Jedro

1.V sosedskem sporu je ogled odločilnega pomena, saj gre za spor, kjer se lahko sodnik z neposrednim čutnim zaznavanjem prepriča o utemeljenosti trditev ene oz. druge stranke v postopku.

2.Imisije predstavljajo enega najbolj tipičnih sosedsko pravnih institutov, za sosedsko pravo pa je značilno, da se ne omejuje samo na pravna razmerja nepremičnin, ki neposredno mejijo, ampak tudi na oddaljene nepremičnine in to tako daleč, do koder se raztezajo učinki vplivanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan odstraniti armirano betonsko teraso, katero je izvedel nad obstoječo kamnito škarpo - sedaj obnovljeno in objektom T. 16 in katera stoji na parceli št. 787 k.o. P. mesto in povrniti tožnici pravdne stroške. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v višini 139.600,00 SIT v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da pravdni stranki s parcelama ne mejita neposredno, saj je med njunima parcelama parcela št. 780 k.o. P., ki je last občine P. Zato je zaključilo, da toženec, ki je imel dovoljenje za izvedbo podaljška obstoječe terase ob stanovanjski hiši V. 16 na parceli št. 787 k.o. P., ni posegel v tožničino parcelo. Glede imisije, ki jo zatrjuje tožnica, ker naj bi toženec zaradi nezakonite gradnje terase gledal v notranjost njenega stanovanja pa je zaključilo, da sicer pogled v tožničino stanovanje s terase lahko predstavlja določeno vrsto imisij, ki pa postane nedopustna šele, če presega določen prag tolerance. V P., kjer so hiše zelo blizu, gradnja terase po oceni sodišča ne presega krajevno običajnih razmer, ker je bila narejena v skladu z ustreznimi upravnimi dovoljenji, torej zakonito. Po mnenju sodišča pa tožnico tudi ne moti sama terasa, zato terasa ne predstavlja škodljive imisije, saj jo motijo ljudje oz. toženec, ki naj bi gledal iz terase v tožničino stanovanje. Tudi zato tožnica ne more uspeti z zahtevkom na odstranitev terase.

Proti takšni sodbi je vložila tožnica pritožbo. Meni, da sodišče dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo, ker je zavrnilo vse njene dokazne predloge. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v tem sporu je pomemben dokaz z ogledom na kraju samem. Sodišče pa tega dokaza ni izvedlo in niti ni obrazložilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo. V tem delu je kršilo določbe pravdnega postopka, pa tudi 22. čl. Ustave, saj je s takšnim postopanjem tožnici onemogočilo dokazovanje s predlaganimi dokazi. Če bi sodišče opravilo dokaz z ogledom, bi lahko ugotovilo, da parcela št. 780 k.o. P. ne deli nepremičnin pravdnih strank, da sta nepremičnini pravdnih strank sosednji parceli in da deloma celo mejita, parcela št. 780 pa je zraven njiju. Sicer pa so posamezne parcele v P. tudi izredno majhne in lahko pride do motenja sosedov, tudi če nepremičnine ne mejijo neposredno. Zato je tožnica prepričana, da je lahko prišlo do kršitve njene pravice, čeprav ne bi neposredno mejila na parcelo toženca. To pa bi sodišče lahko ugotovilo z ogledom. Ugotovilo bi, da dograjeni del terase moti tožnico pri koriščenju njenega stanovanja. Fotografiji, ki ju je v spis vložil toženec, nimata nobene zveze s to pravdo. Prav z dograditvijo podaljška terase je toženec močno posegel v zasebnost hiše tožnice. Tožnica vztraja pri trditvi, da gradnja ni bila zakonita, odločba upravnega organa je bila izdana v čudnih okoliščinah. Tožnica bi morala biti pritegnjena v takšen postopek, pa za ta postopek sploh ni vedela in tudi ni imela nobene možnosti pritožiti se zoper odločbo upravnega organa. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je v tem sporu zahtevala varstvo pred toženčevim vznemirjanjem, ki naj bi ga storil s podaljšanjem terase tako, da njena hiša nima več zasebnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno tožničino tožbo presojalo na podlagi 1. odst. 5. čl. ZTLR v zvezi s čl. 42 ZTLR. Pač pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo, ker ni izvedlo dokaza z ogledom, ki ga je tožnica predlagala. Prav v pravdi, kot je konkretna, je ogled odločilnega pomena, saj gre za sosedski spor, kjer se lahko sodnik z neposrednim čutnim zaznavanjem prepriča o utemeljenosti trditev ene oz. druge stranke v postopku.

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je bistvenega pomena za takšno pravdo, da nepremičnini neposredno mejita. Imisije predstavljajo enega najbolj tipičnih sosedsko pravnih institutov, za sosedsko pravo pa je značilno, da se ne omejuje samo na pravna razmerja nepremičnin, ki neposredno mejijo, ampak tudi na oddaljene nepremičnine in to tako daleč, do koder se raztezajo učinki vplivanja. Zato okoliščina, ali je med parcelama pravdnih strank parcela, ki je last občine, za odločitev v tem sporu ni odločilna. Sicer pa je ta okoliščina, kot trdi pritožba, še vedno sporna, ker se o tem sodišče ni prepričalo na ogledu.

Niso pa pomembne pritožbene navedbe, v katerih tožnica ponavlja trditve o spornosti upravnih dovoljenj, ki jih je toženec pridobil za širitev terase. Upravna dovoljenja za odločitev v tem sporu niso odločilna, saj je pri izdaji upravnega dovoljenja upravni organ izhajal iz javnega interesa in za odločitev ni bil pomemben zasebni interes. V civilni zadevi pa je pomemben samo zasebni interes in sodišče se mora v tem sporu ukvarjati s tem interesom tožnice.

Materalnopravna podlaga za zahtevek za odstranitev objekta toženca je vznemirjanje tožnice, ki je lastnica sosednje nepremičnine oz. v pravici tožnice, da uživa svojo nepremičnino tako, da jo nihče neutemeljeno ne vznemirja (1. odst. 42. čl. ZTLR). Ali je do takšnega posega v tožničino lastnino prišlo, pa bi sodišče lahko pravilno sklepalo šele, če bi izvedlo tudi dokaz z ogledom, ki ga je predlagala tožnica. Že zaradi neizvedbe tega dokaza, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožnice na podlagi 355. člena ZPP ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo sodišče moralo opraviti ogled, da pravilno in popolno ugotovi stanje v naravi. Če bo na ogledu ugotovilo, da je zaradi podaljšane terase tožnica vznemirjena pri uporabi svoje nepremičnine, pri čemer ne bo mogoče zanemariti krajevno običajnih razmer iz 1. odst. 5. čl. ZTRL, bo moralo presoditi tudi, ali je zahtevek, kot ga je postavila utemeljen. Tožnica namreč zahteva spremembo stanja na sosednji nepremičnini. Sodna praksa sicer dopušča tudi v takšnih pravdah tožbe z zahtevkom, da toženec nekaj stori (poročilo o sodni praksi VSRS št. 1/86) in ne vztraja samo na opustitvenih tožbah. Ne more pa tožnik od soseda zahtevati, kako naj spremeni stanje nepremičnine, s katere prihaja imisija, vsaj ne kot izključnega načina, če je mogoče prekomerne imisije preprečiti na več načinov. Tudi v pravnem mnenju, ki je objavljeno v št. 1/95 je zavzeto takšno stališče. V primeru, kadar narava zatrjevane imisije dopušča več načinov za njeno preprečitev, se zato v tožbenem zahtevku obveznost oblikuje tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov. Zato bo sodišče moralo presoditi, ali se imisija, če se bo izkazalo, da gre za prekomerno imisijo, da preprečiti na več načinov in če je to mogoče, ne bo vzdržal zahtevek, v katerem zahteva tožnica odstranitev gradnje.

Pritožbeno sodišče tudi s stališčem glede krajevno običajne mere v izpodbijani sodbi ne soglaša v celoti. Pri ugotavljanju krajevnega običaja se upoštevajo sedanje razmere. Za staro jedro P. je značilna gosta poseljenost. Sodišče prve stopnje je to dejstvo razlagalo v škodo tožnice. Po mnenju pritožbenega sodišča pa se da iz te okoliščine sklepati tudi, da se v okolju, kjer je pozidava tako gosta kot je v P., dodatne obremenitve bolj restriktivno obravnavajo, saj gradnje, ki takšen prostor zožujejo, še bolj negativno vplivajo na medsosedska sobivanja. Tudi o tem ali širitev terase v ulico, čeprav gre za P., le ne predstavlja takšnega vznemirjanja, ki otežuje uporabo tožničine nepremičnine čez krajevno običajno mero, se bo sodišče, kot je že spredaj povedano, lahko prepričalo šele z ogledom. Ko bo ugotovilo vsa odločilna dejstva tega spora, bo lahko o zadevi pravilno odločilo.