izpovedala o razlogih za elektronsko sporočilo z dne 25. 11. 2018. Tako ona kot direktor toženke sta skladno izpovedala, da sta tožnika po tem, ko je poslal elektronsko sporočilo z dne 19. 11. 2018, vprašala, kaj se je zgodilo; tožnik jima je rekel, da se ni nič zgodilo, da ni padel, "da se je samo hecal". Navedenemu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo ne glede na dejstvo, da toženka tožnikovega ravnanja ni sankcionirala (opomin, 0dpoved).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da do padca tožnika ni prišlo (na zatrjevani način); da se ni poškodoval na delu oziroma v prostorih toženke; v zvezi s tem je pravilno upoštevalo, da je šele 26. 11. 2018 odšel k zdravnici, pri čemer na prvem pregledu ni povedal za padec (bolniški stalež je bil odprt iz razloga bolezni), od 19. 11. 2018 do 25. 11. 2018 pa je opravljal delo.

14. Tožnikova izpoved, da je zdravnico poklical na dan padca 19. 11. 2018 in se naročil na pregled, je ostala osamljena in ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v izpodbijani sodbi, da ni verjetno, da bi tožnik, ki je imel od leta 1997 bolečine v križu in bil v letu 2007 operiran najprej zaradi ugotovljene hernie disci L5-S1 levo, nato pa zaradi še slabšega stanja na desni strani, glede na zatrjevan padec in hude bolečine z obiskom zdravnice čakal cel teden. Dokaz z zaslišanjem osebne zdravnice H. H. je z vlogo z dne 6. 2. 2023 umaknil, sodišče prve stopnje pa je pri odločitvi pravilno upoštevalo obrazložitev predložene sodbe III Ps 136/2021 z dne 24. 6. 2021, v kateri je povzeta njena izpoved, da je tožnik na pregledu 26. 11. 2018 po dveh mesecih dela po operaciji hrbtenice povedal, da se je bolečinska simptomatika poslabšala približno deset dni pred pregledom (zatrjevan padec bi bil sedem dni prej), pri čemer ni povedal, da bi padel; navedeno dejstvo bi bilo zelo pomemben podatek. Tožnik za zatrjevan padec ni povedal niti pri ortopedu, pri katerem je bil na pregledu dne 4. 12. 2018, niti v okviru rehabilitacije, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženih izvidov oziroma obrazložitve sodbe v socialnem sporu.

15. Socialni spor III Ps 136/2021 je tožnik sprožil v zvezi z odločbama Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 7. 12. 2020 in 22. 12. 2020; s prvostopenjsko odločbo je zavod zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopkov, končanih z dokončnimi odločbami imenovanega zdravnika, ki so kot razlog za bolniški stalež določale bolezen; z drugostopenjsko odločbo je bila tožnikova pritožba zavrnjena. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ni sledilo trditvam tožnika, ki jih ponavlja v pritožbi, da ni posvečal pozornosti razlogu bolniškega staleža oziroma da niti ni vedel, da so odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije bistvene z vidika višine nadomestila, saj je tožnik, zaslišan kot stranka, izpovedal tudi drugače, da "verjetno sem kdaj slišal za to", kot je povzelo v obrazložitvi sodbe.

16. Tožnik od 19. 11. 2018 do 25. 11. 2018 ni bil v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje izpovedim E. E. in F. F. glede neopravljanja dela po zatrjevanem padcu, ni sledilo, ne le iz razloga, ker sta tožnikovi hčerka in žena, ampak tudi, ker je bila njuna izpoved pavšalna in neprepričljiva. Takšni dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje. Priči nista vedeli izpovedati konkretno, katere dneve bi tožnikova hči uporabljala njegov avto in parkirala v garaži; E. E. tudi za takrat, ko naj bi tožnika prišla iskat v službo po padcu, ni vedela, ob kateri uri niti ne v katerem delu dneva bi to bilo. V zvezi s tem je tožnik izpovedal, da ga je hčerka takoj po padcu (ker se stanje ni umirilo in ni mogel več funkcionirati) odpeljala domov, kar ni skladno z vsebino elektronskega sporočila z dne 19. 11. 2018, v katerem je navedel, da "daje to sporočilo v vednost, če bodo bolečine močnejše, ko popusti zdravilo". Vsi ostali zaslišani so izpovedali, da je tožnik po zatrjevanemu padcu še opravljal delo, tako direktor toženke kot A. A., J. J. in D. D.; slednja je potrdila, da je tožnika istega dne ob 13.00 uri, ko je končala z delom, (še) videla. G. G. in A. A. sta tudi potrdila, da tožnik, četudi je imel individualno pogodbo o zaposlitvi kot vodilni delavec, ni mogel kar ostati doma. Pri oceni verodostojnosti njune skladne izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da ni verjetno, da delavec na vodilnem delovnem mestu vodja gostinstva ne bi več dni zapored prihajal na delo, pri čemer je izpostavilo tudi, da sta E. E. in F. F. potrdili njegovo izpoved v delu, da je pred zatrjevanim padcem delal "po cele dneve", torej (veliko) več kot osem ur dnevno.

17. V pritožbi tožnik neutemeljeno izpostavlja, da toženka ni predložila izpisov parkiranja in da je bilo dokazno breme za dejstvo, da je bil po 19. 11. 2018 na delu, na njeni strani. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, štelo, da je toženka to dejstvo dokazala; svojo pravilno ugotovitev je ustrezno obrazložilo. Kot že navedeno, ZPP ne določa dokaznih pravil. Da je tožnik po zatrjevanemu padcu vse do 25. 11. 2018 opravljal delo, so potrdili tako direktor toženke kot priče, poleg tega s strani toženke zatrjevano dejstvo posredno potrjuje okoliščina, da tožnik ni bil v bolniškem staležu vse do 26. 11. 2018 in da ni mogel kar ostati doma. Toženka je že pred sodiščem prve stopnje za čas od 19. 11. 2018 do 25. 11. 2018 navedla, da je tožnik hodil na delo kot običajno; z dela je predčasno odšel le 20. 11. 2018, ko je šel na pogreb. Ali je tega dne res šel na pogreb ali ne, kot vztraja tožnik v pritožbi, za odločitev ni v ničemer bistveno, saj je naslednje tri dni ostal v službi do 15.49 ure (21. 11. 2018), 16.13 ure (22. 11. 2018) oziroma 18.20 ure (23. 11. 2018), kar izhaja iz dejstva, da je bil do navedenih ur njegov avto parkiran v garaži toženke. Drugačni izpovedi E. E. in F. F., da je v garaži parkirala E. E., ker nista vedeli izpovedati konkretno, za katere dneve je šlo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, pri čemer je pravilno izpostavilo tudi, da je E. E. izpovedala o parkiranju v trajanju ene do treh, največ petih ur, čeprav se je avto v garaži nahajal bistveno dalj časa.

18. Ob nedokazanem škodnem dogodku je presoja, ali so podani vsi elementi odškodninskega delikta, kot jih določa prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s prvim odstavkom 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), utemeljeno izostala. Med te sodi vzročna zveza, v zvezi s katero bi bil poleg za dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost odškodninskega zahtevka po višini, relevanten predlagani dokaz s sodnim izvedencem, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja o poravnalni ponudbi direktorja toženke, ki sicer iz spisa (pravilno) ni razvidna niti za odločitev ni upoštevna. Kot določa prvi odstavek 122. člena ZPP, se zapisnik sestavi o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku, razen o delu pripravljalnega naroka, ki je namenjen poskusu sklenitve sodne poravnave. Po 309.a členu ZPP pa listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku.

20. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja tožnik, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

21. Odločitev, da tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.